Intervju: Stanislava Repar

V knjigi Slovenka na kvadrat ste zbrala razglednice iz Slovenije in Slovaške iz obdobja 2001-2009. Gre za domiseln in premišljen splet različnih drobcev, refleksij, ki so se vam nabrali na življenja poti, pa me uvodoma zanima, kaj je bil primaren,odločilen filter čiščenja in odbiranja življenjskih odbleskov? Na začetku je bila ideja ponuditi bralcu večplasten vpogled v zgodbo migrantke, ustvarjalke (v jeziku) in znanstvenice, soproge in matere ... Ženske, seveda, ker spol tu ni zanemarljiv, ampak je ključen dejavnik tega pričevanja, pa »tuje domačinke« v njeni razpetosti med dvema okoljema. Avtorsko izkušnjo s podobno strukturo knjige sem že imela, namreč, moja knjiga Krutokradma iz leta 1997 (v slovaščini) je imela podobne ambicije, le da je takrat šlo za doživljanje in spremljanje družbenih sprememb v zvezi s političnim potresom leta 1989 ter neko drugo vrsto »pretresov« v mojem osebnem življenju. Zgodbe, ki jih piše življenje, ni enostavno preliti v literaturo, saj ni linearnih »preskokov« ali odtisov. Če pa želiš ohraniti avtobiografski tloris in neposrednost »vsakodnevnih« zapisov, ustvarjalno moč v glavnem usmeriš v zgradbo celote, iskanje kontrapunktov, ohranjanje napetosti med tematikami, na motivni ravni, skratka – v iskanje »zlate« sestave in oblike. Jasno mi je bilo, da struktura knjige ne bi smela biti preveč urejena, ker bi potlačila tisto, kar je za take zgodbe značilno: »divjo«, večslojno naravo, plimovanje in prelivanje, presunljive moči naključnih povezav. Zato me ni bilo strah ponuditi medžanrsko zloženko, neke vrste krpanjko iz več niti in barvnih pramenov. Veliko prvinskega gradiva sem postopoma izločila, pri tem sem izhajala iz lastnega občutka in intuicije. Moj namen je bil ustvariti živo celoto, ki bi kljub včasih resnično težavnim izhodiščem, delovala sveže in odprto, kot literarna »zapuščina« pa izrazno bogato in ustvarjalno.

Knjiga se skozi poglavja levi iz enega literarnega žanra v drugega; iz esejističnega zapisa do poezije, proze, literarne kritike do povsem kritičnega družbenega angažmaja. Pa me zato zanima, kako spretno krmarite med različnimi literarnimi žanri? Kje se čutite daleč najbolj suvereni? Kakšne težave (če) vam predstavljajo ti preskoki med žanri?
S tem se nisem preveč obremenjevala. Ne ponujam romana, čeprav je tudi ta danes izpostavljen novim zahtevam. Naša življenja so multiplicirana, včasih smo prej to, kar nismo, kot tisto, česar nam drugi pripisujejo ali kot se vidimo. Dvojno gledanje, že ob medijskem posredovanju, je postalo skoraj nujen pogoj, da sploh ujameš ključno sporočilnost sveta. Ta večdimenzionalna izkušnja, preigravanje vlog odzunaj in odznotraj zahteva tudi preigravanje strukturnih oblik ali izraznih možnosti. S tem izzivom se soočam kot umetnica in kot znanstvenica. Vsak žanr poudari drugo/drugačno plat, skupaj pa ustvarjajo močan preblisk, čudovit učinek žarkov, ki prihajajo iz različnih strani ter znajo celo odstreti zastor »vidnega« ter pričarati tisto, kar je »vmesno«, »nevidno«. Težav s »prehodi«, bolje rečeno, z razdiranjem okamenelih razmejitev med žanri in zvrstmi pri meni ni, lahko pa predvidevam določene težave pri bralcu, ki še ni dovolj emancipiran ali se upira »hereziji« v zvezi z zunanjimi normativi, saj gre pogosto tudi za statusne zadeve. Žal mu ne morem pomagati, podobno kot tudi ne sebi. Pri meni se prej kot z mešanimi ali nadgrajenimi oblikami lahko pojavijo težave z osredotočenostjo na en sam fenomen, vidik, takoj se mi namreč vsak vpenja v širši in drugačen kontekst, nastajajo povezave, odmevi, ampaki. Tudi zato mi je morda težko pisati takšno »erotično« poezijo, kot jo radi izpostavljajo založniki, avtorji in kritiki v Sloveniji pri ženskah ustvarjalkah, skupaj z nepogrešljivim ter nerazrešljivim merilom »preveč/premalo«. Notranja pomiritev za eno žanrsko kontemplacijo mi je skoraj nedosegljiva. Trenutno vidim rešitev v čaru haiku oblike, tudi zaradi priznane singularnosti in njene moči povezovanja fragmentarnega z univerzalnim v enem skupnem preblisku. Literarna znanost bo morala dokončati tisti preobrat, ki je danes že popolnoma zaznamoval, na primer, neklasično jezikoslovje. Avtorji določajo žanre, poetološke konfiguracije, izrazne pozicije, ne obratno. To si je včasih težko priznati, saj izgubljamo zunanje opore tudi v našem prostoru.

