Intervju: Thalia ZEDEK / Interview with Thalia Zedek

foto: Lana Caplan Thalia Zedek je prisotna na odrih rokovskega podtalja že dobra tri desetletja. Začelo se je že v gimnaziji davnega leta 1979 in ustanovitvijo povsem ženskega benda White Women… in kasneje z bolj znanimi bendi Uzi, Live Skull in Come. Njeno življenje je dobesedno prežeto z glasbo. Underground glasbo. Danes morda te oznake zvenijo ortodoksno okorelo, v primeru glasbe in načina življenja Thalie to definitivno ne drži. Kljub izjemnemu umetniškemu opusu, kljub njeni pestri življenjski zgodbi, ostaja njen umetniški kredo v bistvu bolj ali manj enak. Njen glas je še vedno v sami špici rokovskega (ženskega) vokala, njene skladbe v različnih glasbenih inkarnacijah pa vedno znova prepoznavne. Temna boginja roka z najbolj iskreno, hipnotično, emotivno močno liriko rokovske godbe. Večne tematike, izgube dragih, odhodi in novi prihodi v ljubezni, življenju, nesporazumi, nerazumevanje, medsebojne odtujenosti, praznine, pa tudi vse privrženosti, lojalnosti in ponovna okrevanja, upanje in vsi odtenki medsebojnih, osebnih razmerij vpeti v preplet melanholičnih melodij, ki nikoli, nikoli ne zdrsnejo v banalnost, predvidljivost, kaj šele v kakršnekoli stereotipe. In vse to se v glasbi čuti. In barva njenega glasu, ki ga imaš rad ali pa te preprosto odbije. Srednje poti ni.
Podrobno bi se lahko razpisala o njeni liriki, o pretanjenosti in občutku, ki ga ima, da med vrsticami pove več, kot pa v bistvu na glas izpoje…njena lirika in čaroben splet godbe, ki ga uspe stkati s svojimi fanti v bendu zahtevata strpnega in pazljivega poslušalca. Zahtevata čas in refleksijo…nagrada seveda sledi v tistem opojnem, omamnem občutku, ki ti ga nudi njena glasbena mešanica. Z veseljem in velikim pričakovanjem sem letos spomladi dočakala njen novi album s pomenljivim naslovom Via. Via kot morebitni kažipot, smer… Naslovnico albuma krasi tokrat tudi njena fotografija opustele morske plaže nekje v Italiji, pozimi, z mivko, ki prekriva plažne poti in z morebitnim morskim valom, ki preti, da lahko odplakne začrtane poti… nikjer nikogar… Via…lepota v samoti izbire… lepota v lastni spontani in enkratni kreativnosti…Individualnost, prehod in tranzicija… ali kakor mi je kasneje v pogovori potrdila Thalia, album preveva občutek smrtnosti in bolezni dragih najbližjih, ki jih je v tem času izgubila. Da je ironija še večja, je le teden dni potem, ko je posnela s producentom Schneiderjem zadnje posnetke za album studio poplavil orkan Sandy. Povsem uničil je vse dotedanje delo. In gremo spet od začetka.
Toda, če pazljivo prisluhnete besedilom na albumu, lahko brez dodatnih vprašanj dobimo odgovore, kako se je s tem soočila Thalia.
Album Via je izšel pri čikaški založbi Thrill Jockey Records in je eno njenih najbolj zrelih in avtorsko močnih del. Tudi zato sem si z avtorico, eno mojih najljubših sploh, spet zaželela pogovoriti. Berete lahko najin kratek elektronski zapis z letošnjega vročega julija 2013.


