Portret: THALIA ZEDEK

Ko poslušam najnovejši album Thalie Zedek, ki je pravkar izšel pri založbi Thrill Jockey, me v hipu, nekako istočasno preplavita moč glasbe in besede, ekspresija, ki jo v popolnosti začutiš le v tistih oblikah umetniške ustvarjalnosti, ki ti je najbližje. V mislih imam seveda rokovsko ustvarjalnost, kot jo sprejemam in reflektiram sama in se pogosto ne sklada povsem z obče sprejetimi pravili rokovske kritike, tudi in predvsem pri nas.
Album mi med drugim v ospredje naplavi tudi moje »prvo« srečanje s Thalio in njeno glasbo, mišljeno dobesedno in tudi takole, metaforično. O njej ne boste brali v bleščečih rokovskih enciklopedijah, še manj v glamurja polnih glasbenih revijah, polnih nenehno producirajočih zbeganih lutk, ki polnijo novice s svojimi zaslepljujočimi zasebnimi dogodki, kritiki, pa jih po liniji najmanjšega upora, brez kakršnekoli kritiške refleksije in ugodja masovno reproducirajo naprej, glasbeni uredniki vrtijo njihovo glasbo na svojih valovih in krog je sklenjen. Kruha in iger! Brezsramno, do konca…
Toda, takole, vzporedno s tole dolgočasno mašinerijo se vrti in odvija nek povsem drugačen življenjski in ustvarjalni krogotok. Tudi krut in neusmiljen, v katerem se moraš kljub obilici talenta in nesporne umetniške žilice boriti, da pride tvoj umetniški izdelek do zainteresirane javnosti. Kajti ta javnost, kljub zavajajoči sliki na površini, obstaja. V to sem prepričana, v to me vsemu navkljub prepričujejo desetletja popisovanja tudi takih zgodb in glasbe, kot je Thalina, v to me prepričujejo številni glasbeni zanesenjaki in raziskovalci, ki to, kar raziskujejo tudi dejansko živijo. Cesar v tem primeru nikakor ne more biti gol…
Zaradi empatije do prezrtih vsebin mogoče nikoli nisem imela težav z vzpostavljanjem kontaktov z ustvarjalci, ki pritegnejo mojo pozornost. S Thalio Zedek sva »klepetali« po elektronski pošti v letošnjem vročem juliju o vsem, predvsem o njeni zadnji plošči, pa tudi o vseh tistih vzgibih, zaradi katerih zapisuje svoje ustvarjalnost.
Začetki najinega znanstva segajo v obdobje, ko je že osnovala skupino Come, odlično in eno najbolj prezrtih skupin v rokovski alternativni glasbi, skupino, kjer je ob njej tudi odlični kitarist Chris Brokaw. Spoznali smo se na koncertu v avstrijskem Ravensbrücku, davnega 1997 in seveda sem jo spomnila na ta koncert. Najbolj pa me zanimalo, zakaj je tako uigrana in v vseh pogledih dobra skupina, prenehala z delovanjem.
Da, zelo dobro se spominjam nastopov skupine Come v Avstriji. Igrali smo na Dunaju, in v mestecu čisto na meji v Slovenijo v poznih devetdesetih. Bilo je čudovito in spominjam se, da sem spoznala kar nekaj resnično v redu ljudi. Da, s Chrisom sva še vedno v kontaktih, čeprav se ne srečujeva dnevno, toda ko sva skupaj, se imava vedno odlično, sva zelo dobra prijatelja. K razpadu skupine je po moje botrovalo več dejstev, zdi se mi, da smo bili kar malce frustrirani, tako s kreativne strani kot tudi povsem poslovne plati. Počutili smo se, kot da smo umetniško dosegli vse, kar smo lahko in za vse nas je bilo izredno pomembno, da se razidemo še preden se kot skupina začnemo ponavljati ali, kar je še huje, da postanemo predvidljivi. Deset let smo neprekinjeno igrali skupaj in mislim, da smo malce izgoreli. Razšli smo se torej iz spoštovanja do skupine in vseh naših fanov in šli samostojno vsak po svoji poti in v povsem različne stvari.
