THALIA ZEDEK
You're A Big Girl Now
(Aquarello, 2002)

Ko je šla Thalia Zedek s kolegom iz skupine Come, Chrisom Brokawom, na akustično turnejo, je šele ugotovila, da obiskovalci ne le slišijo njeno petje, ampak ga celo razumejo. Prej se je skrivala pod okriljem elektrificiranega rocka skupin Uzi, Dangerous Birds in nazadnje Come. To ji je dalo misliti. Končno, če že piše besedila, na ovitke plošč pa jih nikoli ni natisnila, je v redu, da se jih sliši in razume.
Ker že Come niso bili pretirano trdna zasedba, nazadnje je odšel še Chris (sedaj deluje solo in v akustični skupini Pullman), je bil samostojni korak logična posledica tega. Po dvajsetih letih glasbenega udejstvovanja v skupinah je Thalia stopila v ospredje. Ne le, da se je spremenila zvočna podoba njenih pesmi, te so obenem postale jasnejših oblik, sporočil, idej… Predvsem je njeno petje sedaj subtilnejše, a še vedno posreduje notranjo moč, strast in neustavljivo željo po izpovedi. Niti njen prvi samostojni album Been Here And Gone niti novi EP You're A Big Girl Now s šestimi pesmimi nista akustični plošči (MTV nas je ne tako daleč nazaj le preveč posiljeval z raznoraznimi akustičnimi nastopi). Thalia je le prilagodila spremljavo svojemu glasu in interpretaciji, oziroma ji spremljevalna zasedba pušča več prostora, še vedno pa lahko vsi skupaj ponudijo nadvse živo, razmigano rockovsko godbo. Tokrat še toliko bolj, ko so posnetke naredili kar v dnevni sobi Thalijinega prijatelja v nekaj prostih dneh med lansko evropsko turnejo. Torej je snemanje potekalo hitro in učinkovito, v dovolj prijetnem ambientu, v trenutku, ko so glasbeniki na vrhuncu, na najvišji točki med začetnim uigravanjem na turneji in naveličanosti pri njenem koncu.
Prvotno naj bi to bila plošča priredb, zares sta objavljeni dve, Reedova Candy Says iz časa Velvet Underground (posvečena Warholovemu najljubšemu travestitu) in naslovna You're A Big Girl Now, ki še enkrat pritrjuje razširjenemu mnenju, da Dylanove pesmi naravnost kličejo, da jih izvajajo oz. posnamejo drugi. In ko vmes Thalia ponudi avtorske pesmi, te niso kakovostno nič slabše, morda so celo prepričljivejše, saj jih je napisala sama in trdneje stoji za njimi.
Plošče, ki jih ne moremo šteti ne za single niti za album (6 pesmi traja manj kot pol ure), že dolgo niso 'v modi'. Thalia pač sledi avtonomni logiki ustvarjanja, ploščo posname, ko začuti potrebo po tem, ne glede na število pripravljenih pesmi. In nenazadnje, še vedno bolje pol ure izbranih pesmi kot za dobro uro večinskega balasta.
(Rock Obrobje)

Janez Golič