Pet let je minilo od tvojega zadnjega albuma, danes lahko poslušamo tvojo novo mojstrovino, album Via. Kaj vse se je dogajalo med tem časom?
Po izidu albuma Liars and Prayers je seveda sledila turneja. Mogoče leto ali dve? In vmes smo seveda iskali nekoga, ki bi lahko primerno in uspešno nadomestil bobnarja Daniela Coughlina. Na osebnem in družinskem področju sem preživljala težke čase, s katerimi sem bila soočena in sem jih morala predelati. Umrl mi je oče, nekajkrat sem se selila…

Na albumu Liars and Prayers si odlično ujela trenutek časa, obdobje ogabnega pohlepa gnilega kapitalizma, ki ruši pred seboj vse človeško. Album je političen, poln jeze in gneva… Kako pa doživljaš sedanjost?
Liars and Prayers je bil gotovo reakcija na ponovno izvolitev Georga Busha in na ves kaos, ki ga je njegova politika povzročila svetu. Mislim, da je politika in način vodenja Baraka Obame veliko bolj modra, toda na žalost ju ne more realizirati v celoti, saj Kongres še vedno obvladujejo desni politiki. Celo več, prepričana sem, da so ZDA danes veliko globje razdeljene kot kdajkoli mi seže spomin.

Via je gotovo tvoja najbolj osebna, intimna plošča doslej. Rada berem tvoja besedila, si izjemna tekstopiska. Zlahka lahko občutim vso strast, občutja in stil življenja, s katerim se kot poslušalka zlahka poistovetim. Resničnost zajeta v vsej svoji banalni vsakdanjosti, vendar nikoli dolgočasna, stereotipna ali kakorkoli determinirana. Otožna in tipična melanhonija, ki ne zdrsne v melodramo. Opis Stvari. Dejstva. Pika. Je izjemen album o krhkosti življenja, o minljivosti z nekaj čudovitimi ljubezenskimi pesmimi. Spet. Kako si sama zadovoljna s končnim izdelkom ploščo? Je prihodnost Ženska?
Hvala lepa, resnično sem srečna, kako je vse skupaj izpadlo. Veliko zaslug za to ima nedvomno Andrew Schneider, ki je album produciral. Tokrat sem že drugič delala z njim v studiu in resnično je čudovit!
Tale aktualna plošča je definitivno nastajala v času, ko sem šla skozi veliko sprememb, veliko stvari se mi je v življenju zgodilo in tale čarobni ciklus rojstva in smrti se mi je nenehno motal po glavi. Ja, in verjamem da je prihodnost trans-spolna!

Povej mi prosim nekoliko več o tvojem načinu dela. Si mogoče kdaj v dvomih, ko komponiraš pesmi? Si perfekcionistka?
Imam nekaj novih pesmi, ki so resnično uspele, srečna sem zaradi tega. Poleg tega je tu moj stranski projekt, kjer igram bolj avantgardno glasbo. Toda za Thalia Zedek Band ponavadi kar posnamem na mali kasetnik veliko idej, ki spontano nastajajo doma, in se k njim vračam kasneje, kadar jih skušam utelesiti v pesmi. Rada bi več skladala na računalniku, saj se mi zdi, da bi bil to hecen način pisanja in ustvarjanja. Toda priznati moram, da nisem preveč dobra v teh stvareh.
In ne, nisem perfekcionistka, saj moraš kot perfekcionist verjeti, da si najboljši sodnik kvalitete, in nisem povsem prepričana, da sem to, celo pri lastnih pesmih ne.

V skupini je prišlo do menjave bobnarja. Zelo pogrešam Daniela Coughlina, čeprav se mi zdi, da je tudi novi Dave Bryson čudovit, toda z drugim in povsem drugačnim stilom bobnanja. foto: Tamara Bonn Razlika je očitna. Kako se soočaš s takimi preizkušnjami v življenju rokovskega benda? Koliko je vse skupaj stresno, še posebej, če vemo, da je do menjave prišlo na sredini ustvarjalnega kaosa nastajanja novega albuma?
Z Danielom Coughlinom sva igrala skupaj več kot deset let, tako da je bil njegov odhod iz benda velika stvar. Toda, tako je to v življenju, ljudje potrebujejo premike in ostali smo prijatelji! Imeli smo veliko, veliko srečo, da smo razmeroma hitro našli Davea Brysona. Med nami se je takoj v začetku vzpostavila tista prepotrebna kemija in je resnično čudovit bobnar. Potem se je moral nenadoma preseliti v Buenos Aries, ker je žena tam našla delo. Tudi zato smo ploščo posneli hitro, preden je odšel, toda vse skupaj ni bilo tako stresno, res ne. Na nek način je bil to le dodaten pritisk, ki sem ga potrebovala, da sem dokončala pesmi, na katerih smo delali skupaj in da smo se spet vrnili v studio.

