GALLON DRUNK
Link, Bologna, Italija
25.maj 2002
Londonski Gallon Drunk oziroma James Johnston kot nesporni vodja in edini stalni član skupine, se le še redko odloči za koncertne nastope. Zdi se, da si sam postavlja urnik, uživa predvsem zase in za nekaj tistih, ki so mu pripravljeni slediti tudi brez medijskega pompa. Tega je bil v obilici deležen pred desetimi leti, ko mu je tudi vodilni angleški glasbeni tisk namenil veliko pozornost in posredno podporo. Ker Gallon Drunk nikakor niso sledili modnim smernicam, angleški mediji pa se radi obračajo prav po teh, če jih tudi ne umetno ustvarjajo, je zanimanje za skupino kmalu uplahnelo. Običajno izvajalci, ki so v glasbi predvsem zaradi zaslužka in pet minut slave, v teh primerih prenehajo z delovanjem, si najdejo zanesljivejšo zaposlitev… James Johnston je v glasbi zaradi notranje potrebe.Zato ni podvržen pričakovanjem, kaj šele pritiskom od zunaj. Ploščo posname, ko se mu nabere dovolj pesmi zanjo, in objavi, če se le najde založnik. Žal z založniki zadnja leta ni imel sreče, grška FM Records, na primer, albuma Black Milk sploh ni promovirala in se ga je na ostalih trgih dalo izbrskati le s težavo. Podobno velja za svež album, Fire Music (Sweet Nothing, 2002), ki se je v recenzijah pojavil le v stranskih stolpcih. Le kot informacija, da James še dela.
Če je album v celoti njegovo najbolj umirjeno, ponotranjeno delo, večinoma plod daljših, napol improviziranih sessionov, je v živo druga zgodba. Šele na odru se James počuti doma, tu se lahko spozabi, izživi vse rock'n'roll sanje. Za preskok ne potrebuje več kot kitarski rif v Chain Of Gold, in že je poosebljenje vsega, kar zahteva rock'n'roll. Predvsem je predan performer, natančnost v izvedbah je v drugem, morda tretjem planu. Ko se oklene stojala mikrofona, preko njega komunicira v ljubezensko-sovražnem odnosu, nevarno prestopa meje nadzora.
Če z držo dovolj vestno sledi liniji Jima Morrisona, Iggyja Popa, Nicka Cavea in končno Jona Spencerja, mu manjka artikulacija vseh, zmožnost istočasne spozabe in tisti kanček rutine, ki omogoča zgledno izvedbo. Rešujejo ga ostali člani; bobnar Ian White ostaja zanesljivi motor skupine, če že Jamesa odnese po svoje. Mladi basist se prav tako drži zase, zaverovan predvsem v izvedbo. Na videz okorni klaviaturist je ob Jamesu najbolj doživet, tudi uvaja pesmi na orglah Hammond. V tem predstavlja solidno zamenjavo za Terryja Edwardsa, ki se je le nekaj tednov pred turnejo odločil, da v živo s skupino ne bo več sodeloval. Torej so umanjkali njegovi siloviti izbruhi baritonskega saksofona, pesmi so v živo postale krajše, zbite na bistvo, James je še bolj kot prej lahko odigral glavno vlogo. Pri izvedbah starejših pesmi je stopil tudi za klaviature, ne da bi povsem pozabil istočasno udariti še po strunah nekje zadaj za pasom viseče kitare.
Trdno jedro repertoarja še vedno predstavljajo pesmi z albuma In The Long Still Night in pripadajočega maksi singla The Traitor's Gate, vmes pa je previdno vključeval novejše, za večino obiskovalcev manj znane pesmi. Prav te so v živi izvedbi doživele korenite spremembe, predvsem v količini prelite energije. In obenem tako zabrisale pomanjkljivosti vokalne artikulacije. Te slabosti so se najočitneje pokazale pri izvedbah pesmi baladnega tipa, ki jih je James prihranil za zadnji redni del nastopa, ko mu je že pošteno primanjkovalo sape. Povsem zgrešena intonacija v One More Time je celo njega samega spravila v smeh, verjetno si je mislil, ah, pustimo to za studio, tu na odru se gremo rock'n'roll. In tega je še v dveh dodatkih vžgal tako, da mi je odpihnil vse pomisleke o morebitni smrti rock'n'rolla kot ga poznamo. Ali kot je nekdo že zapisal, rock'n'roll bo obstajal, dokler ga bo kdo igral in kdo poslušal. Dokler bo na odru James, se nam zanj ni treba bati.
Hey hey, my my…
(Rock obrobje)
Janez Golič
foto z ovitka albuma In The Long Still Night
