S povratniškimi albumi je križ. Malo jih dosega raven najboljših stvaritev nekega glasbenika. Tako so bila pričakovanja ob napovedanem svežem albumu škotskega duo Arab Strap dokaj nizka, še posebej, ko sta Aidan Moffat in Malcolm Middleton sama večkrat priznala, da sta že leta 2005 izčrpala vse, kar sta imela „povedati". Da se je njuna pot iztekla. Da ne bo nobene nove plošče več.
Vseeno sta imela leta 2015 nekaj koncertov, a še vedno brez napovedi novih pesmi. A po razhodu nobenemu ni šlo prav dobro; vsak njun solistični album je bil takoj označen z ex-Arab Strap. Skupni duh je vedno bedel nad njima.
Potem je lani, kot strela z jasnega, prišla napoved novega singla, ki mu je nedavno sledil album As Days Get Dark. Aidan ga ne bi mogel bolje uvesti: "I don't give a fuck about the past, our glory days gone by", ki sicer ne cilja neposredno na položaj Arab Strap, a ga zlahka interpretiramo kot takega. Njegova besedila so večinoma osebna, ali medosebna, tokrat le še bolj sentimentalna, razmišljujoča, na meji patetike. Tudi s ščepcem posutega pepela, glede na vse nesramne komentarje, ki jih je delil na zgodnjih ploščah. Še vedno boleče razgalja bedo življenja na robu, le da je tokrat ne utaplja zgolj v alkoholu in z željo po hitrem seksu. Prvo na dolgi rok ne pomaga, drugo ostaja zgolj želja. Ne, nova razmišljanja so bolj "zrela", letom primerna. Večplastna. Aidan tudi recitira in poje bolje kot kdaj prej, bolj razumljiv je, rešil se je momljanja v brk, kar je ustrezalo stari „vlogi".
Album zagotovo ni narejen na hitro, spontano, kot smo jih vajeni od prej. Ne, pesmi so skoraj analitične, vsaka podrobnost je na svojem mestu. Middleton se je tokrat izkazal za izjemno prilagodljivega glasbenika/skladatelja, vsaka pesem ima svojo nit, najsi jo podkrepi z močnim disco udarcem, nežnim ubiranjem akustične kitare ali simulacijo simfoničnega orkestra. Arab Strap sta še vedno bližje provokativnemu Sergu Gainsbourgu kot liričnemu Leonardu Cohenu, a ohranjata vzorec, ki zagotavlja identiteto. Aidan običajno brezbrižno recitira svoje verze, obenem Malcolmova spremljava počasi gradi napetost, ki se sprosti v spevnem refrenu in grandiozni muziki. Arab Strap sta tokrat presegla samega sebe!

„Edina stalnica je sprememba", bi lahko zapisali ob uredniški politiki norveške založbe Hubro. Izrek najbolje udejanja ansambel Skarbo Skulekorps. Šolski orkester vodi bobnar in skladatelj Oyvind Skarbo, ki se prepušča divjemu ustvarjalnemu instinktu. Ničesar ne načrtuje vnaprej, sklada, kakor mu narekujejo naključne zamisli. Šele kasneje stvari uredi v vsaj približno logično celoto.
Na albumu Dugnad imamo 14 zapisov v dobre pol ure. Orkester se nikjer ne zadrži prav dolgo. Vodi nas skozi kratko zgodovino od swing orkestrov vse do funky in elektro fuzij. Vmes se vedno najde „moteč" element, znan žanr prestreljen z „neustreznim" vložkom. Morda vroč plesni komad umirja kitara lap steel, drugje lirični izlet pokvari divji solo na saksofonu. Zatorej pazite, za kakšno priložnost jih boste angažirali, zlahka vam pokvarijo zabavo.

