Njegov neizprosen angažma je bil mnogokdaj mukotrpen za bližnje sodelavce, in verjetno še za koga. Politično poslanstvo v The Pop Group koncem 70. let je bilo za Marka Stewarta nuja, za ostale pa vedno manj zabavno in vse bolj mučno. Razšli so se, morda kontroverzno, kmalu po najbolje obiskanem koncertu, kar so ga kdaj imeli. Bil je v okviru protestnega shoda proti jedrskemu oboroževanju v Londonu, udeležilo se ga je približno pol milijona ljudi. A notranja trenja so bila močnejša, drugi člani The Pop Group so našli zavetje v razigranih zasedbah Rip Rig + Panic, Pigbag in Maximum Joy, medtem ko je Stewart nadaljeval neomajni angažma v navezi z druščino On-U Sounda. Izpeljanke industrijskega duba so bile izvrstna spremljava njegovemu fragmentiranemu petju in zadušenim krikom. Zgodaj se je priključil trip-hopovskim trupam, povzel industrijski dub na pomenljivo naslovljenem albumu Control Data, s pomočjo številnih veteranov iz post-punkovskih časov je leta 2011 objavil še odmeven album Politics Of Envy, kasneje pa večinoma sodeloval na številnih singlih oziroma miksih. Aprila 2023 pa nas je doletela informacija o njegovi smrti, brez pojasnila o vzrokih...
Tedaj tudi še ni bilo slišati, da Mark Stewart pripravlja samostojni album, ki bi bil nekoliko drugače „političen“. Ko so pri založbi Mute končno le obelodanili novico o prihajajočem albumu, so v promocijskem sporočilu dodali še izjavo Marka Stewarta: „Obstaja način, kako ljubezensko pesem uporabiti kot trojanskega konja. Kot da bi na strup nasul sladkor in tako vdrl v misli ljudi. Na površini se kaže zaljubljenost, v bistvu pa gre za hrepenenje in sanje o boljšem svetu. Zame je ljubezen politično dejanje“. Da, The Fateful Symmetry je album o ljubezni, nekaj, kar je Stewart redko izpovedoval. Še najbolj eksplicitno na singlu Stranger Than Love, kjer si je tako efektno izposodil klavirsko figuro Erika Satieja.
Snemanje osmega albuma je Stewart končal le nekaj tednov pred smrtjo. Sedaj, po poslušanju teh devetih pesmi, se morda pred nami razkrije vzrok v sledečih verzih uvodne Memory Of You:
„I've been living my life in slow motion
Trying to get my feet back on the ground
Living my life, slow motion
Now that you are not around“
V skladu z melanholično naravo besedila, je tudi muzika nenavadno pomirjena, skoraj sredinsko usmerjena, a ljubezen je v očeh Marka Stewart mnogih oblik. Pravzaprav je naredil kar nekakšen prerez vsega, kar je počel v glasbenem življenju. Tako imamo bolj eksperimentalne, studijske kreacije, skoraj čisto pravi reggea, skoraj pravi elektro-funk, skoraj plesne komade in skoraj baladno izpoved v izteku. Skoraj zato, ker pri Marku Stewartu ni „čistih“, prevladujočih žanrskih oblik. Vedno je nekaj spreobračal, procesiral, spreminjal. Pa četudi na albumu, posvečenem nečemu, kar hitro zdrsne v banalnost.

Najslavnejši radijski didžej na britanskem Otoku, John Peel, je za The Fall znal reči „vedno isti, vedno drugačni“. Ta izrek se mi prikliče v spomin tudi ob poslušanju albumov ameriških ekscentrikov Half Japanese. Ne moremo reči, da so se skozi dobrih 45 let ne vem kako spremenili, a obenem tudi ne ostajajo isti. Večinoma tega leti na trenutno razpoloženje ustanovnega člana in glavnega avtorja besedil Jada Faira, ki je obenem eden od „utemeljiteljev“ t.i. lo-fi rocka. Se pravi, tehnična izvedba in produkcija še zdaleč ni v ospredju, prej jim/mu gre za hitro realizacijo idej. In teh mu res ne manjka.