Thaliji so pri snemanju albuma pomagali glasbeniki, nekateri med njimi so z njo že dalj časa, album je tudi podpisala kot Thalia Zedek Band. Na vprašanje ali gre zgolj za srečno naključje izbranih glasbenikov, ali pa bo skupina mogoče obstala nekaj časa, pa je odgovorila: Ne gre za naključje, z Daveom (viola) igram že skoraj sedem let, in Daniel je tu še iz časov, ko je bobnal pri Come. Mel, klaviaturist, igra na vseh mojih ploščah od leta 2001, redno pa se mi je pridružil, ko so se lani razšli v matični skupini Victory at Sea. Basist Winston je bil z nami na turneji po Evropi še s skupino Come, igral je tudi v številnih bostonskih skupinah, ki sem jih imela v zadnjih letih rada. Nekaj časa smo z Davem in Danielom nastopali v zasedbi kot trio; njihov prispevek zvoku in aranžmaju pesmi je nenadomestljiv in zelo pomemben. Toda prav za to ploščo se mi je zdelo izredno osvobajajoče, da izpostavim spet skupino. Dodan bas in klavir sta mi omogočila, da sem se lahko odmaknila od igranja ritem kitare, ki je moja stalnica. Tako si lahko privoščim, da zaigram čiste tone melodij, ali hrup ali pa sploh nič in se le osredotočim na petje.
Thalia Zedek je začela svojo glasbeno pot v povsem ženski skupni Dangerous Birds, njihov singl Alpha Romeo iz leta 1982 pa spada danes med vroče glasbene raritete, Smile on Your Face pa najdemo tudi na Sub Popovi kompilaciji 100. Sledilo je obdobje v bendu Uzi (1983), ki je Thalio dokočno katapultiralo med najvidnejše predstavnice neodvisnega roka, tesno ob Kim Gordon, denimo. V zgodnjih devetdesetih je z newyorškim bendom Live Skull in njihovimi tremi albumi postavila trdne temelje generacijam glasbenic, ki so sledile. Toda šele s skupino Come je dokočno prebila zid popularnosti tako imenovanega indie roka. Posneli so štiri albume in številne EP in single in dokaj intenzivno nastopali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1998 so jo na svojo turnejo povabile punce iz skupine Indigo Girls, na tako imenovano multiartistično sufražetsko vajo. (Amy Ray je to opisala kot socialističen rokovski eksperiment, kjer ni hierarhije ne meja.)
V vmesnih obdobjih je pogosto nastopala sama, njeni performanci so bili v stilu kabareja, vendarle se mi zdi, da se njena rokovska drža povsem razživi šele v skupini. Leta 2001 je izšel njen prvi solistični album Been Here and Gone (zadnji za založbo Matador). Ali je torej skupina nujna za kreativen rokovski proces, ali je ustvarjati rokovske pesmi drugače, če delaš to sam ali si vpet v delovni proces v skupni, so tista temeljna vprašanja, o katerih vedno rada razpredam z mojimi sogovorniki. Naj najprej pojasnim tvoje zadnje vprašanje; svoje pesmi slišim definitivno v kontekstu skupine. Celo v trenutku, ko jih zapisujem sama s kitaro v roki, vedno slišim tudi druge instrumente in jim podzavestno puščam prostor. Toda igranje z drugimi glasbeniki je gotovo ena izmed stvari, ki jih imam v glasbi najraje, takrat uživam, kajti neverbalna komunikacija, ki poteka globoko na drugih nivojih je resnično nekaj posebnega. To je podobno, kot da se pogovarjaš in v tem pogovoru ima glasba svoj lasten jezik.
