WAGING HEAVY PEACE
Neil Young
(Blue Rider Press, New York, 2012)

V bistvu se že celo življenje lotevam pisati o njem. Neilu Youngu. Moji prvi, resni glasbeni ljubezni. In ker je zraven prisotnih veliko emocij, spominov, osebne zgodovine, se mi je tekst vedno odmikal nekam v prihodnost…
Ne gre. Tudi zato nisem nikoli pošteno recenzirala njegovih plošč, koncertov, glasbenega popotovanja… Pač, morda res čisto na začetku moje publicistične poti, nekoč davno, ko sem na valovih Radia Trst A v eter veliko raje spustila njegov takrat relativno manj znan, a odličen komad Sugar Mountain, namesto medijsko razvpitega in všečnega Heart Of Gold, denimo…
Od takrat je preteklo že veliko vode, Neil je vmes imel svoje glasbene vzpone in stranske izlete, toda ne glede na to, bil je stalno prisoten, nenehno… v glasbi, v raznoraznih glasbenih referencah, o njem je izšlo ogromno biografij, posnetih je bilo precej glasbenih dokumentarcev, filmov… Tu bi posebej rada omenila meni ljub film Jima Jarmusha Leto konja, ki je en tak pošten prerez rokenrol pojave Neila Younga in njegovih fantov iz benda Crazy Horse… (Nekoč sem nekje vmes predlagal ime Crazy Horse, po tistem velikem indijanskem poglavarju, in fantom je bilo všeč. Neil Young z Crazy Horse. Ne in. Vmes je distinkcija. Nisem povsem prepričan, zakaj sem to storil, toda všeč mi je bilo, da je drugačno. Všeč mi je bilo, da sem bil z njimi. Kot da smo skupaj in ne ločeni) Ja, Jim je tudi en tak glasbeni entuziast, ki ga Young ne pušča hladnega… veliko pozitivnih vibracij in simpatij veje iz izbranih filmskih kadrov, iz izbranega arhivskega gradiva, ki ga je režiser uporabil pri montaži filma… Toda tokrat ne bi o tem.
Razlog današnjega besedila je izid avtobiografije Neila Younga Waging Heavy Peace, ki jo je sam podnaslovil Hipijevske sanje.
H kilometrom prevoženih glasbenih desetletij verjetno sodi tudi to, da glasbeniki dejansko tudi sami napišejo in izpovejo na svoj način lastno plat zgodbe. In prav biografije, ki jih napiše umetnik sam, so tisto čarobno čtivo, ki dejansko ločuje posamezne biografije med sabo. Pisava Neila Younga je tako preklemansko drugačna od denimo zapiskov Boba Dylana, ali literarne bravuroznosti Leonarda Cohena ali Patti Smith, ali Marianne Faithfull, rokenrolerskega Keitha Richardsa ali Grace Slick, če omenim samo tiste, ki so se me najbolj dotaknile. Podobno kot so različne njihove zvočne pokrajine, se tudi pisave in miselni tok pripovedi, konstrukcija izpovedi razlikujejo. Čeprav v strogem žanru biografij, jih med seboj ločuje domišljija, humor, več ali manj navdih ali celo literarne bravuroznosti, do asketske izbire besed, minimalizma, včasih hotenih ponavljanj…
Neil Young je dokaj vehementno zamahnil v svoje literarno popotovanje. Obsežno, 498 strani dolgo biografijo je izpovedal v natanko 68 poglavjih, spretno, nekronološko, ampak takole, fragmentarno razpršeno, skorajda filmsko scenografsko, skok v otroštvo, pa na odre, pa spet k prvi kitari, pa… (Črna stara je moja kitara. To je kitara, s katero sem igral na skoraj vseh snemanjih s Crazy Horse. Črna je model Gibson Les Paul letnik 1952…)
Neila Younga sem vzljubila in mi je ljub še danes, ker sem skozi njegovo glasbo in liriko začutila neko človeško bližino in milino, neagresivnost, neobremenjenost, da, lahko bi zapisala, da mi je njegova glasba predstavljala nek eskapizem, beg, svobodo… Bil je in ostaja rokenroler per excellance. Zvok njegove kitare, hreščanje ojačevalce, solaže, ki lahko trajajo in trajajo… tiste youngovske, saj veste, in njegovo najmočnejše orožje, njegov glas, barva glasu, ki je nekakšen kontrapunkt njegovim melodijam in povsem v sozvočju z njegovo liriko (And though these wings have/turned to stone/I can fly fly fly away/watch me fly above the city/like a shadow on the sky - Danger Bird, LP Zuma 1975).
Danes lahko ob branju biografije dejansko tudi sama podoživljam in dobesedno slišim glasbeno podlago moje mladosti, hrepenenj in želja, ki se je raztegnila v prihodnja desetletja… Kajti Young piše iskreno pošteno o vsem, največ o sebi, starših, ženah, svojih otrocih, prijateljih in svoji ljubezni do glasbe. Veliko časa in prostora namenja predvsem svojim vseživljenjskim obsesijam, ljubezni do starih avtomobilov, in doživljenjski nalogi proizvesti in ohraniti prečiščen in pravoveren glasbeni zvok (znan je njegov projekt PureTone). Domiselno in pošteno napisana osebna izpoved življenja ene najbolj zanimivih in samoniklih osebnosti rokenrola. Branje ponuja še posebej ljubiteljem njegove glasbe izvrsten vpogled v Youngovo dušo in srce, dodatno pojasnjuje določena poglavja osebne zgodovine in se veliko in pogosto ustavlja ob vseh tistih glasbenikih, ki jih je na svoji poti izgubil.
Za vse ostale bralce bi bilo mogoče bolje, da za začetek preberejo prej kakšno značilno, dobro biografijo o njem, zgolj zato da dobijo takle kronološki vpogled v razvoj glasbene poti našega junaka. Ena izmed boljših napisanih je denimo knjiga Shakey, avtorja Jimmyja McDonougha, ki je mimogrede tudi sam obsesiven ljubitelj Youngove glasbe. Priporočam.
Young piše in razmišlja podobno kot ustvarja svojo glasbeni poetiko. Instiktivno, navdihujoče, vedno znova otroško razposajeno po eni strani, pa surovo drzno po drugi. Tako nam uvodoma pove, da se je k pisanju spravil zgolj zato, ker ima zlomljen prst na nogi, ker je poškodovan, in ker lahko ta vmesni čas kreativno zapolni s svojimi memoari. In to je natanko to, kar beremo. Spomini, sanje…saj veste, kako gre to… Ko misli nenadzorovano potujejo zdaj tu, zdaj tam….Vedno sicer tako Youngovsko prepričljivo in obenem iskreno ranljivo…
Spomini, sanje, misli….in predvsem veliko, veliko glasbeno popotovanje velikana zgodovine popularne godbe.
(Rock Obrobje, marec 2013)

Varja Velikonja