Začetki Half Japanese segajo nazaj v leto 1974, ko sta brata Jad in David Fair kar v domači garaži zganjala hrup na malem kompletu bobnov in napol polomljeni kitari. Do prvega singla sta se dokopala leta 1977, nekaj težje je bilo priti do albuma. Po zaslugi razraščajočih neodvisnih založb s koncem 70. let, sta brata Fair leta 1980 le objavila diletantski prvenec 1/2 Gentleman / Not Beast, in verjetno je to edini, ali vsaj eden redkih debijev na trojnem vinilu.
In od takrat je predvsem Jad Fair sam ali v različnih formacijah objavil nepregledno število pesmi. Največ pod svojim imenom, približno 20 albumov s Half Japanese, in potem je tu vrsta ad hoc sodelovanj večinoma s podobno razmišljujočimi umetniki. Samo s striparjem Samuelom Locke Wardom je v zadnjih treh letih objavil tri albume. Nas bo zanimal predvsem aktualni album „matične zasedbe, Adventure.
Počasi, od albuma do albuma, so se tudi Half Japanese uigrali, manj je tistih dilentantskih izpadov in hrupa. Še vedno pa ohranjajo določeno mero spontanosti, naivnosti, igrivosti, uživajo v skupnem špilu brez velikih ambicij in načrtov. Jad Fair sam pravi, da ima „lepo življenje“ in v tem duhu zveni tale mala „avantura“.
Spremljevalna zasedba, ponovno podobno kot pri The Fall, pripravi neko preprosto zasnovo pesmi, lahko je to kitarski rif, figura na klaviaturi, pihalni vložek, ki ga skupaj razvijejo v enoten groove. Po robovih se dotikajo tako bazični „velvetovski“ repeticiji ali se zbližajo z glasbo za ozadje, večinoma pa so še najbližje lahkotnemu rockovskemu drncu kakih R.E.M. Jad Fair naknadno zgradi svojo linijo z napol govorjenimi, napol zapetim besedilom, tak pristop mu omogoča, da se vedno zbliža z ostalimi v Half Japanese. In tako je tudi tokrat, album zveni kot celota, brez izrazitih pesmi, ki bi posebej pritegnila pozornost, a tudi brez praznih „filerjev“, ki zgolj nabirajo minutažo do klasičnih 40 minut. Še en soliden album, ki verjetno ne bo pritegnil številnih novih poslušalcev, a starejših skoraj ne bi smel odvrniti. Kvečjemu obratno.

Še vedno se marsikdaj krešejo mnenja o „avtentičnosti“ koncertnih posnetkov. Ali je pošteno, da izvajalec izda koncertne posnetke, ki so v manjši ali večji meri kasneje popravljeni v studiu? Danes, ob vsej pomoči umetne inteligence, še toliko bolj. Na nekaterih ovitkih koncertnih albumov se najde celo napis „no overdubs“ (brez nasnemavanja), drugi spet odkrito priznajo, da na veliko rekonstruirajo posnetke, jih nasnemavajo, ali celo združujejo različne koncertne posnetke v „ultimativno“ koncertno izvedbo.
Eiko Ishibashi in njen partner Jim O'Rourke sta leta 2023 nastopala po Evropi in ti nastopi so bili večinoma improviziran ambient. Kasneje sta v domačem studiu Steamroom na Japonskem te posnetke uredila in na novo zmiksala, torej izbrala bolj učinkovite odlomke, jih nadgradila in jih približala poslušalski izkušnji v domačem okolju. Kar še ne pomeni, da je ta izkušnja preprosto ugajanje. Daleč od tega, nenazadnje sta se oba v zadnjem času kar precej posvečala filmski glasbi. Že razlaga naslova albuma Pareidolia je zgovorna: „je izraz, ki označuje fenomen, ko ljudje v naključnih vzorcih (kot so oblaki, skalne formacije ali celo slike na steni) prepoznajo obraze ali druge prepoznavne oblike.“ In podobno velja za glasbo samo; na površju deluje razpršeno, brez prave oblike in smeri, a če se ji dovolj posvetimo, skozi prelivanja zvočnih tekstur lahko zaznamo že znane vzorce. Vse skupaj deluje še toliko bolj abstraktno, ker sta se potrudila, da uporabljena „glasbila“ skozi studijsko obdelavo izgubijo svoj naravni zven. Potem pojem avtentičnosti izgubi še zadnji smisel. Pomemben je le še končni vtis, proces je samo pot k uresničitvi namena. Zdi se, da je vsaj za Jima O'Rourka strukturirana kitarska godba že daleč za njim.

