ZGUBLJENA ZGODBA
Brane Mozetič
(Aleph / 69, Ljubljana 2001)

Ja, petek. Petek, slab začetek pravijo. Kakšen začetek? Najprej moram takoj zapisati, da sem zadet. Zadet, dragi moj dnevnik. Pofukan dnevnik. Moj poslednji poslušalec. Gluh kot vedno. Zadet do konca. Ali pa moj skriti bralec, ki s takim užitkom škiliš v te vrstice, da bi se naslajal nad tujo nesrečo. Si potem rekel, saj meni je pa še kar. Ali pa iskal kak smisel. Kakšen smisel? Tega ni. Morda napeto zgodbo….

Citat čisto na začetku novega romana Braneta Mozetiča. Zgubljena zgodba.Vse, kar koli bi zapisala v prid tega odličnega čtiva, se mi zdi nekako nepomebno. Kot, da so besede povsem odveč.Ali pa več kot zgovorna fotografija na naslovnici, delo umetnice Manje Zore.
Roman Zgubljena zgodba zbuja občutek tiščanja v grlu. Skelenja v očeh. Pušča tesnobo. Pušča osamljenost. Pušča neznosno hrepenenje in željo po stiku. Ne zgolj dotiku. Po bližini. Ne po nasilnem povzemanju in prilaščanju. Vse je odprto. Skoraj vse dovoljeno. Na svetu. V odnosih. Ali pač?
Zgodba o treh fantih, naslovna dvojica v več kot željeni življenski simbiozi sta Bojan in Tim. In vmes vskoči privlačni, temnopolti, mladoletni Arjun. Nočno življenje v Ljubljani, pregled neskončnih tehno partijev v Propagandi, skoki na obalo, v Sloveniji daleč najbolj razvpito Ambasado. Način preživljanja prostega časa, ki sploh ni to. Gre za način življenja in mišljenja določene generacije ljudi. Trainspotting na slovenski način. Ali slovenska Peklenska pomaranča enaindvajsetega stoletja. Ples in ekstaziji. In odmik v omamo. In ljubezen in želja po ljubezni. In seks. Veliko seksa. Potreba po seksu. In vmes vseeno in kljub vsemu še vedno ostanejo tiste preklete človeške lastnosti, kot so posesivnost, osamljenost, prevara, sebičnost, laž, vse tisto, kar ti na koncu koncev vseeno pusti občutek neke strašanske PRAZNINE. Kje je trej bistvo? Kdo sem jaz? Kdo ta svet?
Od tu dalje do želje po popolni osami ali želje po popolnem pobegu v nek irealen svet ni več daleč. Svet, ki je tisoč milj oddaljen od predpisanih šolskih programo, od programov raznih Mladinskih svetov, Pedagoških služb, Kulturnih ministrstev, socialnih služb in kar je še takega strašansko in grozljivo odtujenega na tem svetu. Nasproti tem, kao humanim poslastvom, se zdi svet svobodne, homoseksualne ljubezni, prepit z drogo in telesno ljubeznijo, kao nekakšna odrešitev. Za Arjuna in ostale pravzaprav edino pravo zatočišče. Iskanje lastnega Jaza. Iskanje samega sebe. Svoje identitete, kot se to rado družboslovcem in ostalim dušebrižnikom zapiše dandanes.
A res, a to sm delou? Pa to ne morš verjet... to sm mogu bit pa res orng zadet…Verjetn sm te zamenu za pičko…Ja, to je pa tko, k skoz vame siliš…razmišlja Arjun ( str.116). In Bojan na drugi strani:
Morda bi bilo bolje, da se neham družiti z njim. Ali da sploh neham hoditi na partije. Da neham z drogo. Vse skupaj ni nič. In ves ta folk, ki je tam tako prijazen, je to samo od zadetosti. Drugače so prav taki bebci, prav tako zajebani, prav tako nikakvi. Kakšna je sploh razlika med temi partiji in vaškimi veselicami? In kaj sploh delam na njih?
Dialogi v romanu se odvijajo v slengu. Mojstrsko izpiljen slog pisanja. Samosvoja Mozetičeva pisava. Čista. Asketska. Nič preveč. In nič premalo. Veliko vsega je prepuščeno bralčevi domišljiji. Prevladuje ljubljanščina. Mojstrska avtorjeva poteza, ki nam tako s svojo bravuroznostjo še bolj avtentično približa utrip na nočnih zabavah v Propagandi, Štirki, pa Ambasadi. Skratka v vseh, v Sloveniji najbolj popularnih rejverskih shajališčih. Kjer se folk dobiva, zabava, zadeva, opija, zaljublja, živi torej. Tu pa tam najdemo pri glavnih protagonistih, tu prednjačita prevsem Bojan in Arjun, trenutke streznitve. Nekaj takega kot, ne grem se več. Ta svet me ne zanima več. Raje sem sam. Toda sam, kot da ne moreš več biti. Ker si zgubljen. Ker te, če si tak, strpajo v norišnico. Ker tak zunaj pač ne moreš biti. Ker moraš na določeni stopnji pač nehati. In kje je ta stopnja? Kdo je takrat poleg?
Kdo? In alternativa, da si sam in ostaneš vedno sam.
Pretresljiva zgodba. Ki ji oblika dnevniškega zapisa daje še dodatno intimnost in popoln vpogled v človeško dušo. V medijih je knjiga Zgubljena zgodba bombastično predstavljena kot prva rejverska zgodba pri nas. Ker govori o zabavah na partijih in predvsem o tistem, kar se potem dogaja na tako imenovanih neskončnih afterjih, pa o glasbi, seksu in drogah. Sama jo lahko berem tudi kot morebitni scenarij za nov slovenski film.
Končno prava tema v pravem trenutku in na pravem mestu. Pretresljivo realistično. Kot življenje samo.
Iskreno priporočam v branje vsem, ki jim ni vseeno.
(Masinfo)

Varja Velikonja