Portret: YOKO ONO

Yoko Ono je izredno domiselno in samosvoje pripravila izbor lastnih pesmi iz svoje desetletja dolge glasbene kariere. Priredbe so namreč pripravili sodelujoči glasbeniki, od Peaches, Le Tigre, DJ Spookyja, Cat Power, The Flaming Lips in Antonyja, če naštejem le tiste meni najljubše. Yoko Ono je pridala svoj glas, variacije na temo pa so izvedli sodelujoči. Poslušamo lahko izbor 17 pesmi, ki so prave pop mojstrovine, melodične, z močnim avtobiografskim pečatom v liriki. Yes, I'm a Witch je naslovna pesem, ki v svojem sporočilu razkrije bistvo čustvovanja in nekakšen življenjski kredo umetnice (Yes, I'm a witch, I'm a bitch, I don't care what you say, my voice is real, my voice speaks truth, I don' fit in your ways).
No, da se Yoko Ono ni nikjer povsem prilagodila in ustalila, mi je znano. Leta 1933 na Japonskem rojena umetnica je bila deležna dobre klasične izobrazbe, tako osnovne kot posebej klavirske. Izhaja iz premožne družine, oče se je kot uspešen bančnik veliko selil med Japonsko in ZDA in je zelo vzpodbujal hčerkine klavirske začetke, nekoliko manj je bil zadovoljen, ko se je Yoko povsem vrgla v samosvoj način skladanja, velikokrat je svoje »dogodke« obogatila z instalacijami, govorjeno besedo, performansom. Veliko sem brala o njeni podporni drži predvsem ženskim umetnicam, bila je ena prvih pravih feministk, po drži in načinu delovanja je bila prava punkerica, saj je bila mnogo, mnogo pred punkom povsem »naredi si sama« umetnica. Zaradi takratnih družbenih razmer (Azijka v pretežno in večinoma zaprti moški družbi…) je bil to pravzaprav edini način in medij, ki ji je omogočil izkričati svoje talente, je bila umetnost; bodisi glasba, risbe, recitacije, kričanje in še in še. Bodisi, ko je šlo za njene avantgardne eskapade v New Yorku v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na področju, danes bi temu rekli multimedijske predstavitve, do druženj z največjimi imeni tipa LaMonte Young, ali Ornette Coleman. Bila je ena prvih članic eklektične skupine umetnikov znane pod imenom Fluxus, v šestdesetih letih je bil njen ustanovitelj George Maciunas, tudi sicer velik občudovalec njenega dela, ki ga je vedno rad promoviral. Pravzaprav so bili prav Maciunas, Young in John Cage najmočnejši navdih za njeno umetnost performansa. Družila jih je podobna umetniška senzibilnost. Simptomatična je njena izjava, ki pravi, da je pravzaprav vsak umetnik konceptualni umetnik; mnogi kritiki tistega časa so v njeni umetnosti videli sintezo zenovskih glasbenih idej, pa idej Johna Cagea in tišine, zvokov iz narave, ter bolj zemeljskih, duhovitih in živahnih Maciunasovskih not, ter njenega miksa šoka in dramatizacije lastne duševne bolečine. Njen princip umetnosti se je napajal iz zen budističnega koncepta in japonske poetike in umetniških oblik, kjer je absolutno prevladoval minimalizem. Estetika minimalizma prignana do vrhunca. Izredno pomemben in močan navdih je bil japonski umetnik Yayoi Kusama, nekašen izumitelj golote v umetnosti performansa, ki je bil znan po podobnih »posteljnih« instalacijah, kot so bili na primer intervjuji v postelji, ki sta jih mnogo kasneje v hotelih v Amsterdamu in Montrealu uprizorila Yoko Ono in John Lennnon. Umetniško žilico je širila tako na področju konceptualne umetnosti kot tudi na področju umetnosti performansa. Obe obliki umetnosti sta ji bili pisani na kožo. S svojimi povsem odbitimi in radikalno asketskimi potezami je subverzivno rušila vse predstave o visoki umetnosti, o položaju in vlogi umetnika v družbi. Najbolj znan in odmeven je bil prav gotovo nastop z imenom »Cut Piece«. Performance, ki ga izvaja še dandanašnji, se odvija tako, da sama sedi na odru, gledalci pa oboroženi s škarjami režejo z nje obleko, dokler jo dobesedno ne slečejo (razrežejo) do golega (odmeven je bil recimo nastop iz leta 2003 v Parizu, ko je sedemdesetletna na ta način protestirala proti mednarodni politični klimi). Najbolj prepoznaven primer njene konceptualne umetnosti pa je knjiga navodil z imenom Grapefruit. Knjiga je prvič izšla leta 1964 in vsebuje navodila v stilu; Skrij se in poišči mir. Skrij se, dokler ne gredo vsi domov. Bodi skrit, dokler te ne pozabijo. Bodi skrit, dokler vsi ne umrejo. Knjiga je doživela več ponatisov, zadnjega leta 2000. Od nastopanja v javnosti do snemanja filmov ni daleč, Yoko je v letih od 1964 do 1972 posnela 16 eksperimentalnih filmov, med njimi gotovo najbolj razvpit film iz leta 1966, s preprostim naslovom No.4.
