ZU93
Mirror Emperor
(House Of Mythology, 2018)
Že ime zasedbe, čeprav skrajšano na štiri znake, namiguje, kdo je zraven.
Zu so italijanski noise bend, oziroma bolj pravilno bi bilo „so nekdaj bili“ noise bend.
Ta nekdaj se nanaša na komaj kakšno leto ali dve, ko se je zgodil prelom z brutalno, frontalno muziko, ki je kmalu našla pot do sodelovanja tako z Mikeom Pattonom kot člani Melvins.Menda so se že pred sedmimi leti v Rimu srečali tudi z Davidom Tibetom, ki pooseblja projekt Current 93, in že takrat je padla ideja o morebitnem sodelovanju. Vmes se je nekdo skoraj moral prilagoditi, in ni nujno, da so se Zu prilagodili prav zaradi tega morebitnega sodelovanja s Tibetom. Bolj verjetno je šlo za „naraven“ proces, ki ga je pospešil basist Massimo Pupillo z odhodom v daljne dežele, kjer naj bi našel sebe in navdih za naprej. Po njegovi vrnitvi so Zu objavili presenetljivo ambientalno, introvertirano in srhljivo mistično ploščo Jhator, ki je šele lahko pripeljala do dejanskega sodelovanja z Davidom Tibetom.
On na drugi strani se ne prilagaja. Ostaja isti praktično vseh teh 35 let. V ospredju njegovega izraza je povzdignjena, pridigarska interpretacija obširnih besedil, polnih strašljivih verskih zgodb, počrpanih iz praktično vseh svetovnih religij. Razliko med posameznimi albumi vedno naredi spremljevalna zasedba, večinoma se ta imenuje Current 93, ki pa je skoraj praviloma zbrana iz vseh vetrov. Očitno je to za Davida Tibeta še vedno premalo. Pred Zu je sodeloval z znanim producentom in multi-inštrumentalistom Youthom pod imenom Hypnopazuzu, kjer je na večinoma elektronsko podlago izkričal svojo obsesijo s samim Jezusom Kristusom. Sedaj, v navezi z Zu je bolj umirjen, razmišljujoč. Temu primerna je glasbena spremljava, ki se tokrat zadržuje večinoma v akustičnih vodah, brez nasilja frontalnih bobnov in divjega saksofona. Vse je prilagojeno recitaciji glavnega pridigarja, ki z enkrat z grozečim drugič s pomirjajočim glasom kaže na cesarja, ki upravlja z zrcalom postavljenim med fikcijo in resničnostjo. Po naslovih pesmi sodeč (vse vsebujejo „Mirror Emperor“), naj bi to bil tematski sklop, vase zaključena zbirka poem, vendar ni tako. Pripoved je raztrgana, prej posledica pisanja prostih asociacij. Tibet vzdržuje pozornost z dramatičnimi zasuki, predvsem je na vsakem zlogu poudarek, kakor da se za njim skriva vsa resnica sveta. Zu so prisiljeni v odziv na te zasuke, predvsem z intenzivnostjo igre, ki pa nikdar ne prestopi v njihovo „staro“ brutalno zvočnost. Dramsko razsežnost glasbe raje vzdržujejo z grotesknimi posegi čela in drugih strunskih glasbil, po drugi strani se le redko spustijo v formalizem „apokaliptičnega folka“, kakor so ga uprizarjali Current 93. Glede na njihovo nepregledno diskografijo, je to dobrodošla sprememba, ki fokus poslušanja obrne v dve smeri: v dešifriranje Tibetovih besedil in glasbene raznovrstnosti in domišljije samih Zu.
povprečna raven dinamičnega obsega: DR9
Janez Golič
(Rock Obrobje, julij 2018)
