YUPPIE FLU
Days Before The Day
(Homesleep, 2003)

Še ena plošča, ob kateri razmišljam, da svet popularne glasbe ni nič manj nepravičen kakor je svet sicer… Da so tudi tu stvari že postavljene, opredeljene, razdeljene. K sreči to spoznanje ne zmanjšuje intenzivnosti delovanja številnih skupin in posameznikov, ki ne glede na izhodiščni položaj vztrajajo na negotovi poti.
Yuppie Flu sodijo ob Marlene Kuntz in Julie's Haircut med tri ta trenutek najprodornejše neodvisne italijanske rockovske zasedbe. Oziroma, v primeru Yuppie Flu, vse bolj pop kot rock, kar je pravzaprav za širši preboj oteževalna okoliščina. Kajti njihov pop se še ni vsedel v širšo poslušalsko zavest, in glede na usodo podobno zvenečih skupin, v tem ni velike prihodnosti. Drznil bi se hipotetično napovedati, da če bi Yuppie Flu glasbeno pot začeli v Oklahomi ali zvezni ameriški državi New York, bi se s tem albumom postavili ob bok tam odraslim The Flaming Lips in Mercury Rev. Ali še drzneje, album Days Before The Day bi se zlahka meril z najboljšimi dolgometražnimi produkti prej omenjenih. A očitno to ni dovolj, morda bi pomagalo šele vsiljevanje centraliziranim medijem na dolgi rok, a še belgijski dEUS ali nemški The Notwist so potrebovali nekaj let in nekaj albumov, da so prišli do nastopov v nekoliko večjih klubih tudi v samovšečni Angliji. To je verjetno najvišji komercialni domet, ki se ga lahko nadejajo Yuppie Flu, a za samo glasbo na albumu so 'odgovorni' le sami. In tu so svoje poslanstvo že opravili z odliko. S primerne zemljepisne in časovne razdalje so si prisvojili osnovne sestavine tistega, kar so pretehtano ponudili prav dEUS in The Notwist. In ker Yuppie Flu brez sramu lahko opredelimo za pop skupino, jim te pretehtanosti ne gre zameriti. Kar velja je deset enako kakovostnih, spevnih in prav nič banalnih pesmi, navdušijo razgibani, a dodelani aranžmaji in dovolj inovativna zvočna spajanja, ki se je ne ustrašijo škrebljanja elektronike čez akustično zasnovo, niti simfoničnih vložkov ne električnega udara, če ga zahteva narava pesmi. Feminilni vokal pevca Mattea se tej sintezi nadvse poda, dodaja pravo mero čustvene bolečine, ki se sproti, iz pesmi v pesem, spreminja v prijetno otopelost.
Brez občutka krivde, nekaj eskapistične pregrehe vsake toliko se prav prileže. Še posebej, če si jo privoščimo v obliki plošče spregledane skupine.
(Muska)

Janez Golič