V osebnem, intimnem življenju ji nikakor ni uspelo vzpostaviti harmonične zveze. Leta 1956 se je proti volji svojih staršev poročila z mladim japonskim pianistom Toshijem Ichiyanagijem. Dokaj kmalu je izskočila iz tega zakona in po ločitvi je na Japonskem v trenutkih stresa in osebnega nezadovoljstva poskusila narediti samomor. Njene duševne stiske so starši relativno hitro rešili tako, da so jo poslali na zdravljenje v bolnišnico za duševno bolne (podobno so ravnali tudi starši Lou Reeda, na primer….). No, trenutke obupa je takrat začasno rešila v objemu Anthonya Coxa, s katerim se je leta 1962 tudi poročila, leta 1963 pa se jima je rodila hči Kyoko. Toda tudi ta zveza je pokala po šivih. Mogoče je bil prav Lennon tisti, ki je prepoznal v Yoko neizčrpen in vsestranski vrelec zanimanj, talenta in določenih sposobnosti. Zdi se, kot da je ob njemu dejansko v celoti zaživela tudi sama. Nekoč jo je opisal kot »svetovno najbolj znano neznano umetnico: vsi poznajo njeno ime, toda nihče ne ve, kaj dela.«
Preplet njenih prijateljev, znancev, ljubimcev, umetnikov in glasbenikov, s katerimi se je družila, je več kot imeniten, tu so na primer Kate Millett, Jonas Mekas, Merce Cunningham, Peggy Guggenheim, Keith Harin, Andy Warhol…
Yoko Ono je svoje prve glasbene nastope imela že leta 1961 in to v prestižni mali dvorani Carnegie Recital Hall. Performansi so bili nabiti z radikalno eksperimentalno glasbo, v naslednjem nastopu iz leta 1965 je v taisti dvorani izvedla svoj prvi Cut Piece nastop. Druženje z Lennonom je precej omililo njen glasbeni izraz, pesmi so postopoma postajale vse bolj konvencionalne, všečne. Yoko Ono se je poročila z Johnom leta 1969 na Gibraltarju. John jo omenja v številnih svojih pesmi, še kot Beatle je recimo napisal The Ballad of John in Yoko, kliče jo v pesmi Julia, ki je sicer posvečena njegovi materi, ko pravi »ocean child calls me, so I sing a song of love« (sopomenka besede Yoko je tudi otrok oceana), pa I Want You (She's So Heavy), Don't Let Me Down, Happiness is a Warm Gun, Oh Yoko, I'm Losing You, Dear Yoko….
V skupni življenjsko umetniški zvezi je vedno izredno težko določiti, kdo in kako ter koliko črpa in se navdihuje od drugega, kdo prevladuje, kdo jo bolj ali manj vpliven in umetniško močan. Dvojec John & Yoko je glasbeno sodeloval v številnih skupnih projektih, začelo se je pravzaprav že leta 1968 s serijo eksperimentalnih albumov Unfinished Music. Naslednje albume sta izdajala pod imenom Plastic Ono Band, seveda je bil mnogo odmevnejši prvi solistični album Johna Lennona, objavljen istočasno s solo ploščo Yoko Ono, le da je John izrecno želel, da bi bila ovitka obeh plošč čimbolj podobna. Morda bi kdo pomotoma namesto Lennonove plošče kupil Yokino.