Trio violinista Erlenda Apnesetha prestavlja ljudsko godbo v digitalno dobo. Že prejšnji album Salika, Molika je prinašal kontroverzne spoje, če ne trke, naravnih zvenov violine hardanger in elektronskih zavijanj in žvižgov. Še dlje so šli v spajanje različnosti na aktualnem ploščku Lokk ki je tudi posledica povabila k ustvarjanju glasbe za plesno predstavo Skaut. Spremljava plesnega giba telesa v različnih kulturah je bil za trio zagotovo velik izziv. Hitro se v takih transglobalnih poskusih glasba izrodi v ceneno prevzemanje plehkih plesnih žanrov in razkazovanje tehniških vrlin. Erlend skupaj s kitaristom Stephanom Meidellom in bobnarjem Oyvindom Hegg-Lundejem je tu bolj izviren in pazljiv, da ne pade v mamljivo zanko všečnosti. Trio je usmerjen k skupnemu cilju, s skupinsko improvizacijo na „ljudsko" temo uspeva ohraniti draž živega muziciranja, obenem se podreja zakonom telesnega gibanja. Temu pritiče še organska raba elektronike, tu ni sledu hladne, odtujene, robotske, tehno komponente. Vse je gladko ovito v celovit tok. Tehniška zverziranost je zanje samo predpogoj za dosego želenega rezultata in ne namen sam po sebi. Lokk je tako še en odličen album v obsežnem katalogu založbe Hubro.

Že tako nagnjen k depresiji, je Jamie Stewart med pandemijo padel v resno krizo. Pomanjkanje osebnih stikov je samo poglobilo stanje paranoje. Ko je svoje težave delil s svojimi prijatelji glasbeniki, je ugotovil, da ima večjo podporo, kot si je lahko mislil. Od tu do prebliska o albumu sodelovanj je bil samo še logičen korak.
Pravzaprav ima OH NO za album duetov. Dokaj različnih. Ko je našel oporo, se je odprlo tudi pisanje pesmi. Ampak skozi te prodira le slaboten žarek upanja. Konec koncev je to še vedno album dua Xiu Xiu. Navkljub številnim gostujočim glasbenicam in glasbenikom, pevk in pevcem, je OH NO še vedno zbirka refleksij tesnobe in brezizhodnosti. Nič ne more spremeniti petja Jamieja Stewarta, njegovih surovih udarcev po tolkalih, nič ne more omiliti krčevite igre klaviatur Angele Seo. Sedaj so pesmi pridobile malenkostno drugačno perspektivo, nekaj olajšanja veje skozi interpretacije predvsem ženskih vokalov. Med avtorske pesmi se je prikradla priredba pesmi One Hundred Years angleških The Cure, ki jih je Jamie rad poslušal še v srednji šoli. Pesem z najbolj darkerskega albuma Pornography zagotovo ni pokazatelj spremembe razpoloženja, le obstoječe stanje je v družbi lažje prenašati

Včasih pa res traja. Blizu 20 let je potreboval francoski kvartet One Arm, da se je dokopal do albuma prvenca Mysore Pak. Prej, leta 2004, so uspeli izdali le singel. Kaj se je dogajalo z njimi v vmesnem času, je večinoma zavito v tančico skrivnosti. Vemo le, da se je menjalo članstvo, iz ženskega kvarteta sta nastala dva mešana „para", po slišanem pa zagotovo niso ne vem kako brusili posnetkov. Na vseh ravneh so One Arm daleč od „popolnosti", kot jo razumejo profesionalni glasbeniki in producenti. Raje se prepuščajo užitku v razposajenem, obrednemu novemu valu, kričijo in šepetajo, ropotajo in škrebljajo. V priredbi Space Is The Place (Sun Ra) se jim je pridružila pevka Little Annie z kozmičnim zaklinjanjem, le približno skladen ritem drži skladbo pokonci. Verjel bi, da so snemali kar v živo, res v studiu, ampak večinoma v prvem poskusu. Običajno so taki posnetki najboljši

