THE YOUNG GODS
Data Mirage Tangram
(Two Gentlemen, 2019)
Do neke mere je bil „razvoj“ Švicarjev The Young Gods logičen.
Na primer, po akustičnih priredbah svojih starejših skladb na albumu Knock On Wood, so posneli napol akustični album Everybody Knows.
Tega je že celih 9 let.
Vmes so večinoma počivali oziroma na kratko odrinili le na nostalgično turnejo, kjer so v celoti preigravali svoja prva dva albuma še iz druge polovice osemdesetih.
Obenem se v zasedbo vrnil prvotni mojster semplarist Cesare Pizzi.
Potem bi lahko sklepali, da bodo na svežem albumu Data Mirage Tangram morda postregli s krajšimi, energičnimi pesmimi polnimi dinamičnih preskokov in odrezavih semplov.
Ne bi se mogli bolj zmotiti.Na albumu imamo namreč le sedem skladb v dolžni dobrih 53 minut, nobena ni krajša od šestih minut. Torej si The Young Gods za razvoj posameznih kompozicij vzamejo čas. Počasi gradijo, razvijajo, razpletajo. Tokrat skladbe temeljijo na spoju živega bobna Bernarda Trontina in semplanih tolkal, za povrh so ritmične vaje obogatene s številnimi elektronski okruški in podložene s kozmičnimi intervencijami sintetizatorjev. Šele, ko se vzpostavi določeno vzdušje oziroma ko se The Young Gods dodobra zagledajo v nedoločeno prostranstvo, se oglasi Franz Treichler z značilnim morrisonovskim petjem. Ostaja pri besedilih v francoskem in angleškem jeziku, a zdi se, da tokrat njegova sporočila niso povsem v ospredju. Prej integralni del celovitejšega pristopa pri ustvarjanju mogočnega izraza. Zato je njegov glas večinoma pritajen, skoraj šepetajoč. Zagotovo je k novemu ravnovesju pripomogel producent Alan Moulder, ki je delal že z velikimi in zvenečimi imeni od Nine Inch Nails, Smashing Pumkins in The Killers.
Na nekatere od teh so vsaj posredno vplivali prav The Young Gods. In obratno, sami The Young Gods mnogokrat črpajo iz skupne podzavesti, iz neke nedoločene globine in jo transformirajo v avtorski izraz. V vznesenem trenutku pesmi Tear Up The Red Sky „odmevajo“ U2 z Bullet The Blue Sky, ali v eni najbolj nenavadnih skladb v njihovem celotnem opusu, Moon Above, Treichler „citira“ Echo & The Bunnymen z verzom „Is This The Blues I'm Singing“ iz pesmi Rescue. In če se sprašuje, če je to blues, kar poje, je vprašanje na mestu. Ritmično se skladba stalno drobi, razkraja, razpada, a jo The Young Gods sproti sestavljajo in držijo pokonci, tisti blues se eksplicitno izkaže le v igranju orglic. Središčna skladba je 11 minutna All My Skin Standing, ki jo krasi dokaj kaotično škripanju električne kitare, ki meri na odpre možnosti koncertne prezentacije. Pomenljiv je še „vzhodnjaškim“ motiv v pesmi You Gave Me A Name, spomni namreč na način oblikovanja skladb dua Dead Can Dance. Njun aktualni album Dionysus prav tako ni utemeljen na pesmih kot takih, petje je zgolj pridruženo kozmičnemu obredju višjega reda.
Kar The Young Gods počasi zgradijo v prvi polovici albuma, se preko Moon Above spusti nazaj v izhodišče. V tiho meditacijo Everythem, ki jo lahko razumemo tudi kot poetični spust ali pogled na realnost, tu in zdaj. Morda celo kot nadaljevanje/odmev albuma Only Heaven, ki se sklene s Child In A Tree, pesmijo o žalostni usodi odvisnikov v razviti zahodni državi.
Švicarski trio je z Data Mirage Tangram uspel v nameri stalnega preoblikovanja in hkratnega ohranjanja bistva. Vse pesmi nosijo posebej, prepoznaven pečat, na daleč se sliši, da sodijo na točno ta album. In vedno se slišijo le kot The Young Gods.
povprečna raven dinamičnega obsega: DR6
(Rock Obrobje, februar 2019)
Janez Golič