Album You're a Big Girl Now (Kimchee Records) je eden mojih ljubših, predvsem zaradi tega, ker zveni tako nežno, zelo intimno, zelo osebno, samo prisluhnite skladbici Everything Unkind. Thalia se snemanja spominja takole: Snemanje plošče je bilo zelo zabavno. Posneli smo jo v stari hiši producenta Andyja Honga, le teden dni preden se je preselil. Povsem po naključju je bilo to le stežaj do hiše, kjer je živela moja takratna punca. Bilo je poleti in vse skupaj zelo prikladno, saj sem zjutraj lahko šla na snemanje direktno iz postelje! Toda ploščo smo posneli kar hitro, v celoti v štirih ali petih dneh.
Thalia je do sedaj posnela kar nekaj priredb rokovskih klasik, to so priredbe pesmi Boba Dylana, Leonarda Cohena, Louja Reeda. Ključ za izbiro pesmi je strogo subjektiven, izvajalci jih izbirajo iz različnih razlogov, bodisi iz spoštovanja, ker so jim preprosto všeč, ali ker se vklapljajo v tisto, kar počnejo sami. Seveda me je zanimalo, kakšno je Thalijino stališče do priredb na splošno in kako je sama izbirala svoje favorite? Morda je v pesmi Boba Dylana You're a Big Girl Now tista odrsla punca kar ona sama? Za večino pesmi, ki sem jih priredila lahko povem, da sem z njimi »živela« dolga leta. Sem velika ljubiteljica Bob Dylana, praktično od vedno, in to je bila tista pesem, ki sem jo ponavadi zaigrala v svoji spalnici, ali na žuru, podobno to velja za pesem »Candy Says«. Toda čas, ko smo posneli ploščo »You're a Big Girl Now«, je bil zame še posebej pomemben; prvič sem namreč igrala v bendu pod svojim imenom, bilo je, kot da sem se prvič spustila v svet pod svojim imenom.
Album Liars and Prayers je predvsem političen album, čeprav tudi njeno preteklo glasbeno delo vsebuje plasti političnega; gre za eksplozivno mešanico med osebnim in javnim. Vsebine so vseskozi strogo osebne, tudi temačne, intimne,v stilu velikokrat potegnejo na grenki lirizem, ki ga zasledimo v poetiki Nicka Cavea, na primer. Prav z aktualnim albumom Thalia Zedek dokazuje svojo umetniško zrelost, skladbe na albumu so potencialne rokovske klasike in ne morem razumeti, kako to, da je njena glasba še vedno daleč od ljudskih množic. Ali potemtakem drži tisti rek »osebno je politično« in obratno? Drži, čeprav mislim, da gre za kliše. Po moje je osebno politično v smislu, da slehernik živi vsakdanja življenja s skrbmi in upanji in prizadevanji, toda v trenutku, ko so politični premiki, kot so vojne, ali umori, ali represivni zakoni sprejeti s strani vlad, gre vse tvoje vsakdanje, normalno življenje skozi okno. Toda prepričana sem, da se moj pristop in navdih pri tej plošči v ničemer ne razlikuje od mojega načina delanja glasbe nasploh.
Ob poslušanju pesmi z albuma se mi zdi, da je prav ta močna in nasilno brutalna situacija, ki vlada tako v Ameriki, kot tudi širše v svetu, ponovno žalostna inspiracija za številne občutljive alternativne glasbenice, s katerimi sem se v zadnjem času pogovarjala. Še posebej pesmi Next Exit in Begin to Exhume izpostavljata tematiko vsesplošne paranoje, ki je spromovirana s politično lažjo, ki vzpodbuja na eni strani strah, na drugi družbeno nasilje, ob vsem tem pa se v imenu religije po vsem svetu še vedno bohotijo nasilje, laži, umori, vojne, koncentracijska taborišča in grozljivi zločini proti človečnosti. Body Memory in Stars sodijo med bolj osebne pesmi na albumu, s pestrim nizom vsebin, od smrti dragih prijateljev, ki so izgubili bitko z drogami, depresijo, do onih, ki jim je onemogočen dostop do zdravstvenega zavarovanja, ko ga najbolj potrebujejo. Kolikor bolj grem skozi pesem in glasbo, toliko bolj se lahko skoz njo tudi izrazim. Definitivno pa nisem kakšna »protestna« pevka. Moje pesmi so zelo osebne, toda stvari, ki se dogajajo okoli mene vplivajo na mojo dušo, v tem oziru se mogoče razlikujem nekoliko od povprečnega Američana.
