Patti Smith:
BREAD OF ANGELS
a memoir
(Random House, New York, 267 str.)

In na njenih krilih dobesedno poletimo. Beremo osebno izpoved poetese rokenrola, ki se svoje poti tokrat loteva malce drugače kot v recimo njenih prejšnjih osebnih zapiskih, v knjigi Just Kids. Vsi so mrtvi, vse je pozabljeno, mi šepeče glas. Zbiram, arhiviram tiste, ki so še z menoj. Ne grem dlje od sestrinega obraza, nedolžnega in vendar vseobsegajočega (znanega). Dokler je tu, so najini spomini na varnem. Toda kaj bo v prihodnje, ko naju ne bo več? Piši za to prihodnost, mi pravi pero, zaradi žrtvovanega jagenjčka, ki ga je odpihnilo kot pepel v gorečem podstrešju.
Verjela sem, da lahko napišem najdaljšo knjigo na svetu, posnamem dogodke vsakega dne posebej. Vse bom napisala tako, da bo lahko vsakdo našel kaj zase. Nekaj bom mogoče ohranila zase, ostali bodo poleteli, zapiše v uvodu Patti Smith.
In piše. Tu je otroštvo, zapisano skozi njene oči, občutja, skoki v preteklost, mozaik sestavljen iz, Trier bi temu rekel, sentimentalnih vrednosti, emocij, detajlov, okruškov. Barthes je to krasno razdelal v Fragmentih ljubezenskega življenja. Ampak tudi v tem polju beleženja in patosu, ki zna priplavati na dan v takih vračanjih v preteklost, se mi zdi, da Patti Smith obdrži premočrtno zanesenost, tisti pogum in držo, da izpove ravno toliko in to, kar v bistu, poznavalke, vemo že iz njenih del, pesmi, izpovedi, koncertov, živih nastopov, literature. Njena izpovednost nikoli ne zdrsne v banalije; ko bi recimo pričakoval več čustvene stiske, ko 19 letna zanosi, to predela in zaključi. Otroka odda v posvojitev in jo mahne na pot, v NYC. Ne omahuje, ne priklepajo jo na tla moralna ali ne vem kakšna vseobsegajoča, materinska načela, ne...O dogodku je zapisala nekaj vrstic veliko kasneje v življenju, čeprav sem sama prežala na te trenutke odločitve z njene strani. Zanimalo me je, ker nosečnost pri 19-ih ni mačji kašelj, tudi če se piše leto 1966, pa tudi v letu 1977 ni bilo kaj drugače...Tudi v njeni umetnosti se to poglavje ni nikoli v celoti popisalo. Stopila in hote in močno je (so)oblikovala drugo pot, ki jo je kot da klicala k realizaciji.
Mama je nekoč rekla, da imam kamen namesto srca. Vodje morajo biti trdni, sem rekla sama sebi. To so bili trenutki, ko sem si želela, da bi nas s sorojenci odpihnilo v mojo različico Čudežne dežele, daleč proč od vseh vezi odraslega sveta. Šele kasneje, ko sem trpela lastne migrene, sem dojela njeno trpljenje.
V podobnem tonu zapisanega se Patti Smith tudi v nadaljevanju pomudi ob posameznih dogodkih, ki so ji vznemirili dušo. Najprej zapiše dogajanje, tako kot se je recimo zgodilo, potem pa skuša z očmi odrasle 70+ umetnice, piske, mame, taisti dogodek osvetliti z novega, današnjega zornega kota. Zanimiv je ta njen pristop, čisto iz literarnega stališča, ker nam tudi ta odločitev v bistvu zrcali njen umetniški kredo. Namreč...ohraniti moč in pogum v trenutku, ko je klic po samouresničitvi močan in umetniški izbruh priplava na dan. Čas za milost in lepe besede nastopijo kasneje.
Zdi se mi, da je tega pri Patti Smith vedno več; in to je tisti neznanski šarm pisave, ki jo zmorejo le najboljši, oziroma tisti, ki so ali se vsaj zdi, premočrtno na svoji umetniški poti. Vedno, ustavi jih v intervalih samo ljubezen. Ljubezen. In potem spet pisanje. Od otroštva do starosti je prav pisanje tista najmočnejša silnica, ki jo ohranja živo v polju umetnosti, glasbe, govorjene besede, aktivizma.

(Rock Obrobje, maj 2026)

Varja Velikonja