Roedelius, ki se bliža devetdesetim, in vsaj pol mlajši Arnold Kasar, sta po petih letih ponovno združila moči. V vsega treh dneh sta brez predhodnega dogovora posnela osem inštrumentalnih skladb na način „klic-in-odgovor“. „Klical“ je Roedelius, s preprosto frazo na klavirju, in prepustil Kasarju, da „odgovori“ oziroma zapolni praznine med notami. Po praktično nepregledni diskografiji, ki zajema pionirske dosežke v duu Cluster, triu Harmonia, sodelovanja z Brianom Enom (še enim neglasbenikom), Roedeliusu še vedno uspeva iz klavirskih strun iztisniti sveže kombinacije zvenov, ki zapeljejo v „zen“, v razmislek o sedanjem trenutku. Zato naslov Zensibility, ki si ga je izmislil prav Roedelius. Navkljub razliki v starosti ni želel prevladati, zgolj nakazal je smer, ki jo Kasar s sintetizatorji in drugimi elektronskimi pripomočki speljal v druge sfere in nazaj h eterični klavirski igri staroste. Dejansko objavljeni zapisi so precej krajši od posnetih, okrajšani so spredaj in zadaj, kar pomeni, da sta Roedelius in Kasar le počasi, skozi 30 krajših snemalnih seans, oblikovala teh osem skladb. Da so nekatere zahtevale nekaj več izmenjav, da so se našle in postavile na mesto. Tako imamo na albumu zgolj „neto“ vsebino, vse ogrevanje in izteke sta protagonista odstranila iz končnega izdelka.
Očitno naziv „legendarni“ ne pomaga več; album Zensibility je izšel le v digitalni obliki, brez fizičnega nosilca. Tako gre to...

Nemško-japonsko prijateljstvo se vleče že dolga leta, le da nas na tem mestu zanima predvsem glasbena naveza med kolektivom iz Münchena in široko razvejano neodvisno pop-folk sceno na Japonskem. Začelo se je s skupnimi nastopi The Notwist in japonskim duom Tenniscoats, nadaljevalo z izdajami plošč manj znanih japonskih izvajalcev za evropski trg in nazadnje pripeljalo do mnogih navzkrižnih sodelovanj. Naštevanje vseh nas ne bi pripeljajo daleč, že samo aktualna izdaja, dvojni album z naslovom The Orchestra In The Sky prinaša 24 pesmi v sodelovanju „poročne skupine“ Hochzeitskapelle in njihovih japonskih prijateljev.
Že sami Hochzeitskapelle so zbrani iz vseh vetrov v želji, da z ohlapno interpretacijo vdahnejo nekaj življenja v obskurne uspešnice. Njihov repertoar je torej večinoma sestavljen iz priredb, ki se jih lotijo po „amatersko“, brez velikih načrtov in namenov. Naj na novo zaživijo v „poročni povorki“, ki se lahko dogaja po ulicah, po barih, v predmestjih Münchna... In če v to pripeljemo še japonsko melanholično mentaliteto dobimo čudovito neobremenjeno muziko za žur in razmislek. Sliši se, da so vsi skupaj snemali hitro in učinkovito, s tem prihranili na času in denarju. Ohranili so začetni žar skupnega muziciranja, z vsemi malimi odkloni napol improviziranih izletov pihalne sekcije. To lahko razmumemo tudi kot potreben odvod, odmik od pretirane perfekcije samih The Notwist, brata Acher sta namreč vključena v obe grupaciji.

V seriji Mind Travel, ki teče v okviru francoske založbe Ici D'Ailleurs, sta Geins't Nait in Laurent Petitgand objavila že pet skupnih albumov. Zgolj na „papirju“ se zdi, nimata veliko skupnega. Geins't izhaja z „industrijske“ šole, že od sredine osemdesetih let deluje na sledi pionrje hrupa Throbbing Gristle in Einstürzende Neubauten. Po drugi strani si je Laurent naredil „ime“ po zaslugi filmske glasbe, v prvi vrsti za Wima Wendersa in iz tega naslova že nabral nekaj nagrad. In vseeno skupaj odlično funkcionirata, še posebej, ko se jima je pridružil angleški mojster elektronskih manipulacij Scanner. Predstavlja most med dvema okopoma, vezno tkivo med ponotranjenim ambientom in odtujenimi industrijskimi udarci.
Tokrat se zdi, da je Laurent prevzel glavne vajeti. Kar nekaj zapisov albuma Et il y avait (in tam je bilo) mine, da se muzika izvije iz amorfne gmote nedefiniranih izvorov, ven zaštrlijo le zmanipulirani govori pridigarjev z vseh koncev sveta. Šele mehanični topot preusmeri pozornost nase, z nevidno silo pritegne teksture in jih usmeri v bolj enovit zvočni tok. Pa še ti trenutki hitro minejo, trio se spet potopi v mrakobno mrmranje, kot oddaljen odmev potapljajočega sveta.

