(pred koncertom 21. novembra v Kinu Šiška izpostavljamo pogovor z Jarboe iz leta 2019)

Intervju: JARBOE

Jarboe sodi v peščico umetnic, glasbenic, vsestransko nadarjenih žensk, s katero se vedno rada pogovarjam. Seveda so najbolj prisrčni pogovori v živo, veliko sva se pomenkovali tudi s pomočjo medmrežja. Ponavadi sva navezali stik po izidih njenih navdihujočih glasbenih del. Tokrat je bil povod za najin pogovor izid knjige avtorja Nicka Soulsbyja Sacrifice And Transcendence. Poseben avtorski pristop, ki v živo predstavi glasbeno ustvarjalnost benda Swans, na plano izbeza vse sodelujoče glasbenike, ki so poustvarjali glasbene simfonije omenjenega benda. Med njimi zavzema, vsaj zame, izredno pomembno mesti tudi ona. Jarboe. Saj vem, da sva se o podobni tematiki tudi medve že pogovarjali), toda želja po njenem mnenju o knjigi je bila močnejša. Čas za pogovor ni bil najboljši. Ujela sem jo sredi turneje po Ameriki in v zaključku priprave novega albuma, zato so odgovori kratki. Ampak, tu je Jarboe in njen košček bojevnice.

Razmišljanje o skupini Swans in njihovi glasbi in viziji mi pred očmi razpre ustvarjalni proces, ki bi ga najraje poimenovala kar projekt. V medijih se pogosto in večinoma zavajajoče ponavljajo zapisi, da je „Michael Gira Swans in Swans je Michael Gira.“ Zato me najprej v tem kontekstu zanima tvoje mnenje? Ali so Swans po vseh teh letih torej bolj projekt ali recimo rokovski bend?
Jarboe: Zame je to umetniški projekt, ne glede na to, kaj o tem porečejo drugi.

Za razliko od Michael Giraja, ki je vedno zavračal solo kariero, imaš ti dolgoletno, uspešno in spoštljivo samostojno umetniško pot. Kako bi komentirala to dejstvo? In kako drugačen je tvoj pristop do ustvarjanje glasbe, zvoka in songwriterstva na splošno od Michaelovega?
Jarboe: Preprosto povedano, skušam biti samosvoja.

V Swans si bila v letih 1984 do 1997. Kaj je po tvoje tisto najbolj dragoceno, kar si doprinesla bendu in obratno... kako so leta, ki si jih preživela v bendu vplivala na tvoje navade, glasbeni okus, umetnost in tebe osebno?
Jarboe: Izkusila sem leta izzivalnih, zahtevnih izkušenj, iz katerih sem se učila.

Tvoj prvi album po razhodu s skupino Swans si poimenovala Anhedoniac; tudi Michael je v začetku razmišljal, da bi svoj naslednji projekt poimenoval 'The Pleasure Seekers', a ga je potem naslovil z Angels Of Light. V obeh primerih gre, grobo rečeno, za nezmožnost občutiti užitek. Kako bi komentirala? Sta si bila res tako slična v osebnem in poklicnem življenju, ali se motim?
Jarboe: Anhedonia je zasvojenost z nezmožnostjo izkusiti užitek. Izmislila sem si besedo anhedoniac. Nanaša se na alcoholic (alkoholika) z dodanim c na koncu. Pesmi pripovedujejo zgodbo moje izkušnje z aspekti razmerja z Michaelom. V besedilih je jasno omenjena referenca diamantnega prstana poroke in alkoholizma. Lirika tudi omenja žensko, ki je v zakon pripuščena s strani moškega – kot čarovnica. V Anhedoniac Bottle tako postane pijana vešča, kot zrcalna slika destrukcije zakona: alkoholizma.

V knjigi sem prebrala, da šteje tvoja kolekcija plošč več tisoč albumov. Ali mi lahko poveš nekoliko več o tvojem glasbenem okusu, prvem kontaktu z glasbo in kako sta se ta ljubezen in delo z leti razvijala? Kako pomembni so torej, predvsem v zgodnjih otroških letih, vzgoja, izobraževanje, družina, talent in vaje? Kaj meniš?
Jarboe: Kot otrok sem se glasbeno izobraževala. Študirala sem različne glasbene oblike. Na koncu sem zavrgla formalno vzgojo, vaje s klavirjem in si na nek način razširila lastna obzorja. To je bil popoln pobeg v svobodno, neobremenjeno poslušanje in poseganje v doslej nezdružljiva področja.

Z zanimanjem sem prebrala primer, ko si leta 1984 med predstavo legla na tla na praznem prizorišču in na lastni koži občutila frekvence, ki so se premikale skozi tvoje telo... neke vrste intenziven zvočni projekt, ali pa v naslednjem, ki si ga poimenovala Walls Are Bleeding. Je bila ta skorajda uprizoritvena dejavnost tvoj način izpovedovanja?
Jarboe: Pri Walls je šlo za uprizoritveno umetnost, kjer sama, kot ženska, portretiram vstopajočo norost.

V knjigi se ti Michael Gira na več mestih posveča; hvali tvoj prispevek v bendu, še posebej, ko teče beseda o tvojem vokalu (...ima odličen glas, ki je bil navdih in v pomoč našemu bodočemu delu). In vendar je zelo težko razumeti, zakaj je njegovo obnašanje tako, kot je, tako kruto v številnih trenutkih in neprijazno. Kako to komentiraš?
Jarboe: Vse, kar lahko rečem je to, da je imel težko otroštvo in je resnični samotar, ne glede na to, s kom je.

Leto 1997 pomeni tudi tvoj razhod s skupino Swans. V uprizoritvi I Crawled si o tem umetniško osebno postavila piko na i. Tvoje samostojno delovanje se po razhodu z bendom emocionalno ustvarjalno samo še stopnjuje. Se strinjaš?
Jarboe: Popolnoma sem izgubila zanimanje za pesmi, ki raziskujejo ljubezen in hrepenenje. Danes se veliko bolj osredotočam na globalne teme v kontekstu budizma in mističnih tem.

Čeprav si mi delno že odgovorila, ampak vseeno, kako drugačna je danes Jarboe v primerjavi z osebo iz leta 1997?
Jarboe: Nadaljujem z učenjem in ostajam še vedno zvesta ustvarjanju. Slikam in pišem abstraktno prozo kot dodatek komponiranju. Vse te stvari počenjam sama. Moj pogled na razmerja se danes razlikuje od onega iz leta 1997. Danes je moje razmerje moj odnos do dela.

In za konec, načrtuješ mogoče kakšne koncerte po Evropi in kakšni so tvoji načrti?
Jarboe: Trenutno sem na turneji po ZDA. Pripravljen imam tudi niz lastnih proznih vsebin, ki jih bom ponudila v spletni trgovini. Izšla je moja nova plošča in CD z naslovom The Cut Of The Warrior, ki je na razpolago v spletni trgovini.
Trenutno snemam album, ki še nima naslova, za neko založbo v Belgiji.
Z Johnom Berginom in Brett Smithom delam na novem Blackmouth projektu.
S pianistko Anni Hogan pa snemam album priredb.
Poleti 2019 načrtujem sci-fi koncertni dogodek v ZDA, turneja v Evropo pa je v načrtu v letih 2019-2020.

Foto/Photos:
zgornja/at the top: Halvor Bodin
spodnja/below: Ania

(Rock Obrobje, januar 2019)
Varja Velikonja