Thalio Zedek poznamo kot kitaristko, pevko, tudi producentko, zanimalo pa me je, kako spretno krmari med aktivnostmi v glasbenem studiu in tistimi odrskimi? Pojem in igram na kitaro z veliko lahkoto, to mi gre res od rok, povsem naravno in me sploh ne obremenjuje. Kar pa se produciranja tiče je to povsem druga stvar; sploh nisem tehnični tip in moj prispevek pri produkciji je zgolj poslušanje in izražanje želje, kaj želim slišati in kako.
Dostopnost neke glasbe v veliki meri še vedno določa moč in vpliv gramofonske založbe. Thalia je že s skupino Come snemala za neodvisnega giganta Matador Records, medtem ko je s prejšnjo solo ploščo prestopila k manjši, a nič manj znameniti čikaški Thrill Jockey. Presrečna sem, da sem pri Thrill Jockey in mislim, da so bili vsi pri založbi zelo dobri do mene. Gre za manjšo založbo kot je Matador, tako da se sedaj ne počutim tako izgubljena v množici, kot se mi je to dogajalo pri Matadorju. Resnično so zelo, zelo podporni in to je čudovit občutek.
Že po njeni avtorski glasbi lahko sklepamo, da Thalia pozna in spremlja obilo različne glasbe, ne le tiste, ki jo servirajo sredinski mediji. Vseeno me je zanimalo, kaj je poslušala še kot najstnica in kaj posluša danes?
Moj zadnji nakup plošče so živi posnetki iz leta 1987 številnih bendov, ki so igrali v majhnem klubu na Nizozemskem z imenom Vera klub. Gre za žive posnetke bendov Dinosaur Jr., Sonic Youth, Leaving Trains, Alex Chilton, The Feelies in številnih drugih. Posnetke sem našla v trgovini s starimi ploščami v Portlandu, Maine. Danes poslušam vsega po malem, od starega bluesa and jazza, noise in pop skupine, flamenco... Kar pa se mojih mladostnih vplivov tiče, rada sem poslušala Patti Smith, Velvet Underground, Dylana, New York Dolls in seveda veliko zgodnjega punka, kot tudi britanskega post punka, kot so Gang of Four in The Fall.
Z leti postaja Thalia Zedek vse bolj odločna, boljša in samozavestnejša; Kako je začrtala tenko linijo, ki ločuje igranje in angažiranje za žensko enakopravnost? Omenila sem že njen angažma na t.i. »sufražetski turneji« s skupino Indigo Girls iz leta 1998, njen povsem ženski bend z začetka turneje... In seveda, kakšen vpliv njena glasba ponuja mlajšim glasbenicam ali glasbenikom?
Hvala! Poskušam le igrati dobro glasbo in pisati dobre pesmi, ki prihajajo naravnost iz srca. Nikakor ne poskušam z glasbo spremeniti sveta in nisem prepričana, da ga lahko, tako da v tem pogledu ne čutim nobenega pritiska. Kar pa se mojega vpliva tiče, upam da ta navdihuje ljudi tako, da se v celoti lahko izrazijo in da so izvirni in nikakor ne poskušajo kopirati nikogar drugega ali nemo slediti, kar je zelo trendi.
Kot omenjeno, Thalia je še s skupino Come igrala le streljaj od slovenske meje, a nikdar znotraj nje. Se lahko nadejamo bližnjega nastopa Thalie Zedek v Sloveniji?Upamo, da bomo jeseni, oktobra igrali po Evropi, toda vse je še vedno v zraku. Zadnje tri plošče sem predstavljala po Evropi skupaj z Davem in Danielom, toda danes je vse skupaj finančno še težje izpeljati. Toda glasba je nekaj, kar vsi radi in z ljubeznijo delamo, tako da upam, da bomo rešili tudi to zadevo.
(Muska, september-oktober 2008)

Varja Velikonja