ELEKTRIČNA ZADRGA
Janja Rakuš
(Študentska založba Litera, Maribor, 2004, str.323)
Založba Litera pogumno nadaljuje z objavljanjem prvencev mladih slovenskih literatov in literatk. V Električni zadrgi smo ujeti v miselni svet piske Janje Rakuš, ki se sicer ukvarja z gledališko in performativno umetnostjo, tokrat pa jo je zaneslo tudi na polje besednega ustvarjanja.Električna zadrga je sveže, duhovito in spretno zamišljena ljubezenska zgodba o Vaski in Setu, beremo jo lahko tudi širše, kot zgodbo o delu popularne kulture, zlasti rejverske v Sloveniji. Toda to še ni vse. Avtorica v fabulo spretno vplete razmere (družbene, socialne in kulturne) v Srbiji v poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja in v bralcu nehote prebudi primerjavo med slovenskim in srbskim vsakdanom. Problematika, s katero se besedilo ukvarja, so področja klubske kulture, tehno kulture, glasbe, didžejevstva, molekularne biologije, informatike in informacijske družbe. Literaturo Rakuševe je nemogoče razumeti brez poznavanja ekonomskega, družbenega in kulturnega konteksta, znotraj katerega se je tehno kultura tudi oblikovala. Svet, ki ga danes živimo, je svet, ki ga v njegovih ekstremih opisuje avtorica. Ali morda nekoliko patetično, svet, ki ga opisuje v besedilu, je do neke mere naš svet, še bolj naš pa bo jutri.
Pisava Rakuševe je dinamična, z značilnimi stilističnimi eskapadami v smislu natančnega popisovanja detajlov, zlasti vpletanja blagovnih znamk in imen korporacij kot samo po sebi umevnih dejstev, mestoma oplemenitena s primeri slenga (prednjači štajersko narečje, glede na to, da se glavnina zgodbe odvija na osi Slovenska Bistrica – Maribor), s številnimi srbizmi in anglizmi, ki so včasih populistični in na meji dobrega okusa. Namenoma, morda, saj teče beseda tudi o delu popularne kulture, ki v teh krajih in prostoru še vedno ni dobil verodostojne refleksije in ustreznega vrednotenja.Vzdušje rejverskih zabav je veristično opisano, brez olepševanj, bodisi s strani protagonistov, kot tudi zunanjih opazovalcev (začetni kadri v romanu so tipičen posnetek stanja, ki ga ima rejverska kultura na domačih tleh). Ali kot to pravilno utemelji pisec spremne besede Janez Strehovec: Srečujemo se s prozo, ki je izrazito osredotočena na eksistencialno problematiko, umeščeno v okolje klubske kulture. Razmišljanje, ali gre morebiti za novi eksistencializem, značilen za sedanje generacije in tiste, ki prihajajo, je povsem na mestu. In prav zato ni naključje, da je Rakuševa izredno bistro, inteligentno, z dokajšnjo mero posluha in umetniške svobode, dobesedno zmiksala nekaj najbolj ekspresivnih odlomkov besedil iz življenja in dela skupine Ekatarina Velika, in še posebej njenega frontmena Milana Mladenovića, z občutji in stanjem v svetu tako imenovane tehno kulture. Vzporednic je še več, tako delovanje znotraj specifičnega konteksta urbanega življenja, hlastanje za dražljaji, reagiranje na dehumanizacijo družbe, akuten realizem, poudarek na izrisu detajla. Janez Strehovec avtorici priznava načitanost, rekoč, da ne pozna le Dostojevskega, ampak med drugim tudi tekste Irvina Welsha, Wernerja Schwaba in Williama Burroughsa, da strokovnih besedil s področja kemije in biologije ter klubske kulture niti ne omenjamo. Sama pa bi še posebej poudarila njeno poznavanje sodobne popularne glasbe in kulture nasploh, še posebej že prej omenjenega novovalovskega obdobja, pa underground kulture šestdesetih let prejšnjega stoletja, in spretno pohajkovanje po domačih klubskih prostorih, ki so programsko tisoč milj oddaljeni od institucionalnih hramov kulture (mariborska Pekarna, celjski Kljub, ljubljanski Atelje 2050…).
Besedilo, ki seva mladostno razposajenost in polnokrvnost na eni strani in na drugi razgalja vso ozkost in zaprtost družbe, v kateri živimo. Vsebine in problemi so le nanizani, ni ne časa ne volje, da bi se analizirali, rešili, nadgradili, saj ni nikakršne skupne vizije. Ampak ljudje si v bistvu ne želijo rešitve. Povprečni ljudje nočejo svobode. Ampak svoboda je naporna. Je neprestan boj, raziskovanje in poglabljanje. Zato ne tarnajte tam v vaših dnevnih sobah, kuhinjah in spalnicah. Ne tarnajte nad državo in Cerkvijo. Oni samo izpolnjujejo vaše želje. Vi ste tisti, ki ne more izstopiti iz civilizacije.
(Književni listi, časnik Delo, 2004)
Varja Velikonja