V spremljevalni skupini Plastic Ono Band so bili me drugimi Eric Clapton, Klaus Voorman in bobnarja Alan White. Seveda slišimo tu tiste značilne, grobo rezke, cvileče vokale, po katerih je slovela (in ki so mnogim parali živce, še posebej vsem ortodoksnim fanom Beatlov…), in njeno svobodno muziciranje, ki se je spogledovalo z zvoki iz narave (še posebej živalskimi, pa vetrom, vodo) in jazzovskimi tehnikami. Izredno ekspresivna in eksplozivna je v pesmih, kjer mrgoli besedna vokalizacija. Tipičen primer take pesmi je »Why«, kjer Yoko pet minut ponavlja besedico why, skupina pa ozadju improvizira in preigrava, repetitivno. Izvirnost muziciranja je dobila veljavo kasneje, v obdobju punka, ko so med drugim tudi Public Image Ltd izjavili, da so prav zgodnji albumi Yoko Ono nekakšen temelj za kasnejši pojav punka, pa novovalovske glasbe in kasnejšim pojavom tako imenovanih spoken word projektov. Po mnenju Gillan G. Gaar so prav izvajalci tipa MC5, the Stooges in Yoko Ono v tistem obdobju dobesedno testirali skrajne meje dometa rokovske forme in na ta način nekako naredili podlago za kasnejši pojav punka koncem sedemdesetih let, to je eksplozije glasbe, kjer bodo ženske povsem enakovredno sodelovale s fanti.
Leta 1971 je Yoko izdala dvojni album Fly. Nekoliko milejši glasbeni izdelek, kjer je običajne, recimo jim punkrokovske komade še vedno dala ob bok številnim eksperimentom iz njenega avantgardnega Fluxus obdobja. Skladba Don't Worry, Kyoko (Mummy's Only Looking For Her Hand In The Snow), je v bistvu nekakšna oda, posvečeno njeni hčerki, ki je živela skupaj z očetom. Meni najljubši glasbeni izdelek je album iz leta 1973 Approximately Infinite Universe, album z odločno in pogumno feministično noto, podobno kot naslednji Feeling the Space. Nasploh je bil feminizem njen življenjski kredo, morda toliko bolj in zares, ker je velikokrat na lastni koži občutila, kako je biti ena maloštevilnih žensk tako na univerzi, kot na glasbeni sceni. Hotena spregledanost, omalovaževanje umetniškega dela, nesprejetje v družbi, so se vlekli praktično v vseh obdobjih njenega življenja. Ena prvih udarnih pesmi z močnim feminističnim podtonom je tako skladba Sisters, O Sister iz leta 1971, ki so jo na tribute albumu iz leta 2007 fino obdelale Le'Tigre. Mnogim je verjetno na to temo veliko bolj poznana pesem Woman is the Nigger of the World, ki je postala kar nekakšen mednarodni slogan feminističnega gibanja. Mnogi so prepričan, da je sedem pesmi, ki jih je prispevala na skupnem albumu Double Fantasy, boljših kot so Lennonove. Tudi sicer se je v osemdesetih letih njen vpliv v glasbeni srenji povečal, postajala je dostopnejša širši javnosti. Sama je to komentirala: OK, imela sva energijo v šestdesetih letih, v sedemdesetih letih sva bila narazen, toda začniva spet v osemdesetih…verjamem, da bova v osemdesetih vzcvetela. Še posebej ji je bilo naklonjeno novovalovsko gibanje na čelu z Lene Lovich in The B52, pa seveda Courtney Love in njen bend Hole. Priredbe njenih pesmi so že takrat naredili Elvis Costello (Walking on Thin Ice), B 52' pesem Don't Worry, Kyoko in tudi Sonic Youth, ki so seveda posegli raje po njenem zgodnejšem konceptualnem prispevku Voice Piece for Soprano.