Vaša pisava pulzira izjemno živahno, neuklonljivo, na momente trmasto, vseskozi pa izjemno vitalno, samosvoje, celo samoniklo in izjemno žensko. Pa vas bom zato takoj povprašala po vašem mnenju o t. i. »ženski pisavi«? Ali pišejo ženske drugače?
Ob tem vprašanju sem razdvojena, z njim se ukvarjam tudi strokovno in me zanima. Naslov knjige Silvije Borovnik je postal domala slogan, sama avtorica pa ni ponudila odgovora ali neke prepričljive teoretske obravnave. Pametno se je umaknila k posameznim ustvarjalkam in interpretacijam njihovih del, za sabo pa je pustila okus (ali sled?) ene izjemne provokacije. Mislim, da »žensko/ženskost« v nas piše drugače, lahko pa je njen nosilec kdorkoli, tudi moški (po biološkem spolu, pa pustimo zdaj Judith Butler pri miru), ki se izmika patriarhalni strukturi razporeditve spolnih vlog. Seveda je nešteto »drugačnih« ženskih pisav, saj je nedoločljivost znotraj zgodovinsko in kulturno uveljavljenih miselnih konceptov njihova bistvena značilnost. Izkušnja odrinjenosti iz odra družbenih reprezentacij je tudi opravila svoje. Ženska pisava gre povprek uveljavljenih teženj in ustaljenih kategorij. Če drži, da je vsako umetniško delo neponovljivo, saj je neke vrste mentalni odtis edinstvenega življenja, edinstvene rabe jezika, edinstvenega človeka in njegovega vesolja, potem pri vseh teh značilnostih ne more (u)manjkati niti spolna ali družbenospolna opredelitev ustvarjalca/ustvarjalke, oziroma izkušnja s spolom in spolno orientacijo, ki je utelešena v njegovem/njenem načinu bivanja, pri slehernem drugače. Naša predstava lastne (družbene) spolnosti ter z njo povezanih kulturnih praks ali diskurzov je neizogiben del naše osebnosti, posameznosti, identitetne razlike. Predstavlja mi del osvobajanja, ne pa podrejanja tujim pričakovanjem. Ne gre samo za družbene politike, temveč za ontologijo same pisave.

Kakšne so vaše zgolj osebne izkušnje o »pisanju z nevidnim črnilom« in kakšne so uredniške izkušnje, saj ste pri Apokalipsi uredili in izdali več povsem pionirsko zasnovanih gender številk, ki obravnavajo polje ženske ustvarjalnosti in umetnosti?
