JAMES YORKSTON AND THE ATHLETES
Just Beyond The River
(Domino, 2004)

Če so bili t.i. kantavtorji še pred nekaj leti posebnost v katalogih novorockovskih neodvisnih založb, zadnje čase predstavljajo dobršen del 'ponudbe'. Kaj se dogaja? Je to pravi odraz položaja na 'sceni', se pravi, ali tovrstno razmerje velja tudi za dogajanje v klubih ali celo v vadbenih prostorih? So se morebiti oboji, ustvarjalci in poslušalci, preprosto obrnili k intimnosti zato, ker so se po eni strani naveličali glasne, udarne kitarske godbe, in se obenem ne najdejo v sodobnosti, v hiphopu in elektroniki. Je oživitev folka, countryja in sorodne 'ljudske' glasbe lahko odsev časa in prostora, če v obliko in vsebino zapiha svež veter?
Založba Domino je praktično od ustanovitve jemala pod streho tudi samostojne ustvarjalce, tudi take, ki bi njihovem početju težko pripisali eksperimentalni, ali vsaj sodobni predznak. Will Oldham, Bill Callaghan, David Pajo in drugi so se, in se še globoko spogledujejo s tradicijo, pravzaprav na njihove zadnje plošče zvenijo vse bolj pravoverno, ljudsko. Podobno velja za škotski paket, ki so ga pri Domino Records začeli ponujati s prvim singlom Jamesa Yorkstona, The Lang Toun. In kako pomenljivo, prav ta kos 10 palčne plastike je daleč najbolj drzna Yorkstonova plošča, skoraj deset minut trajajoča krautrockovska mantra še zdaleč ni napovedovala velikega koraka k normalnosti, ki ga je Yorkston naredil z albumom prvencem Moving Up Country, ki pa vsebuje vsaj vrsto prepoznavnih country-rock pesmi. No, Yorkston je s tretjo izdajo spet malce izskočil, saj plošče s petimi pesmimi redko kdo še objavlja (pač ni ne singel ne album). Na Someplace Simple je le naslovna pesem avtorska, ostalo so priredbe tradicionalnih napevov, kar vse skupaj napelje na svež izdelek, album Just Beyond The River.
Z novo ploščo Yorkstonu ni uspelo to, kar mu je uspevalo na prejšnjih, oziroma se za kakršno koli novotarijo ni niti trudil. Morda je šele sedaj to, k čimer je ves čas stremel, morda se je ves čas trudil le poiskati pravi izraz. Zagotovo je sedaj pomirjen, nekako vsidran sam vase, s komaj kdaj izraženo željo po komunikaciji navzven. Ne igranju kitare ne petju ni kaj očitati, lahko bi celo zatrdil, da je igranje izborno, a daleč od kake posebne inovacije. Njegov glas je prijeten, barvit, a se le redko povzpne nad 'zgolj' prijetnim in občutenim… Le v dveh, treh skladbah, pa še to po zaslugi spremljevalne zasedbe The Athletes, se vsi skupaj razživijo, in to so obenem izstopajoči momenti plošče. Kajti v sami zasnovi so si pesmi le preveč podobne, zato se bojim, bo vnaprej še toliko težje… Mnogokrat pomaga že, če ostalim pustiš več ustvarjalne svobode. Kakor stojijo stvari na albumu Just Beyond The River, James Yorkston ni najbolje opravil z 'težavnim' drugim albumom. Za zadnjo sodbo, ali je James le še eden od mnogih, ali bo le izpolnil potencial z zgodnjih plošč, počakam še do naslednjega, tega že odločilnega, albuma.
(Rock Obrobje, oktober 2004)

Janez Golič