Domača fonoteka: LEON BELANČIČ

Se spomniš, kdaj te je prvič pritegnil zvok s fizičnega nosilca, plošče, kasete?
Joj, čisto natančno ne, vsekakor pa že v času moje osnovne šole, saj sta starša imela Iskrin gramofon in nekaj plošč, velikih in malih, kar sem zelo hitro posvojil in na srečo nista imela nič proti.

Katera je bila prva plošča kupljena z lastnim denarjem?
Nisem povsem prepričan, a dejal bi, da so bili to Pink Floydi ali Beatli, »Dark Side« ali »Rdeči album«. Bolj se spomnim svoje prve plošče sploh in sicer je bila to plošča, ki sem jo dobil kot darilo od staršev in to je bilo veliko prej kot moj prvi nakup. Plošča, ki sta mi jo podarila, je bila Bijelo dugme – »Šta bi dao da si nam mom mjestu«. Še bolj prva prva plošča, ki sem jo štel za svojo, pa je bila plošča, ki sem si jo vzel iz njune zbirke in sicer The Beatles – »A Collection of Beatles Oldies«.

Si tudi ti tam koncem osemdesetih in v začetku devetdesetih let obrnil hrbet vinilni plošči in preklopil na CD, ali si vedno verjel v vinil?
Vedno sem verjel v vinil in mu ostal zvest vse do danes. Je pa res, da je bilo v obdobju razcveta zgoščenk zelo težko kupiti vinilko, saj se je njihova ponudba zelo skrčila, in hkrati je bilo zelo lahko kupiti zgoščenko, katerih ponudba je bila v devetdesetih letih tudi v Ljubljani na nivoju zahodno-evropskih mest. Vzporedno sem torej kupoval in to velja še danes, oba medija.

Kaj pa žanri? Si se kdaj posebej navdušil za določen žanr in si kupoval kar po vrsti, kasneje pa si se ohladil, prerasel in se odpovedal tem ploščam?
Na začetku moje zbirateljske poti bi lahko dejal, da me je posebej zanimal stari rock in znotraj njega še posebej psihedelični rock, kar pa sem nekje v času študija potem presegel in od tedaj me zanima vsa muzika (z izjemo hard&heavyja in operne glasbe) in zastopam stališče, da je glasba le dobra ali slaba, ne glede na njeno zvrst. Svoje relativno kratke, a intenzivne zapriseženosti reggaeju ne bom posebej omenjal, ker je bilo to obdobje res kratko, čeprav intenzivno.

Večno vprašanje, CD ali vinilka in zakaj? Velikost ovitka, boljši, toplejši zvok vinilke, priročnost in brezšumnost CD plošče…?
Sam sem tudi kanček avdiofila, tako da mi je pomembno, da se plošča (vinilna ali CD) čim bolje sliši, a le zato, da je moje poslušalsko doživetje čim boljše, čim močnejše, čim intenzivnejše.
Večno dilemo, ki jo torej izpostavljaš, dobro poznam iz avdiofilskih krogov, kjer so debate na to temo lahko zelo dolge in goreče in gredo običajno v prid vinilki.
Sam menim, da sta oba medija lahko vrhunsko zveneča in si ne delam utvar o analogiji, saj že vsaj dve desetletji v snemalnih studiih kraljuje digitalna tehnologija, tako da …
Menim, da povprečni poslušalec z običajno avdio opremo preferira zvok vinilk, saj te običajno na povprečnih gramofonih igrajo lepše od zgoščenk predvajanih na povprečnih CD predvajalnikih.
Z vrhunskimi avdio napravami pa ta razlika v zvoku ni več tako očitna in vsaj meni nič ne pomeni, saj me prepričata oba medija.