Že v tretje so se za skupno glasbeno snovanje zbrali Oren Ambarchi, Johan Berthling in Andreas Werliin. Oren je začel v Avstraliji kot bobnar, a kasneje bolj po naključju presedlal na kitaro. Igral je celo z drone-metal zasedbo Sun O))), ključno pa je bilo delovno srečanju prav z Jimom O'Rourkom in nič ni bilo več tako kot prej. Sledile so samostojne plošče, kjer je že izkazal naklonjenost do eksperimenta, predvsem v razmerju med razdelano ritmiko in disonantnim preigravanjem kitarskih strun. Švedski basist Johan Berthling že dolga leta nabira izkušnje v navezi s številnimi, predvsem jazzovskimi glasbeniki. Z Orenom sta prvič sodelovala že leta 2003 na albumu My Days Are Darker Than Your Nights. Švedski tolkalec Andreas Werliin pa si je mednarodno pozornost najprej zaslužil v duu Wildbirds & Peacedrums s svojo življenjsko sopotnico Mariam Wallentin. Johan in Andreas sta se srečala na povabilo saksofonista Matsa Gustafssona v Exit!, kjer sta ob Matsu postala kar soavtorja večine gradiva in ostala to tudi kasneje v razširjeni zasedbi Fire! Orchestra. Le vprašanje časa je bilo, kdaj se končno dobijo skupaj Oren, Johan in Andreas, in to je bilo na Švedskem novembra 2018. Vseeno je nenavadno, da so posnetki za album Ghosted izšli šele leta 2022 pri čikaški založbi Drag City.
Očitno je njihova neskončna raziskovalna godba naletela na odprta ušesa, kaj kmalu so se ponovno zbrali in nastalo je nadaljevanju, album Ghosted II in nedavno še (verjetno zadnji del trilogije) Ghosted III.
Še enkrat so šli v razgradnjo sinkopiranih ritmičnih vzorcev, stojičnega basa in včasih natrganih, drugič lagodnih kitarskih strunjanj. Tokrat so dva pola teh snovanj že razmaknili, na eni strani se zbližajo z gruvom, z usklajeno skupinsko igro, kot jo le zmorejo, na drugi strani so še bolj poglobljeni vase, v odzvene in interakcije počasnih obrednih meditacij. Ko se od „zadaj“ pojavijo še drseče klaviature, je namig na avstralske The Necks neizogiben, a vedno le namig. Oren, Johan in Andreas so z leti skupnega muziciranja uspeli zgraditi enoten glasbeni karakter oziroma, karkoli in kakorkoli se česa lotijo, ostanejo prepoznavni. To pa danes v razraščajočem kopiranju „uspešnih“ še samo po sebi namen, posebej, ker trio ostaja zvest inštrumentalnemu izvajanju.

RETROMANIJA

Večina objavljene glasbe je aktualne le nekaj tednov, potem izgine iz zavesti poslušalcev. Nekaj je vseeno ostane in morda postane „klasika“. Nekaj pa je celo take, ki v svojem času ni dosegla širše pozornosti in je šele po desetletjih doživela „poravnavo“. Radi rečemo, da je bila pred časom.
Dva bolj izpostavljena primera sta The Velvet Underground in Nick Drake. V drugi polovici 60. let Velveti niso bili deležni ne kritiškega niti komercialnega uspeha, kasneje so zaradi vpliva postali najmanj kult. Nick Drake je vseeno druga zgodba. The Velvet Underground se s svojo provokativno glasbo niso vklapljali v kontra-kulturno dogajanje tistega časa. Opevali so „druge vrste ljubezni“. Medtem, ko se je Nick Drake dobro ujel v folk gibanje konca 60. let v Angliji. Ogreval je nastope Fairport Convention, Johna Martyna, Ralpha McTella, prav tako so mu na snemanjih pomagali nekateri vidni predstavniki folk scene na Otoku. Poglavitna težava, da mu v času delovanja ni uspel vsaj relativni preboj, je bil on sam. Ni bil pripravljen na promocijo svoje glasbe, praktično ni dajal intervjujev, tudi nastopal je poredko in po juniju 1970 sploh ni več stopil na oder. Bil je trdno prepričan, da ne potrebuje dodatne promocije, glasba sama bo prepričala poslušalce v njegovo veličino.