Na hitro sta posnela album First man In The Moon tudi kitarist Norman Westberg in poljski basist Jacek Mazurkiewicz. Norman je poleg Michaela Giraja član Swans z najdaljšim stažem. Po letih hrupa mu res ne gre zameriti, če se solistično ali v duetih spusti na sam rob tišine in tam le meditira. Jacek je leta 2014 ogreval nekaj nastopov Swans, tako sta se z Normanom spoznala in sklenila, da ob priložnosti kaj tudi posnameta. Ta priložnost se je zgodila na Poljskem, ko sta tam leta 2019 v okviru solistične turneje nastopila Michael Gira in Norman Westberg. Dva dni postanka v Varšavi je bilo dovolj za hiter skok v studio in tam sta Norman in Jacek posnela pet zapisov. Izhajala sta iz improvizacije, ki se je počasi oblikovala v zaokrožene zvočne kose. Podrhtavanje kitarskih strun je povsem razpoznavno, le da nikdar ne pride v katarzični izbruh. Okoli se vijejo elektronski efekti, ki nikdar ne prevladajo, le poudarjajo in sproščajo nakopičeno napetost.

Improvizira tudi francoski kvintet Trojan Panda. Za njihov prestop iz jazzovskega ansambla v kitarski impro bend je „kriv" pianist Jozef Dumoulin. Nekega dne je prišel na zamisel, da bi njegovi jazzovski kolegi prijeli za kitare, bas in sedli za bobne namesto za klavir in igrali na saksofon. Iz nepremišljene šale je nastal dokaj resen projekt, saj so Trojan Panda nedavno objavili album Peau. Nedvoumno so njihov glavni vpliv dolge instrumentalne pasaže Sonic Youth, torej se iz dokaj preprostega vzorca glasba hitro odpre in razvija v vse smeri. Skupaj jih drži le malce neroden, a dovolj enakomeren boben. Ta večinoma določa okvir, preko katerega razpuščena igra treh kitar ne prestopi. Vsakič se vrnejo v izhodišče, če jih žar igre povleče predaleč. Zaenkrat tule ni slišati presežka, morda ne bi bilo slabo, če bi vseeno vključili še tisto, kar najbolje znajo. Saksofon in klavir bi zagotovo popeljala njihovo godbo na višjo izvedbeno raven, pa še kanček izvirnosti bi dodala.

Prav nič improvizacijska ni glasba dua Driftmachine. Andreas Gerth in Florian Zimmer k skladanju pristopata analitično, zdi se, da je vse na svojem mestu. Počasi gradita svoj hladen elektronski dub, nalagata sloj za slojem, še škrtanja in praskanja so točno tam, kjer morajo biti. Nič drugače ni na šestem albumu Spume & Recollection. Na njem najdemo le štiri daljše, podobno strukturirane skladbe. Zgrajene so simetrično, v prvi polovici Driftmachine stopnjujeta, a nikdar ne dosežeta pravega vrhunca. Za tem se skladba počasi umirja, vrača v izhodišče. Prisegel bi, da se nekje vmes pojavijo Kraftwerk, kot oddaljen odmev oziroma poklon.

Richard H. Kirk je tokrat praktično brez najave objavil še drugi album pod imenom Cabaret Voltaire, po tem, ko je lani presenetil s „povratniškim" albumom Shadow Of Fear. Temu je letos najprej dodal EP Shadow Of Funk s tremi zapisi v trajanju blizu pol ure. Ti se dobro prilegajo albumu, ga dopolnjujejo. Malo smo mu le zamerili, da je sam obudil legendo, nenazadnje je v vmesnem času objavil vrsto plošč pod svojim imenom in lahko bi tako tudi nadaljeval. Seveda, Cabaret Voltaire so preverjena znamka, k „sreči" je Kirk le dokazal, da se tega zaveda in da ne bo „mazal" imena z neprimernimi posnetki.
Še bolj kot za lanskoletni album to velja za aktualni album Dekadrone. Na njem najdemo točno en zapis v dolžini blizu 50 minut. Ne najdemo pa nobenih ritmičnih udarcev, torej se Kirk na široko izogiba plesnim podijem in poslušalca raje zapelje v distopični „film". Še ta je brez pravega uvoda; pademo neposredno v šum, brnenje in hladno zavijanje elektronskih naprav. Te sestavine se prepletajo in razpletajo skozi vseh 50 minut, zdi se, da Kirk komaj nadzira razvoj te glasbe. Teče kar sama po svojih vzgibih. Kot nekakšen Electro Machine Music. Lahko bi trajala večno. Richard bi le nastavil začetne parametre in aplikacija bi po naključju določala prepletanje dronov. Ugibam, da ne dosti drugače na naslednjem „drone" albumu, ki ga Richard napoveduje že za konec aprila.
Komercialnega uspeha tukaj ne bo. Richard H. Kirk pa je zaprl usta vsem, ki smo izražali dvom v njegovo „pošteno" početje pod imenom Cabaret Voltaire.

