Ni se še zgodilo, da bi se „ponovna združitev“ določene glasbene zasedbe zgodila na ta način. Da bi se štirje izvirni člani po več kot 50 letih strinjali, da vsak zase objavi svojo vizijo fausta! Po vsem, kar se je dogajalo vmes, na kaj več nismo upali. Že to je uspeh.
Za osvetlitev tega dogodka bo potrebno pogledati daleč nazaj, v leto 1971, ko se je v kraj Wümme blizu Hamburga, v zapuščeni šoli preurejeni v snemalni in bivalni prostor zgrnila pisana druščina glasbenikov in nekaj tehničnega osebja. V dveh letih so tam ustvarili nekaj najbolj nekonvencionalne „rock“ glasbe, ki tedaj sicer ni naletela na komercialni odziv, je pa ostala zapisana v anale kot temelj t.i. krautrocka. Verjetno ta anarho hipi komuna preprosto ni zmogla obstati na daljši rok, preveč je bilo individualnih teženj in trenj, tudi pritiskov založbe Polydor in posredno njihovega menedžerja Uweja Nettlebacka, ki je od faust zahteval bolj komunikativno muziko. Kmalu jih je zapustil bobnar Arnulf Meifert, edini, ki je imel določene glasbene izkušnje, čeprav tudi on samouk. Ostali faust so imeli to srečo, da so jih bolj cenili v Angliji in pod okriljem založbe Virgin so lahko še izdali dva albuma (Tapes in faust IV). Snemanje petega albuma so si privoščili pod pretvezo, da vse stroške plača založba. Ko so začeli prihajati visoki računi za koriščenje luksuznega studia in hotela v Munchenu, so pri Virgin nanje poslali policijo, faust so dobesedno zbežali in k sreči s seboj odnesli nedokončane posnetke. Šele pred nekaj leti so na novo zmiksani postali album punkt.

Med letoma 1975 in 1990 o faust vemo bore malo. Menda so imeli nekaj koncertov, naredili nekaj demo posnetkov, kar se najde celo na youtube kanalu. Bolj zares so zastavili leta 1994, ko sta Jean Herve Peron in Werner „Zappi“ Diermaier odrinila na ameriško turnejo, posnetke pa je kasneje v studiu nadgradil Joachim Irmler, in tako je nastal povratniški album Rien (nič). Ti trije izvirni člani fausta so funkcionirali do leta 1997, ko jih je zapustil Peron, nastal je tudi spor okoli rabe imena faust, ki je pustil posledice do danes (poslušaj izjavo JH Perona). Irmler in Peron se delovno nista več srečala, Zato pa je Diermaier zvabil Perona v „nove“ faust, Irmler pa je z drugimi glasbeniki peljal svojo verzijo fausta. Ukinil jih je leta 2010 z albumom pomenljivega naslova Faust Is Last. Kar ni ustavilo Perona in Diermaierja, s svojo verzijo fausta sta nanizala kar nekaj solidnih albumov, dokler ni počilo še med njima. In tu se pojavi naenkrat še četrti izvirni član fausta, mojster sintetizatorja in saksofonist Gunther Wüsthoff. Namreč, našel se je med „gostujočimi“ glasbeniki na albumu Daumenbruch, ki je leta 2022 nastal v „režiji“ Wernerja Diermaiera in bil objavljen kar od imenom faust. Dve leti prej je Gunther praktično neopazno objavil svoj prvi in edini samostojni album s pomenljivim naslovom [to|digi]tal. Nič kaj faustovsko.
Kot že napisano, to, da je sedaj vsak od teh štirih članov objavil svojo aktualno vizijo fausta, je glede ma odnose med njimi, uspeh. Založbi Bureau-B je nekako uspelo prepričati sprte glasbenike, da poskusijo vsaj vsak zase. In so.
Ker naj bi bili ti štirje albumi enakovredni, najbolje, da gremo po abecednem vrstnem redu. Werner „Zappi“ Diermaier se predstavlja z albumom Gugaruz, ki verno sledi njegovima prejšnjima faust albumoma. Ker je prvi, Daumenbruch, nastajal med korono, je bil ustvarjalni proces nekako na dlani. Namreč, Diermaier je k sodelovanju zvabil množico gostujočih glasbenikov, z razliko, da so ti svoje prispevke pripravljali in pošiljali na daljavo. Ne da bi vedeli, kako bodo ti prispevki uporabljeni. Šele post festum sta jih v končno obliko spravila Diermaier in njegov zvesti pomočnik Dirk Dresselhaus (Schneider TM). Na podoben način je nastal še album Blickwinkel dve leti kasneje in sedaj še Gugaruz. Vseeno so v ospredju tolkalske vaje, nezgrešljiv zven kovinskih odpadkov in velikega bobna v preskakujoči repeticiji. Ker si Diermaier vzame čas, njegov mantrični ritem hitro zapelje v trans. „Moteč“ je le ta suh, „industrijski“, odtujen, mehaničen zvok, vedno znova nas opominja na surovo realnost. Potrebno notranjo dinamiko potem ustvarja kopica prepletenih tekstur, ki so večinoma studijsko obdelana, da jim ne uganemo izvora. Nekje izplava disonantna kitara, kje zažvižga sintetizator, spodaj melje bas... Izstopa minutni izbruh hrupa, da ne bi kdo slučajno fausta vzel preveč zlahka. Fascinantno je že to, da „Zappi“ še po tolikem času iz svojih tolkal iztisne sveže vzorce. In da ga absolutno ne morem zgrešiti.