A to se ni zgodilo. Imel pa je srečo v producentu Joeju Boydu, ki je verjel vanj in vedno znova prepričal lastnika založbe Island, Chrisa Bracewella, da je omogočal snemanja in objavo plošč navkljub pičli prodaji. Danes kaj takega ne bi bilo mogoče.
Nekaj več zanimanja je bil deležen šele deset let po smrti po zaslugi izjav priljubljenih glasbenikov, ki so ga citirali kot svoj vpliv. A kontroverzno morda, tako želeni preboj je Drakeu uspel šele po zaslugi... avtomobilske reklame. Komaj minuto dolg spot za volkwagen je leta 1999 navdušil širše poslušalstvo (danes bi rekli, da je postal viralen) in sprožil plaz zanimanj. Založbe so takoj ponatisnile vse njegove tri albume, posebno zanimiva je bila zbirka vseh rednih albumov z dodani raritetami pod naslovom Fruit Tree. Začele so izhajati knjižne biografije, ljubitelje pa so se odpravljali na njegov dom in prosili mamo Molly za kakšne neobjavljene posnetke. Ti so kmalu pristali na mnogih bootleg izdajah, tudi zato so se pri Island leta 2009 odločili za legalno izdajo teh domačih demo posnetkov pod naslovom Family Tree. Ta lepo kaže na izhodišča njegove avtorske glasbe in ima veliko dokumentarno vrednost že zaradi dejstva, da večine teh pesmi kasneje ni posnel in objavil na rednih albumih. Večino so to kar prirejeni tradicionalni napevi in nekaj je avtorstvo „obveznih“ Dylana, Franka C. Jacksona, Johna Martyna, in nekaj je že avtorskih pesmi.
Zanimanje zanj še daleč ni zamrlo. Nedavno so pri Island pripravili še eno obširno zbirko poskusnih posnetkov, takih, ki so pripeljali do končne različice prvega albuma Five Leaves Left. Menda je predstavnik Island Records, Neil Storey, celih devet let iskal in brskal po arhivih, preposlušal trakove in na koncu izbral 32 takih, ki v različnih stopnjah kažejo na razvoj pesmi. Torej imamo vse, od osnovnega iskanja pravih potegov po kitari do že polno aranžiranih pesmi. Za aranžmaje je Nick izrecno želel svojega sošolca iz univerze, Roberta Kirbyja, da, čeprav amaterski glasbenik, najbolje razume sporočilnosti posameznih pesmi. Ravno ob poslušanju pesmi v različnih stadijih se lahko vsak zase vpraša, koliko so aranžmani tu doprinesli h globini sporočil. Ali ni morda že zgolj natančno in občuteno obiranje strun dovolj? Prav taki posnetki uvedejo zbirko The Making of Five Leaves Left in kažejo na njegovo izvrstnost skupaj z vokalno interpretacijo, ki se natančno prilega govorici akustične kitare. In nenazadnje, svoj zadnji redni album Pink Moon je Nick Drake posnel sam brez spremljave drugih. In za mnoge je ta celo najboljši!
Že zaradi enormnega truda in časa vloženega v priprave dotične zbirke, je cena fizičnega izdelka dokaj zasoljena in verjetno bo pristala le v rokah že zapriseženih ljubiteljev. Nenazadnje je tem tudi namenjena. Tisti, ki bi se šele želeli seznaniti z njegovo zapuščino, pa je vedno na voljo zbirka Fruit Tree, ki jo pri Island pridno in kar naprej ponatiskujejo.

Tista železna zavesa, s katero nas je, bivše Jugoslovane, komunistični režim varoval pred škodljivimi zahodnimi vplivi, morda le ni bila tako „železna“ in neprebojna, kot so jo nekateri želeli predstaviti. Daleč od tega; obojestranski prehod idej in materijalnih dobrin je potekal z določenimi zaprekami, a večinoma se je z nekaj iznajdljivosti izšel.
