Domača fonoteka: MATEJ KRAJNC

Glede na tvoje recenzije in druge zapise o glasbi je razvidno, da zvesto spremljaš določen krog zate pomembnih akterjev popularne kulture, in me zanima, če se trudiš tudi zbrati vse izdaje teh avtorjev/izvajalcev, na primer, na vinilnih ploščah? V določenih primerih je to že kar podvig (Bob Dylan, Johnny Cash...)?
Spremljam ali skušam spremljati kar sorazmeroma širok krog akterjev/akterk pomembnih zame in zvečine tudi ključnih za razvoj t. i. popularne glasbe, čeprav marsikdo od njih ne sodi v ta površni predal. Je podvig, a moram reči, da sem skozi leta zbral »popolne diskografije« mnogih teh izvajalcev in izvajalk, bodisi na vinilu ali CD-jih. Po naravi sem kompletist, tako da ne sme nič kaj manjkati, zlasti kar zadeva uradno diskografijo, ostalo je pač tako, da dobiš, kar lahko dobiš. Po eni strani sem imel srečo, da so tisti, ki so me zanimali, tudi v veliki meri pionirski, po drugi strani pa tudi (in zadnje čase zlasti) manj znani in bolj skriti, čeprav najbrž nič kaj dosti manj pomembni, vsak po svoje. Veliko večino sem tudi tako ali drugače prevajal in izvajal. Težava, ki sem jo premagoval ali skušal premagovati, je bila zlasti, da sem bil po končani fakulteti brez denarja za te reči, sem pa že kar nekaj časa recenziral in dobil marsikaj novega na ta račun. V osnovni šoli, gimnaziji in med študijem pa je ves denar šel za plošče in knjige, raje sem kdaj »pozabil« kupiti bone za kosilo. Anekdot, ki so nastale ob teh mojih popotovanjih in zbiranjih, je tudi že kar lep nabor.

Kako bi zagradil, uokviril meje svoje domače fonoteke? Se pravi, od tistih plošč, ki so že blizu „guilty pleasure“ do najbolj zvočnih radikalnih, tu imam v mislih na primer Trout Mask Replica Captaina Beefhearta?
Reciva tako: na enem polu Ne odhajaj še, Belinda, na drugem med drugimi omenjena Trout Mask, Nefertiti, Zoot Allures in The Black Rider. Starejši ko sem, bolj me nese v nenavadne zvoke, stran od »konvencionalnega«. Tudi pri lastni glasbi.

Ampak kako se je vse skupaj začelo? Se ti je najprej „zgodila“ glasba z radia ali te je od vedno navduševalo poslušanje plošč?
Najprej plošče – singlice z domačega gramofona in tudi že albumi. Imel sem srečo, da sem odraščal v družini, kjer so bile vsepovsod plošče vseh zvrsti. Ena prvih plošč, ki se jih spominjam, je Peter in volk Prokofjeva. Čisto prva melodija v spominu pa Brahmsova uspavanka, ki je donela s stene pri posteljici. Radio sem tudi poslušal, a bolj pozneje, v osnovni in srednji šoli. Po televiziji sem spremljal vse glasbene oddaje in festivale, jugo in tuje. Tega je bilo precej. Nekako sem imel srečo, da so k nam domov prihajale plošče z vseh strani in vseh zvrsti, redno in sproti. Sem pa že od šestega razreda OŠ pisaril Draganu Buliču in ga gnjavil, naj mi vrti komade ... ga moram vprašat, ali ima še to korespondenco. Celo fotokopirano »revijo« o muziki sem izdajal in mu pošiljal. Pozneje sem poslušal oddajo Janeta Webra in za šest let pristal v redakciji Vala 202 kot honorarni sodelavec. Hkrati kot pisec pri reviji Muska in pozneje Nova muska.

Katera je bila prva plošča kupljena z lastnim denarjem?
Ella Fitzgerald in Count Basie: On The Sunny Side Of The Street in Roy Orbison: Rare Orbison. Prej so mi plošče in kasete kupovali in prinašali domači v najširšem smislu besede: od neposredne družine do družinskih prijateljev.

Katera plošča v tvoji zbirki je največ vredna, v materialnem in v kakšnem drugem, sentimentalnem smislu?
V sentimentalnem prvenec Marijana Smodeta To je moja pesem iz leta 1982. Kupil mi ga je oče, sicer velik ljubitelj francoskega šansona, za božič leta 1982, ker sem hotel imeti Mrtvo reko, saj jo je na našem sprejemu v pionirje igral nek osmošolec. Pozneje smo ugotovili, da imamo Mrtvo reko že na singlici iz leta 1981. Oče je junija 1983 umrl in Smodetov prvenec je ostal eden najbolj ganljivih spominov nanj, ker je bil to njegov zadnji božič in tudi na zadnjem skupnem izletu konec maja 1983 sva si popevala Še pomahal ni z roko. V materialnem jih je najbrž tudi nekaj, zlasti kaki originali, bootlegi ali pa reči, ki so izbrisane iz uradnih katalogov.

