YO LA TENGO
Summer Sun
(Matador, 2003)

Nekaterim ne morem zameriti predvidljivosti. Že zato, ker so Yo La Tengo ena najbolj poštenih, iskrenih in dopadljivih skupin, kar jih deluje v neodvisnih okvirih. Prav nič prepotentnega, vsiljenega, prilagojenega, visokoletečega ni v tem, kar počnejo. In zato si drznem uporabiti termine, ki so v rockovskem žargonu že davno tega preživeli!
Yo La Tengo so zrasli ob rockovski glasbi, so izvrstni poznavalci njene preteklosti kakor sedanjosti. Tudi njihovi prvi albumi pričajo o rockovski 'vzgoji', a sčasoma, od ploščo do plošče, so se razvijali v nekaj bolj subtilnega, umirjenega, zadržanega… Kitare so zamenjali za klaviature, bobnarske palice za metlice, krik je zamenjal nežen šepet. Nerad to povezujem z leti, a zagotovo so Yo La Tengo 'odrasli', pri štiridesetih se težko pretvarjajo, da so razposajeni dvajsetletniki.
Summer Sun bi lahko bil celo neke vrste konceptualni album. Uvede ga Beach Party Tonight, ki pa je daleč od ozvočenega norega žura ob morski obali. Prej priprava na intimno zakusko z izbranimi jedili in pijačo ob glasbi za odraslo 'indie' občinstvo. In točno tako Yo La Tengo tudi organizirajo promocijski, sedaj že tradicionalni dogodek ob izzidu nove plošče.
Album se utiri z naslednjo pesmijo, Little Eyes, napoveduje, da bomo slišali nadaljevanje prejšnjega rednega albuma And Then Nothing Turned Itself Inside-Out. In če je tempo plošče skozi vse pesmi praktično enak, potrebno raznolikost Yo La Tengo dosegajo z izmenjavo glavnih vlog pri petju, tokrat se je v tem poskusil še basist James McNew, kar sicer prakticira na 'svojih' ploščah pod imenom Dumb. No, glavna vokalista še vedno ostajata zakonski par Georgia Hubley in Ira Kaplan, in kar vidim ju, kako si med petjem izmenjujeta zaljubljene poglede.
Občutka, da so Yo La Tengo ploščo pripravljali v vročih poletnih dneh in jo namenili točno takim večerom, ne more spremeniti niti desetminutna jazzovsko navdahnjena oda Let's Be Still, kvečjemu še enkrat 'namigne', da naj se sprostimo na ležalniku in brezskrbno srkamo osvežilni koktejl. Še sklepna priredba Take Care Alexa Chiltona se poda namenu, služi kot naročeno slovo že v poznih nočnih urah.
Morda iz občutka 'krivde', morda zares iz želje po 'rockanju', Yo La Tengo za naslednjo ploščo napovedujejo temeljito spremembo sloga. Oziroma vrnitev h kitarskemu zvoku in kratkim, konciznim pesmim. Le da jih ni z zamudo oplazila t.i. 'nova rockovska revolucija'? Ali pa želijo le pokazati, da jim pripada kos pogače, ki so jo pomagali zamesiti pred dobrimi desetimi leti.
(Muska, junij 2003)

Janez Golič