Ponavadi, zlasti na začetku svoje pisateljske poti se človek ne zaveda, s kakšnim črnilom piše. Toda določena nagnjenja v človeku obstajajo »od nekdaj«, najbrž kot del njegovega življenjskega utripa in mentalne ali čustvene strukture. In iz svoje »underground« oblike (nevidnega semenca, koreninice) postopoma prodrejo v nadzemeljski, zdaj že jasno zarisan obstoj z lističi, s cvetovi, krošnjami – ali usahnejo. Te faze »nastajanja« se zdaj spomnim kot »nemira«, določene »napetosti«, tudi določene vrste osebnega neugodja, saj ne veš, kaj te zaznamuje, pogojuje in vznemirja, nimaš dovolj intelektualnih orodij ali življenjskih izkušenj, da bi stvari ujel, opredelil in poimenoval. Okolje, ki te bodisi spodbuja bodisi ovira pri identitetnih raziskovanjih te vrste, je izrednega pomena, saj gre za pripravo vsakega posameznika za življenje. In če so pogoji vsaj malo naklonjeni nekemu notranjemu (po)klicu, vsakdo postane pozoren na določena opozorila, celo svarila in iz »spleta okoliščin« izlušči delovanje sistemskih zakonitosti. Podobno je naneslo tudi pri meni. Seveda, nekaj je prišlo pozno, nekaj pravočasno, celo prezgodaj, vse skupaj pa me je pripeljalo do sedanje konfiguracije mojega delovanja in ustvarjanja. Ključna je neuklonljivost, ki ste jo omenili, saj te pripelje na pot, ki jo otipavaš z lastnimi prsti, podpisuješ z lastno zgodbo ali zgodovino, deliš po lastni presoji. Samo v takšnem primeru lahko izstopa tudi posameznikova pisava; iz tiste »zravnane« ali pa potlačene, pogreznjene v molk in belino neke nedoločljivosti, morda zgolj povprečnosti, se začne spreminjati v bogato, dramsko strukturo vaše duševne pokrajine. Nastaja tekstura, v kateri ste vi, vaše življenje in vaša pisava nerazločljivo povezani. Ko se en zave svoje potlačene ali nerazvite plati in zakriči, ni prilezel še tako daleč, kot če se ob takšnem zavedanju nasmehne navznoter, saj je vse skupaj tako »lepo in razumljivo«. Drugi vam pa bodo prav takrat lažje verjeli, ker sta vi in vaš glas eno. Gender številke Apokalipse sem dodelila sebi in drugim kot priložnost za skupno okrevanje. Slovenski prostor ni nič manj pohabljen z vidika nezadostne dojemljivosti za vprašanja (družbenega) spola kot slovaški. Vsaj z notranje plati, kajti z zunanjega stališča so uprizoritve politik (družbenega) spola v Sloveniji vendarle bolj uglašene z evropskimi politikami in standardi. V veselje mi je sodelovati z bližnjimi vedeževalkami ter ustvarjati bolj smiselno prihodnost, naj te besede zvenijo morda še tako bahavo.

V imenu ljubezni ste pripotovali v Slovenijo; koliko poguma in premisleka je tehtala ta odločitev? Ali ljubezen pod okriljem sveta literature, filozofije in bližine duha še premaga vse ovire? Koliko so vse te ljubezni lahko različne in kaj jih združuje?