Kanadski ansambel Bell Orchestre je po dobrih desetih letih le zabeležil svež album House Music. Nastal je v dveh dneh v hiši violinistke Sarah Neufeld, pač po sili razmer. Držali so se pravil o druženju med pandemijo in igrali v različnih prostorih, največ dva v dnevni sobi, kuhinji in eden na stranišču. Po nekaj testnih ogrevanjih so skozi improvizacijo posneli uro in pol trajajoč posnetek, ki so ga kasneje oklestili na polovico, uredili tako, da se deset zapisov preliva eden v drugega, še vedno pa stoji tudi vsak zase. Postopek spomni na lanskoletno psihedelično mojstrovino skupine The Dream Syndicate; glasba izhaja iz improvizacije, a skupina se trudi, da bi zabeležila nekaj zaokroženega, celovitega. S tem ohranjajo spontanost, igrivost, in presenečajo same sebe, ko se iz sprotnega igranja rojeva, raste in oblikuje skladba.
Sarah Neufeld in basist Richard Reed Parry sta obenem člana Arcade Fire, a ta podatek naj ne zavede. „Indie" rocka je na albumu House Music bore malo. Bell Orchestre so le bolj odprti, tudi večinoma instrumentalni. Hkrati so komorni in razposajeni, jazzovsko nabriti in zagledani vase. Tule so si res dali duška, odprli do konca ustvarjalne ventile in uživali, dokler je trajalo. Vprašanje, kdaj bodo spet skupaj.

Kaj podobnega žal ne morem zapisati ob svežem albumu njihovih slavnejših someščanov Godspeed You! Black Emperor. So žrtev „post-rockovskega" sindroma, ki se mu ne znajo, ne zmorejo ali nočejo izmakniti. Padli so v podobno zanko kot nedavno škotski Mogwai. Tehnično izvedbam na albumu G_d’s Pee AT STATE’S END! ni kaj očitati, godspeedi znajo z glasbili ustvariti mogočen orkestrirani rockovski zvok, manjka le pravi pogon, navdih, ki bi skladbe ponesel na višjo raven od formalnega preigravanja vzorcev. Dve 20 minutni skladbi sta značilni godspeedovski simfoniji; obe uvede oddaljen monolog, obenem se spodaj že prikrade podrhtavanje kitarskih strun in potegi na violini, kar se počasi in zanesljivo razvije v mogočno orkestracijo, ki pa ne premore prave dinamike – zgolj vzdržuje zasičeno strunsko zavijanje. Preveč predvidljivo in obenem s slabo razvito osrednjo temo. Še najbolj privlačna je ena od dveh krajših skladb (obe sta na vinilu vtisnjene na 10 palčno ploščo), lirična vinjeta z razpotegnjenim kitarskih zvenom. To je tista melanholična plat njihovega početja, ki tako hrabro drži v ravnotežju uporniško plat, ali jo podpira.
Vtis izpetosti je tudi posledica količine predhodno izdanih plošč. Kako iztisniti še kaj soka iz tisočkrat preigrane tvarine, to je sedaj vprašanje.

Foto/Photos:
Arab Strap (Kar Gollock)
Erlend Apneseth Trio (bandcamp)
Xiu Xiu (bandcamp)
Norman Westberg (bandcamp)
Trojan Panda (naslovnica/cover)
Driftmachine (bandcamp)
Bell Orchestre (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1.april 2021)

Janez Golič