Tvoje mnenje o digitalnih datotekah, MP3 in o pretočnosti. Je to že del tvojih poslušalskih navad?
Uf, ne. Poslušanje glasbe preko interneta oz. preko internetnih glasbenih ponudnikov kot so Tidal, Spotify, Apple, YouTube, Deezer iin tako naprej me ne zanima preveč. Sem naročnik spletnega ponudnika Tidal, zaradi raziskovanja in odkrivanja novih muzik in pa poslušanja glasbe, ko nisem doma. Tidal me res navdušuje s svojim širokim naborom glasbe in se sprašujem, če bo vedno tako, saj tam najdem tudi veliko nekomercialne glasbe. Vse, kar si kupim na vinilu ali zgoščenki, skušam prej preveriti, velikokrat ravno na Tidalu. Poslušam ga na tablici in prenosnem digitalnem predvajalniku glasbe in to je to. Služi mi torej kot vir informacij, kot še drugi spletni viri. A za resno poslušanje doma je tu vedno zgolj vinilka ali zgoščenka, ki jih oboje še vedno redno in vneto kupujem.

Ali avdio datoteke na zunanjem disku ali računalniku (MP3, FLAC), če jih imaš, štejejo kot del domače fonoteke?
Nekaj malega imam zbranega na omenjenem prenosnem glasbenem predvajalniku, a tega ne štejem kot del svoje ploščarske oz. glasbene zbirke, v katero prištevam le vinilne plošče in zgoščenke.

Ko se enkrat nabere na primer več tisoč plošč, nastane težava z razvrščanjem. Vsak ima svoj ključ, kakšen je tvoj?
Sam ne kompliciram preveč, tudi zato, ker spet nimam res veliko vinilk in zgoščenk. Oba medija imam vsakega nekako med 1.500 do 2.000 enot, kar je še nekako obvladljivo. Plošče imam razvrščene v nekaj osnovnih glasbenih žanrov oz. zvrsti, znotraj njih pa teče po abecedi avtorjev/izvajalcev.

Več tisoč plošč zavzame tudi nekaj prostora, pri mnogih to predstavlja težavo. Imaš še kam „zlagat“?
Ta hip tudi meni zmanjkuje prostora in imam plošče na različnih mestih. Nadejam se, da se bo to v prihodnje uredilo in da bom dobil prav poseben prostor za hrambo vinilk in zgoščenk.
Že ta hip pa sem srečnež, ki se lahko pohvali s poslušalnico, tj. prostorom, ki je namenjen le poslušanju glasbe, kar se mi zdi velika pridobitev in pravi mali privilegij. Do nedavna sem tudi jaz, kot večina ljubiteljev muzike, imel poslušalski prostor v dnevni sobi, kar pomeni, da se je bilo potrebno prilagajati oz. prilagoditi danemu prostoru, ki ni bil namenjen le poslušanju glasbe. Danes pa, ko imam poslušalnico, ki je akustično ustrezno tretirana, je pa poslušanje glasbe le še večji užitek in doživljanje glasbe je le še bolj intenzivno.

Si tudi zaprisežen avdiofil. Po kakšnih kriterijih kupuješ plošče? Mora predvsem dobro zveneti, ali je v prvi vrsti pomembna glasba, četudi se morda ne sliši najbolje?
Še vedno mi je na prvem mestu glasba in se imam za avdiofila le do te mere, da se zavedam pomena kvalitetne reprodukcije zvoka. Seveda pa so mi vrhunske avdio aparature le orodje za čim kvalitetnejše poslušanje oz. doživljanje glasbe in nič več kot to. Glasba je na prvem mestu. Ker pa je resnična naloga avdio sistema ta, da čim bolj verno in kvalitetno reproducira posnetek, je seveda odlično posneta plošča eden ključnih dejavnikov za vrhunsko glasbeno doživetje že v domačem okolju.

Kako na nakup vpliva ovitek plošče? Pravijo, da nihče ni kupil plošče samo zaradi ovitka, ampak lahko pa ta pretehta odločitev.
Ovitki plošč so pogosto sami zase male umetnine in če jih imamo povečane na mero ovitka vinilne plošče, je estetki užitek, ki ga nudijo sami ovitki, že zelo pomemben in učinkovit. Vsekakor veliko bolj, kot pri zgoščenkah. Včasih se mi zato tudi zgodi, da me ovitek napelje na nakup določene plošče.