Ali; na prvem albumu vse-opozicijske zasedbe Begnagrad je slišati mnogotere sprevrnjene glasbene rešitve, z odprtimi ušesi so srkali vplive, ki jih na prepihu osrednje Evrope ni manjkalo, in jih predelali v lastno zvočno mineštro. Balkanske viže, podalpska folklora, francoski valček, podivjan punk'n'roll, komorne suite in svobodna improvizacija so v njihovi izvedbi šli gladko z roko v roki. Vse zabeljeno z dobro mero humorja, ki je razviden že iz besednih zvez naslovov kompozicij in iz imena zasedbe same. Njihov prvi, nenaslovljen album, je prvotno izšel pri domači (takrat) ZKP RTVL leta 1982. Iznajdljivi zbiralci vinilk so hitro ugotovili, da bi bil ta album lahko zanimiv za angleško založbo in distribucijo Recommended Records, in je bil res. Zaradi občutne razlike v ceni vinilnih plošč, je bil takrat dogovor tak; pošlješ tri vinilke Begnagrad Chrisu Cutlerju (lastniku ReR) v zameno za katerekoli „tujo“ izdajo iz njegovega obširnega kataloga. In tako se je dober glas o Begnagrad širil daleč v svet, v zameno pa smo dobivali svežo tujo avant muziko na vinilkah ali so te našle pot do etra radia Študent. Bratko Bibič je znal kasneje povedati, da so na njegovo presenečenje poznali Begnagrad praktično vsi nastopajoči na nekem festivalu v Kanadi. In še marsikje drugje.
Prva zasedba Begnagrad je nastala že leta 1976, takrat kvartet je v Novem Sadu celo posnel album, ki pa je po vrsti nesporazumov izšel šele leta 1992 pod naslovom tastare. Odhodi na služenje vojaškega roka so botrovali zgodnjemu razpadu zasedbe, a Begnagrad so se vrnili v prenovljeni zasedbi leta 1981. Ostal je glavni skladatelj, harmonikar Bratko Bibič, on je večinoma zasnoval skladbe, ki so jih kasneje vsi družno zaranžirali v končno obliko. Od prvotne zasedbe je tu še Bogo Pečnikar s klarinetom, torej še enim glasbilom, ki je pri nas običajno imelo drugačno vlogo, namreč v narodnozabavnih ansamblih. Na novo so prišli basist Nino de Gleria, bobnar Aleš Rendla in kitarist Boris Romih, vsi ti so bili kasneje vpeti v razne glasbene projekte.
Ta zasedba je končno prišla do dotičnega albuma, s tem pa so se odprle poti tudi v tujino, kjer so pogosto nastopali. Kar sredi turneje decembra 1983 je bilo trem članom vsega dovolj, Begnagrad so se ponovno dokaj hitro razbežali na vse strani.
Ostala je glasba. Presežni povzetek tedanjega glasbenega vrenja v našem prostoru, še en dokaz odprtosti in kreativnosti domače glasbene scene. Prav zaradi avtorske samovolje in nenazadanje tudi zaradi tehnične bravuroznosti, se je album kar trikrat ponatisnil v tujini, vsakič z drugačno naslovnico in v francoski izdaji celo pod drugim naslovom (Konzert For A Broken Dance). Letos je končno našel uradno zavetje v okrilju založbe Recommended Records, v sveže remasteriziranem zvoku in z lično knjižico z izčrpnim esejem pod naslovom Welcome to the Begnagrad avtorjev Rajka Muršiča in Bratka Bibiča. Zgolj v angleščini oziroma je „angleziral“ kar Chris Cutler sam.
Glasba Begnagrad je zvenela samosvoje takrat in zveni tako še danes. Kot tujek v prevladujočem svetu algoritemsko in z umetno inteligenco gnano produkcijo. Ali morda kot vzpodbuda, da se nadebudni glasbeniki oprejo na lastno intuicijo in zavzamejo neko opozicijsko držo.

Foto/Photos:
Mark Stewart (bandcamp)
Half Japanese (Craig Bowen)
Eiko Ishibashi & Jim O'Rourke (Mathieu Almaric)
Oren Ambarchi, Johan Berthling, Andreas Werliin (Thobias Fäldt)
Nick Drake (Keith Morris)
Begnagrad (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. september 2025)

Janez Golič