Pravzaprav imajo Sorry For Laughing podobno zgodovino. Tudi njihov idejni vodja Gordon H. Witlow je dejaven že od sredine osemdesetih let, in medtem, ko je že bil član skupine Biota, je objavil samostojno kaseto pod imenom Sorry For Laughing. Pred nekaj leti je obudil zamisel o bolj pretočni zasedbi istega imena in tako sta se mu pridružila še dva veterana; Edwarda Ka-Spela poznamo iz Legendary Pink Dots, Martyn Bates je bil polovica dua Eyeless In Gaza.
Če so se vsi nekdaj še trudili za poslušalca, so ti časi že davno mimo. Na albumu Sun Comes se trudijo kvečjemu zadovoljiti lastne ustvarjalne potrebe. Prvi del albuma predstavlja naslovna šestdelna „suita“, ki nas dobre pol ure pelje skozi labirint komornega vzdušja. Tistega vznesenega petja, kot ga poznamo iz časa Eyeless In Gaza ni niti za vzorec, vse je potopljeno v lasten umišljen svet. Vmes Edward bolj recitira kot poje svoj mistični tekst, bolj melodičen je Martyn, a zagotovo ni njegov namen napisati pop pesem. Gre prej za poudarke, ki so enkrat bolj lirični, drugič oziroma večinoma spet morbidni, saj drugačni glede na globalno situacijo niti ne morejo biti.

Nekako v nasprotju s svojim imenom so vse bolj ponotranjeni tudi The Smile. Ljubitelji Radioheadov so razdvojeni; po eni strani so na hitro dobili že drugi album „stranskega projekta“, po drugi strani pa se ponovna aktivnost matične zasedbe Thoma Yorka in Jonnynja Greenwooda vse bolj odmika. Očitno se dva radioheadovca v družbi bobnarja Toma Skinnerja (Sons Of Kemet) prav dobro počutita, sliši se, da kot The Smile delujejo neobremenjeno, ni pritiska zunanjih pričakovanj. In tako na svoje drugem albumu Wall Of Eyes zagotovo ne strežejo poslušalskim užitkom na prvo. Pozna se, da je Jonny Greenwood zadnja leta zaposlen s filmsko glasbo, nekaj tega je sproduciral tudi Thom York. Pomenljiva je Greenwoodova izjava ob prvem soundtracku za film Paula Thomasa Andersona, There Will Be Blood, da „ne čuti omejitve v združevanju bendža in godalnega kvarteta“. Tega se drži tudi pri aranžiranje glasbe za The Smile, praktično vse je dovoljeno. Le poredko trio postreže z vnaprej določeno obliko pesmi, raje se prepušča nekim notranjim vzgibom, pelje nas od pomirjene orkestracije preko akustičih pasusov in elektronskih motenj vse do skoraj sproščenega post-rocka. Le tiste eksplozivne udarnosti ni, najbližje jo nakažejo le ob koncu osemminutne epske Bending Hectic. Seveda razpoloženje v veliki meri določa petje Thoma Yorka, tu velike razlike od Radiohead ni.
Tisti bolj zagnani, ki skupino spremljajo tudi skozi žive nastope, znajo povedati, da so The Smile kar nekaj teh pesmi že predstavili na lanskoletni turneji. Še več, igrali da so že pesmi, ki jih niti na albumu Wall Of Eyes ni, kar daje slutiti, da se že pripravlja nadaljevanje. In ljubitelji Radiohead bodo še bolj razdvojeni.

Sprememba je očitna. Ženski trio toechter ne ostaja na mestu; po debitantskem albumu Zephyr izpred dveh let so Katrine Grarup Elbo, Lisa Marie Vogel in Marie-Claire Schlameus pošteno nadgradile svoj eterični, komorno zasanjani pop. In že ta oznaka je morda kontroverzna. Sedaj ji moramo dodati še eksperimentalno elektronsko sestavino, slišno predvsem v ritmičnih rešitvah. Oziroma so se toechter odprle mnogoterim možnostim studijskih manipulacij, a obenem, glede na sporočilnost, tudi ohranile „organski“ zven godal, njihovih osnovnih glasbil. Podobno velja za petje, ki je bilo prej zamaknjeno v ozadje, sedaj pa se prebija v ospredje oziroma pozornost že vleče nase. Zato album Epic Wonder, vsaj večinoma in v celoti vzeto, še ni poudarjeni „indie pop“, še vedno je večinoma „na svoji strani“. Ne prilagaja se trenutnim smernicam, ampak lepo kroži med neoklasicizmom, elektronskimi škrtanji in prasketanji ter zasanjenim petjem. Kombinacija teh sestavin je mestoma tako razpršena, tako vsak sebi, tako neusklajena, da poslušanje še vedno predstavlja določen izziv. Le ko se sestavine zložijo, zlepijo v eno, dobimo pesmi, ki so jih teochter v navezi z založbo Morr plasirale vnaprej, kot virtualne single.
Bolj pomembno je, da ko vseh teh 11 pesmi sede v ušesa, pustijo vtis. In nenazadnje, dekleta so si z razširjenim arzenalom zvočnih tekstur odprla možnosti za naprej; le kam jih bo še nesla bujna domišljija?

