ZITA SWOON GROUP
New Old World
(Starman Records, 2014)
Zita Swoon niso običajna pop-rockovska skupina. Ne le da zavračajo dvoletni cikel „objava albuma-turneja“, tudi način predstavitve v živo radi sprevračajo ali ga vsaj nadgrajujejo. Najprej so nastope sprevračali tako, da so sami igrali sredi dvorane/kluba, obiskovalci pa so bili razporejeni naokrog. Kar se tiče njihovih albumov, pa je že približno polovica takih, ki jih ne moremo označiti za „redne“. New Old World je pravzaprav že tretji, ki prinaša „scensko“ glasbo, kar se kaže kot vse bolj dejavna praksa. Vemo, da se nosilci zvoka slabo prodajajo, digitalne datoteke se pretakajo ilegalno, za marsikaterega glasbenika le nastopi v živo omogočajo preživetje.
Zita Swoon gredo tudi tu naprej. Prvi album s scensko glasbo je bil navdahnjen s črno-belo filmsko klasiko F.W. Murnaua, Sunrise. Glasba je bila tu še po waitsovsko razpuščena, čeprav vezana na dogajanje na platnu. Drugi album je bil za plesno predstavo Dancing With The Sound Hobbyist, in glasba temu primerno bolj na poskok, a istočasno odprta za improvizacijo na licu mesta. Svež album je nadgradnja tega že zato, ker so Zita Swoon Group tokrat sami scenaristi in scenografi multimedijske predstave. Glasba je resda medžanrsko razpršena, zdi se celo, da se Zita Swoon Group zavestno ogibljejo določenim predalčkom, a je znotraj posameznih zapisov trdno zakoličena, strukturirana. Ostaja vtis, da tu ni kaj dosti odvzeti ali dodati. Skupina se spogleduje s tangom, valčkom, bluesom in folkom, in se obenem spretno izmika enoznačnim opredelitvam. Po dobrih dvajsetih letih igranja v raznih formacijah (dEUS, Moondog Jr), vodja Stef Kamil Carlens suvereno obvlada oblike glasbe, zvesto mu stoji ob strani tolkalec Aarich Jespers, pomaga jima še stari basist Tomas De Smet in godalni trio.
Zita Swoon novi svet uglasbljajo na staromoden način, brez novodobnih sredstev, le s tistim, kar analogno reže zrak. V spektru izraznosti ničesar ne manjka, odsotnost petja je pač v funkciji predstave, le celotni vtis se nagiba v smer lagodnosti, neke zamaknjene samozadostnosti. Tu se lahko znajde kakšna zamera, opomba, osebna kaprica; manjka kak moteč element več, preskok, nekaj, kar bi premaknilo glasbo iz korektne smeri v vzburljivejša področja. Prav razigranost, naklonjenost improvizaciji ali vsaj trenutnim vzgibom je bila ob tehnični izvrstnosti poglavitna privlačnost skupine. Nenazadnje jih je to vodilo do sodelovanja z afriškimi glasbeniki na izjemnem albumu Wait For Me izpred dveh let...
Seveda je mogoče, da so se tokrat Zita Swoon odločili, da glasbo potisnejo v drug plan, in da v ospredje postavijo dogajanje na odru. Ampak album je namenjen poslušanju doma, in kot tak delno spodleti. Kar pomeni, da mu odvzamem od najvišje ocene zvezdico ali dve. Ostane jih še vedno dovolj, da bo tale plošček mnogokrat zašel v domačo predvajalnik. Še toliko bolje pa, če bo kdaj priložnost videti in slišati „celotno“ sliko.
(Rock Obrobje, marec 2014)
Janez Golič
|