Album Via je tvoj najboljši album doslej. Zrelo, močno avtorsko delo z veliko pozitivnih vibracij. Še posebej za ženske… in mimogrede, si ena najmočnejših in najpomembnejših glasov sodobne rokovske godbe. Kako drugačna je Thalia Zedek v letu 2013 v primerjavi s tisto iz leta 1983, 1993 ali 2003?
Hvala lepa za pohvale… Mislim, da sem v nekaterih pogledih povsem drugačna oseba, kot tista iz leta 1983, 1993 in 2003! Predvsem nisem tako čustveno zjebana in veliko manj jezna. Danes sem srečnejša in jemljem se verjetno veliko manj resno!

Koliko avtobiografskih odkruškov je ujetih v tvojem zadnjem umetniškem delu?
Do neke mere je vse avtobiografsko, spreminja se pač od pesmi do pesmi. Toda na splošno lahko potrdim, da je »Via« veliko bolj avtobiografska kot moje prejšnje plošč.

Kako spremljaš spremembe na glasbeni sceni od davnih 80.let pa do danes. Kaj meniš?
Veliko lažje bi bilo našteti, kaj vse se ni spremenilo, kot to, kar se je. Ljudje imajo namreč še vedno potrebo da pišejo in izvajajo glasbo, s katero poskušajo dotakniti druge ljudi. In ljudi glasba še vedno čustveno gane, vznemiri na enkraten in močan način. Ljudje bodo v bistvu vedno iskali glasbo, ki jih vznemiri in gane.

Kaj te danes osrečuje? Ohrabruje? Kaj bereš in kateri film je v zadnjem času pritegnil tvojo pozornost?
Še vedno izjemno uživam, ko ustvarjam glasbo, tudi ko pohajkujem naokrog, ali ko kuhamo s prijatelji, ali ko ležim na obali ali plavam v oceanu. Trenutno berem roman Chrisa D. z naslovom Mother's Worry in zelo se veselim filma Jema Cohena z naslovom "Museum Hours", ki naj bi bil zelo dober.

foto: Lana Caplan Kako se ti je življenjski standard spreminjal skozi desetletja glasbenega ustvarjanja, še posebej v tvojem domačem Bostonu? Kje in kako trenutno živiš?
Še vedno živim v Bostonu, kjer si stanovanje deliva z mojo punco. To je prijeten, miren prostor, z vrtom v tistem delu mesta, kjer živi veliko glasbenikov. Na splošno ti lahko povem, da je danes življenjski standard v Bostonu slabši kot pred desetimi leti. Podobno kot povsod drugod, je tudi nas prizadela ekonomska krize, ki se vleče iz leta 2008.

Letos si bila med drugim tudi na turneji z glasbeniki iz nekoč odlične skupine Come. Kako se počutiš, ko je po dvajsetih letih od izida albuma 11:11 le ta še vedno na častitljivem mestu ljubiteljev rokovske underground glasbe?
V bistvu smo prejšnji vikend imeli zadnji koncert benda Come. Nepopisno je bilo spet igrati s temi fanti in čutila sem, da imamo še vedno tisto zelo posebno kemijo, neko povezavo… še vedno, po vseh teh letih.

In spet k tvojemu albumu »Via« … »Is your back still straight and strong, are you still young?« Kakšen je tvoj komentar na lasten verz iz pesmi…
Moj hrbet definitivno ni pokončen in močan. Trideset let neprestanih turnej, popotovanj in prenašanja težke opreme je terjalo svoj davek, in podobno kot pri večini mojih glasbenih prijateljev, moj hrbet definitivni ni v dobri formi.

Bo promocijska turneja albuma Via zajela tudi Evropo, je tudi Slovenija mogoče na zemljevidu?
Trenutno se dogovarjam za datume koncertom po Evropi v novembru in decembru. Zelo rada bi igrala tudi v Sloveniji.

(Rock obrobje, avgust 2013)

Varja Velikonja