8. decembra 1980 sta Yoko Ono in John Lennon snemala remiks njene pesmi Walking on Thin Ice. Na poti domov je zvečer na ulici, dobesedno pred vhodom, Lennona s streli iz pištole pokosil duševno moteni frik Mark David Chapman.
V letih po Lennonovi smrti Yoko nadaljuje s snemanjem albumov. Snemanje v studiu in muziciranje je bilo v tistem času dobesedno zdravilno zame. Glasba je bila zelo pomembna takrat, ker bi se mi v nasprotnem primeru zmešalo. Leta 1981 je tako izšel album Season of Glass, ki se je zapisal nepozabno v spomin tudi in predvsem zaradi okrvavljenih, razbitih Johnovih očal, ki so krasile naslovnico albuma. Na Yoko se je spet usul plaz kritik iz medijskega sveta; očitali so ji brezsrčnost, egocentrizem, neokusnost in popolno izkoriščanje danega trenutka. Toda Yoko ostaja kot vedno samosvoja in neomajna. Ne popušča pritisku založbe Geffen, javno opozarja na vso hipokrizijo in malomeščanstvo družbe, na dejstvo, da Lennon ni umrl, ampak je bil umorjen. Razlika je očitna. Napadov iz medijskega sveta je bila Yoko navajena že iz preteklosti. Veliko črnila je bilo prelitega v času, ko so razpadli Beatli in je bila po mnenju mnogih ona glavni krivec, veliko besed je bilo na račun njene umetnosti, v mladosti je v ameriški tradicionalni družbi bila izpostavljena grobim napadom šovinizma in rasizma. Bila je ena prvih žensk v tipično moškem svetu takratne avatgarde, ena prvih študentk filozofije na kolidžu v Ameriki.V letih 1982 do 1984 so izšli še albumi It's Alright (I See Rainbows), tribute album Every Man Has a Woman, pa skupen, v času nastanka neizdan zadnji album z Lennonom Milk and Honey in Starpeace. Osemdeseta (1986) leta so se uspešno zaključila s svetovno turnejo, večinoma je Yoko Ono obiskala države Vzhodne Evrope, ker je preprosto začutila, da so bile to tisti trenutek države, ki so najbolj potrebovale sporočilo miru. Devetdeseta je glasbeno sodelovala s sinom Seanom in njegovo skupino Ima.
Glasbene založbe ponovno izdajajo njene plošče, tako je leta 1997 Rykodisc izdal vse njene albume na CD, od zgodnjih pa do zadnjega. Leta 2001 je izšel njen nov, feministično močno koncipiran album Blueprint for a Sunrise. Družbeno angažirana in svobodomiselna ostaja tudi, ko ponovno predeluje lastne skladbe, kot je to v primeru pesmi Every Man Has a Woman Who Loves Him, ki ga je v podporo istospolnim porokam preimenovala v Every Man Has a Man Who Loves Him in Every Woman Has a Woman Who Loves Her. Tudi sicer so njene pesmi pogosto v obdelavah raznih didžejev, ki jih remiksajo. Priljubljenost njene glasbe izkazuje aprila 2007 izdan album remiksov Open Your Box. Prav v ta namen je izpustila svoje ime in se tako predstavlja samo s priimkom ONO. To naj bi bil tudi šaljiv podton na neštete »Oh, No!« šale, ki so jo spremljaje skozi kariero.
Na festivalu Meltdown, ki ga je leta 2005 pripravila Patti Smith v Londonu, seveda ni manjkala tudi Yoko Ono. Nastopala je v dvorani Queen Elisabeth Hall v družbi najboljših ženskih glasbenic, umetnic, performerk in tekstopisk sodobne popularne glasbe. Nepozabno, še vedno po vseh teh letih.
Viri:
Karen O'Brien: Hymn to Her: Women Musicians Talk
Gillian G.Gaar: She's A Rebel
Alan Clayson: Woman: The Incredible life of Yoko Ono
(Muska, maj-junij 2007)

Varja Velikonja