Ko smo že mislili, da se je Hans Joachim Irmler glasbeno upokojil - njegov zadnji faust album datira v leto 2010, kasneje je sicer še objavil nekaj glasbe v sodelovanjih, ampak v zadnjih letih je bilo iz njegovega tabora zatišje – se je le odzval povabilu založbe Bureau-B. Glede na njegovo preteklo udejstvovanje bi bilo težko karkoli napovedovati. Njegovi faust so snemali z raperjem dälekom, objavili so nekaj remiksov, snemali so filmsko glasbo, imeli so povsem improvizirane nastope. Le kaj nam bo HJ Irmler pripravil pod svojim imenom?
Seveda, če je na Diermaierjevem albumu v ospredju komplet tolkal, bo na albumu Ungebunden verjetno v ospredju značilno dronanje na orglah. Morda je Irmler celo spihal prah z orgel, ki jih je sestavil sam še v zgodnji postavitvi fausta in jih ponovno uporabil tokrat. Njegova projekcija fausta za „danes“ temelji na dolgih popačenih dronih, ki nimajo pravih smeri. Na dolžino albuma je zabeležil le dve dvodelni kompoziciji, ki se razvijata povsem svobodno. To tekoče dronanje pospeši le naključni udar bobna in nekje v ozadju mestoma zažvižga sintetizator, edini pokazatelj, da je glasba nastala v tem stoletju. Sicer pa album Ungebunden zveni kot nekakšna apologija, zadnje slovo popolne avtorske izpovedi.
Še najbolj raznovrsten, nepredvidljiv in samosvoj je album Jeana Herveja Perona. Pravzaprav je posnel kolaž, ki ima glasbeno malo skupnega s sedanjostjo, še več, raje sega nazaj, v 40. in 50. leta prejšnjega stoletja. Na vračanje v mladost kažejo tudi nekatera besedila, odpel in odrecitiral jih je v francoskem jeziku, in jih položil v kabarejsko-jazzovsko baladni slog tam iz 50. let. Pravzaprav je prvi odmev „mladosti“ uvodni cut-up odlomkov, pobranih iz francoskih filmov prepletenimi s studijskimi efekti. Ta preskoči v frenetično, velvetovsko Diabolus in Musica skupaj s caleovskimi udarci po klavirju. Žal so leta naredila svoje, Jeanu slišno zmanjkuje glasu. Verjetno se tega zaveda tudi sam in je povabil v studio vrsto drugih umetnikov, ki so še dodatno razgrnili pahljačo stilov.
Če se glasbeno ni premaknil naprej od izvirnih faust, kvečjemu se je oziral nazaj, se je v angažiranih trenutkih le dotaknil aktualnega globalnega položaja. Ampak skoraj dadaistično, z distanco do neposrednega „upora“. Le kako je lahko v isti skupek sloganov postavil enega za drugim „no border, no nation, stop deportation“ in obrabljen „mind the gap“? Morda je to občutek nemoči, ko si podvržen stoterim vplivom, ki jih ne zmoreš več predelati. Je to Peronov definitivni umik v intimo, ker edino tam se počuti varnega? V tem smislu je ključna poema albuma MOI recitacija Make Me Up, kjer se povsem prepusti zunanjim „pritiskom“.
Navkljub na široko zastavljenem „konceptu“, še najbližje mu je album Tapes, tu še vedno manjka kar nekaj sestavin, ki bi ga na koncu postavila ob rob fausta iz 70. let. Vsaj poskusil je.
Najdlje od izvirnega fausta se je distanciral Gunter Wusthoff. Res je album Fliegen lernen odmik od zgolj studijskega igračkanja z digitalnimi efekti, kot ga je izvajal na prvem samostojnem albumu, ampak še vedno je preveč „sodoben“, da bi se neposredno navezoval na stara izhodišča. Wusthoff je očitno pretrgal niti s preteklostjo, vsaj tisto izpred 50 let, in se postavil z ramo ob rami mlajši generaciji nemškega post-rocka in eksperimentalne plesne elektronike. Verjamem, če bi se po nekem naključju vsi štirje našli skupaj v snemalnem studiu, bi bil Wusthoff deležen veta na svoje izvajanje. Njihovi pristopi preprosto niso kompatibilni, najsi bo duh fausta še tako širok in odprt.
Ampak - podobno vprašanje se odpira tudi ob drugih podobnih odklonih – kaj če bi „pozabili“ na relacijo do starega fausta in se osredotočili zgolj na album Fliegen lernen, brez vnaprejšnjih pričakovanj? Potem se izkaže za povsem soliden, vsaj zanimiv, relativno izviren in pogumen album, posebej za nekoga, ki se bliža 80-im. Prav nič ne zaostaja za zadnjimi podvigi, na primer, zasedb Kreidler in Tarwater, s katerimi si po novem deli založbo. Glasba gibko prehaja med kozmično elektroniko 70-ih let in skoraj plesnim gruvom, poigrava se z dubom, dotakne se ambientalnega Aphex Twina, obenem ohranja organsko noto z rabo pravih bobnov, in obenem stalno skrbi za prepletanje tekstur. Skrbi, da glasba nikoli ne teče prazen tek. Težava je le v tem, da se formalno ponaša z relacijo do fausta.
Sicer pa, kaj je pravzaprav faust, kdo ve?
faust foto: Geboren Wustmann

Janez Golič
(Rock Obrobje, 22.september 2026)