Si bil vedno "zvest" vinilni plošči, ali si vmes povsem preklopil na CD?
Čeprav sem si nabral kar lepo zbirko CDjev, vinilk nisem nikoli opustil, niti v časih, ko jih res nisi dobil skoraj nikjer. Bil sem udomačen v ljubljanski Vinilmaniji, takrat je tam delal Bojan Vrlič, in sem odnašal vse mogoče zadeve. Tudi sredi devetdesetih let v Londonu sem vlekel vkup vinilke in če smo šli denimo z družino v Gradec ali Celovec. Matere so se v trgovini Kastner & Öhler zagnale med – zame – banalije, jaz pa sem v kotu štacune izbrskal vinilke.

Večno vprašanje, CD ali vinilka in zakaj? Velikost ovitka, boljši, toplejši zvok vinilke, priročnost in brezšumnost CD plošče...?
Vinilka. Zaradi obeh lastnosti, ki si ju omenil zgoraj in enostavno je poseben občutek prijeti v roke gramofonsko ploščo. Tudi potruditi se je treba: zamenjati stran denimo. Tudi ta proces je še vedno neznanski užitek. Brezšumnost ni bila nikoli noben faktor: rad imam prasketajoči vinil, sterilnost CD-ja me je vedno nekolikanj odbijala. Ga sicer lažje vtakneš v žep, a velikost 31x31 centimetrov se pozna proti 12x12 na vseh ravneh.

Tvoje mnenje o digitalnih datotekah, MP3 in o pretočnosti, youtube. Je to že del tvojih poslušalskih navad?
Je, ker pridejo prav pri delu. S temi novimi tehnologijami je zdaj vse na voljo z enim klikom, medtem ko se je prej bilo treba bolj potruditi in je najbrž posledično bilo tudi več spoštljivega odnosa do poslušanja glasbe. Ploščo si nosil naokrog kot nekaj z otoka zakladov. Zdaj je vse hitro dosegljivo, kar pomaga, če v hipu potrebujem zvočno referenco pri pisanju. Če pa hočem res uživati in poslušati, moram imeti fizični nosilec.

Ali avdio datoteke na zunanjem disku ali računalniku (MP3, FLAC), če jih imaš, štejejo kot del domače fonoteke?
Imam, ampak kot fonoteko štejem zlasti fizične nosilce zvoka. Vse ostalo si v glavi zabeležim, a še vedno si pri komadu v obliki MP3 ne predstavljam, da ga res »imam«. Moja fiksna ideja je pač, da mora za konsolidacijo fonoteke biti plošča, CD, kaseta, trak.

Ko se enkrat nabere, na primer, več tisoč plošč, nastane težava z razvrščanjem. Vsak ima svoj ključ, kakšen je tvoj? Po abecedi ali po žanrih, po datumu nakupa?
Včasih je bil po izvajalcih, zdaj imam zaradi pogostih selitev in hitrega polnjenja prostorov kar lep kaos. A bom tudi to sčasoma uredil.

Več tisoč plošč zavzame tudi nekaj prostora, pri mnogih to predstavlja težavo. Imaš še kam „zlagat“?
Vedno se najde, čeprav ga ni; to ne moti velikega duha. Poleg plošč so tu še knjige, stripi, glasbila. In se učiš igrat tetris.

Ali kupiš in obdržiš tudi ploščo, ki se morda ne sliši najbolje, je npr slabo sproducirana, ampak je pomembna zaradi glasbe same?
Produkcija ni bila nikoli odločilna, nikoli tudi nisem bil avdiofil. Raje slaba produkcija kot sterilnost. Če pa se poklopita produkcija in feeling, je seveda v redu.

Kako na nakup vpliva ovitek plošče? Pravijo, da nihče ni kupil plošče samo zaradi ovitka, ampak lahko pa ta pretehta odločitev.
Pri meni ovitek načeloma ni bil odločilen faktor za nakup, imam pa raje nenavadne, bolj umetniške, domišljene ovitke, ki jih lahko študiraš.

Je v tvoji zbirki tudi kakšen album, ki ga sicer niti sploh ne maraš in ne poslušaš, ampak ga „moraš“ imeti, ker je splošno priznan kot izjemno pomemben, takorekoč obvezen?
Zanima me zelo širok nabor glasbe, tako da s tistimi, ki so objektivno ključni, ni težav. Takih, ki bi jih res ne maral, a iz tega ali onega razloga morajo biti v zbirki, je zelo malo. Če je kaj, je zadaj zagotovo kaka zgodba. Magari spomin na nekoga, ki mi jo je prinesel; če je ta spomin dragocen, plošča ostane.

Kateri so tvoji glavni viri informacij, prek katerih prideš do zanimivih plošč / albumov? In ali vnaprej preposlušaš cel album prek spleta, preden greš v nakup, ali je nekatere nove albume preprosto treba imeti?
Nekatere je treba imeti, nekatere si kot hitro prvo informacijo naložim z digitalnih platform in grem potem kupit ali poprosim za recenzijski izvod. Predvposluh je včasih v redu, da se ne zaletiš, ker ime ali teža izvajalca nista več vedno garant za vsebino. Zlasti vesel sem, ko odkrivam nove, ali pa, ko nekatere staroste še vedno imajo kaj povedati. Glavni vir je zdaj splet, skušam spremljati, kolikor se da, glede tega, kaj se dogaja na domači sceni, pa dobim ponavadi info iz prve ali kvečjemu druge roke.

Kupuješ več iz druge roke na sejmih ali imaš raje nove, iz trgovine?
Oboje.

Foto:
portret: LK
najljubša plošča: Louis Armstrong - The Good Book
del razseljene zbirke: Matej Krajnc

Janez Golič (december 2023)