Katera plošča v tvoji zbirki je največ vredna, v materialnem in v kakšnem drugem smislu?
Vinilne plošče so v zadnjih letih res postale drage, posebej še originalne prve izdaje ali kakšne avdiofilske reizdaje. Šele pred kratkim sem se tega zavedel tudi v tem smislu, da lahko na svojo zbirko vinilk gledam tudi kot na nekakšno naložbo, a mi to v resnici ne pomeni kaj prida. Zato niti ne vem, katera plošča v moji zbirki je ta hip najdražja, z veseljem pa kot primer omenim ploščo, ki sem si jo kupil takoj ob njenem izidu in jo tedaj plačal okrog 30 EUR, ne da bi sploh slutil, da bo recimo danes njena cena že okrog 500 EUR in še več, tja do 1.000 EUR. To je album African Sky, skupni podvig trobentača Phila Cohrana in avantgardne jazzovske zasedbe Legacy.

Ali imaš v zbirki tudi albume, ki so splošno dobro sprejeti, izjemno pomembni, „obvezni“, četudi jih nikoli ne poslušaš?
Ne, takih albumov nimam več. V zadnjih letih sem spremenil koncept svoje zbirke, saj sem si moral priznati, da se staram in da nikdar ne bom mogel zgraditi popolne zbirke, v kateri bi bilo vse, haha.
Zato sem začel izločati plošče, ki so mi svojo glasbenoduhovno vsebino že dale in za kar sem jim hvaležen, a se jim zdaj odpovedujem, v želji, da bi razveselile še koga drugega, jaz pa si za morebitni izkupiček lahko kupim nove plošče, ki jih dnevno odkrivam in se mi zdijo ta hip zanimive. To so tako plošče iz preteklih obdobij, kot aktualne, danes nastajajoče glasbene stvaritve.

Kateri so tvoji glavni viri informacij, prek katerih prideš do zate zanimivih plošč / albumov? Preposlušaš cel album prek spleta, preden greš v nakup?
Preprosto in vseobsegajoče bi odgovoril, da je splet tisti, ki mi ponuja večino informacij, ki jih potrebujem. Ob tem pa je tu še krog prijateljev, ki so tako goreči in vneti muzikoljubci in zbiratelji plošč, kot sem sam in z njimi si stalno izmenjujem informacije o naših novih glasbenih odkritjih.
Znotraj spleta pa so moj glavni vir različne radijske postaje iz različnih koncev sveta in še bolje specifične radijske oddaje, ki sem jih v enem obdobju res vneto iskal po spletu in ki jih zdaj zvesto spremljam že več let. Potem je tu pomemben vir informacij tudi YouTube, s svojim krogom imenovanim »Vinyl Community«, ki ga sestavljajo zbiratelji plošč s celega sveta. Zelo pomembna je tudi spletna stran/trgovina discogs, ki je odlično orodje za ugotavljanje vsemogočih podatkov o ploščah in seveda za nakup in prodajo novih in rabljenih plošč.

Kupuješ več iz druge roka na sejmih ali imaš raje nove, iz trgovine? Te zanimajo predvsem nove izdaje ali krpaš luknje v domači fonoteki?
Uf, kupujem povsod, kjer le morem in kolikor zmorem. Zelo rad obiskujem sejme rabljenih plošč in moja velika želja je, da bi vsaj enkrat obiskal največji ploščarski sejem na svetu, ki se dvakrat na leto odvije v nizozemskem mestu Den Bosch ('s-Hertogenbosch). Morda letos?

Ali zbiraš kompletne diskografije priljubljenega izvajalca, četudi morda vsi albumi niso najboljši?
Nič več. Včasih sem to počel, po omenjeni spremembi koncepta mojega zbiranja plošč pa tega ne počnem več.

Kako težko se odpoveš kakšni plošči? Ti je žal za katero ploščo, ker si jo nepremišljeno prodal ali vinilko menjal za CD?
V začetku se mi je bilo res težko odpovedati vsaki plošči, sčasoma pa vse manj. Človek dobi »trdo kožo« in mora stati za svojimi odločitvami, kajne. Se mi je zgodilo, da mi je bilo kasneje za kakšno ploščo tudi žal, a na srečo sem si vsako tako lahko ponovno kupil, tako da se je do sedaj v tem smislu vse lepo izteklo.

Foto:
portret: Leon Belančič
del vinilne zbirke: Leon Belančič
največ vredna plošča: Kelan Phil Cohran & Legacy - African Sky

Janez Golič (januar 2024)