RETROMANIJA

Le počasi je pionirsko delo Pauline Anne Strom našlo pot v svet. Od rojstva slepa sintesajzeristka je skozi 80. leta posnela osem albumov, objavila pa sedem; prve tri še na vinilu, ostale štiri zgolj na kasetah. Verjetno bi šlo vse skupaj kmalu v pozabo, če ne bi založba RVNG Intl. leta 2017 izdala pregledno kompilacijo Trans Milenium Music, ki je naletela na odličen mednarodni odziv. Stvar je šla tako daleč, da je založba prepričala umetnico, da zasnuje povsem novo gradivo, ki je dejansko izšlo že post-humno. Pauline je namreč umrla decembra 2020, naslednje leto je album Angel Tears in Sunlight le ugledal luč sveta.
Ponovno ob navdušenih zapisih kritiških peres. In tako so pri RVNG Intl. odločili še za ponatis prvih treh starejših albumov in temu dodali še posnetke z neobjavljenega Oceans Of Tears, vse skupaj pod naslovom Echoes, Spaces, Lines.
Pauline je bila popolnoma amaterska glasbenica. Njena glasba je nastajala iz eksperimentov sintetiziranih zvokov. Z zvoki je slikala svet, ki ga ni nikoli zares videla, obstajal pa je v njenih mislih. Tako je na glasbeno platno nanašala zvoke, jih mešala, prekrivala, brisala... Nič nenavadnega torej, da njeno izvajanje mnogokrat spomni na skupne eksperimente drugih neglasbenikov, predvsem Briana Enoa in Cluster. Ker je ustvarjala praktično v vakuumu, izven trenutnih trendov, je njena glasba ostala. Je zgolj odsev njenega notranjega sveta.

Prvotno sploh ni bilo mišljeno, da bi glasbena podlaga za meditacijo, vaje iz tai chi in jogo našla pot med širše poslušalstvo. Lou Reed jo je zasnoval in posnel zase. Šele ko so jo slišali bližnji „uporabniki“, so ga prepričali, da jo javno naznani. Album Hudson River Wind Meditation je tako prvotno, leta 2007, izšel pri majhni založbi Sounds True skoraj neopazno, a ravno dovolj odmevno, da ga sploh štejemo kot njegov redni in zadnji studijski album.
Verjetno po zaslugi lani izdane knjige o praksi tai chi, ki jo je Lou Reed redno in zagnano izvajal vse od konca 90. let, so ta meditativni album ponatisnili pri založbi Light in the Attic, ki sicer skrbi za njegov arhiv. Ker gre za izključno instrumentalno glasbo, se hitro pojavijo primerjave z njegovim kontroverznim dvojnim albumom Metal Machine Music, ki že skoraj 50 let buri duhove. Kakofonijo kitarskih feedbackov je Lou Reed smatral za resno skladateljsko delo, večina, tudi njegovih ljubiteljev, smatra MMM za neposlušljiv hrup, s katerim naj bi Reed pokazal kvečjemu sredinec glasbeni založbi RCA, ki je od njega terjala produciranje uspešnic.
Hudson River Wind Meditation je daleč od hrupa. Glavnino predstavljata dve polurni zvočni meditaciji. Prva, Move Your Heart, je v neskončnost ponavljajoč vzorec hropenja „mehanične živali“. Zanka v ritmu dihanja se z vsakim obratom malenkostno spreminja, variira, kar počasi in zanesljvo vodi v trans. Druga, Find Your Note, je dokaj „čist“ zven sintetizatorja, ki ponovno skozi nepravilno ponavljanje in podvajanje vzbuja interference, motnje v sicer navidezni linearnost zvoka. Šele zaradi objave na plošči je Lou na hitro dodal dve krajši „skladbi“; sklepna Wind Coda je neke vrste okrajšan remiks uvodne meditacije. Nekako je moral skleniti krog.

Foto/Photos:
Roedelius (bandcamp)
Hochzeitkapelle (bandcamp)
Geins't Nait in Laurent Petitgand (G.Didierjean)
Gordon H. Witlow (discogs)
The Smile (bandcamp)
toechter (bandcamp)
Pauline Anna Strom (bandcamp)
Lou Reed (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. februar 2024)

Janez Golič