Takrat nedvomno več poguma kot premisleka, danes, s pridobljenimi izkušnjami, bi obrnila vrstni red in se natančno pozanimala o kraju svoje preselitve. Niti predstavljala si nisem, kaj vse naju bo oviralo na poti do »normalnega« življenja, pa tu ne mislim samo na institucionalne prepreke, saj je zgodba o tujstvu tudi zgodba o mikro-svetu vsakdanjega življenja. Ali kakor pravimo na Slovaškem: Drugačen kraj – drugačna nrav. Kar je res, navajati se moraš na prostorske spremembe, nisi več doma v svojem okolju, orientacija in z njo svobodno premikanje sta dokaj otežena, negotovost začutiš v najbolj nepričakovanih okoliščinah, pri običajnih dejavnostih, ki so bile prej samoumevne. Tudi pri meni je ta spremljevalna napetost popustila šele po šestih – sedmih letih. Rada bi se dotaknila še dveh ključnih dejavnikov – jezika in ljudi, oziroma medčloveške komunikacije. Ljudje so vsepovsod nepredvidljivi, vendar v Sloveniji še toliko bolj, čeprav se znajo do vas vesti krasno in prijazno. Jezik pa mi je bil od začetka izziv, ker je globinsko, resnično intimno povezan z mojim poklicem in ustvarjanjem. »Ljubezen« se mi zdi velika beseda; ne vem, ali jo razumem v smislu kot, recimo, sodobni mediji. Razgaljenost čustev (ali teles), trenutki močne ganjenosti, določena pravila sožitja, skupno premagovanje vsakodnevnih ovir in zapletov – to vse so zelo različne stvari. V tem smislu ne le brez ljubezni, a tudi brez prijateljstva, zanesljivosti ali odgovornega in odkritega vedenja med partnerji ne bi šlo. Zelo mi je pomagalo, da naju s Primožem, mojim možem, združujejo skupni interesi ter enaka območja (družbene) uveljavitve. To me je po eni strani rešilo, po drugi pa zasužnjilo. Pritisk je ogromen, izhodišča tako rekoč ni: ali se mu upreš in živiš naprej v veliki negotovosti, kar gotovo ne predstavlja poti do neke notranje pomiritve in mentalnega udobja, ali se mu podrediš in počasi izgubljaš veselje do življenja, ker te vse skupaj enostavno izsesa. Institucije, ki to povzročajo, so popolnoma izgubile stik z realnimi življenji realnih ljudi; papirji, različni kazalci »rasti« in »učinkovitosti« jim pomenijo več kot človek in njegovo/njeno delo ali življenje. To je noro. Na tej točki sem vedno bolj skeptična. Sama sem pa na »napačni« strani: preveč delam, premalo skrbim za ugled in lastno uveljavitev. Napaka, v Sloveniji še toliko bolj!

Veliko se ukvarjate s študijami spola; tudi na lastnem primeru kritično preigravate vloge, krcate okorele patriarhalne vzorce in vendar…ko razmišljate o lastni identiteti, se vam recimo porajajo dvomi tudi ob spremembah ženskega priimka; ali se motim? Ali prevzem moškega priimka pomeni tudi vsebinsko preobrazbo ženske? Ali in zakaj je recimo pomembno, da na občinskih formularjih sprašujejo tudi o našem statusu (poročen/ločen)?
Cenim to, da ljudje gledajo okrog sebe odprtih oči in menim, da vprašanje družbenega spola ter enakih priložnosti za moške in ženske prav bode v oči. Ženske so začele bolj odkrito govoriti o sebi, na dan prihajajo grozna pričevanja, celo grozodejstva. Včeraj sem na slovaški televiziji gledala dokumentarec Kongo: globoka tišina režiserke Lise F. Jackson o množičnem posiljevanju, poniževanju in pohabljanju žensk in deklic v Kongu, s tem pa tudi o ropanju žensk, otrok in cele dežele kakršnekoli prihodnosti. Tudi OZN opozarja na te brutalnosti že več let. Film je po presoji občinstva na festivalu dokumentarcev »En svet« v Bratislavi leta 2007 dobil najvišjo nagrado. Po drugi strani, svetovni mediji se komaj zganejo, svetovne moči le nemočno in od daleč opazujejo »seksualni terorizem« v tej deželi. Smeha žensk v omenjenem filmu skoraj ni bilo. Po končanem filmu sem preklopila na češki kanal, kjer je potekala klubska debata štirih žensk o sodobnem življenju v eni od držav Evropske unije. In spet je name brizgnilo posilstvo, le da v nekem drugem rangu. Smeh žensk se je prelevil v neko posebno vrsto zmrdovanja. In se sprašujem, ali je slabše, ko ti grozijo lakota, fizično nasilje, celo odvzem življenja, ali ko ti načrtno odvzemajo veselje do življenja in te prisilijo živeti znotraj neke nevidne kletke, kjer te izčrpava vsakodnevni boj s prikritim, pogosto anonimnim sovražnikom, namreč, z visoko razvito administracijo, »urejeno« v železobeton, ki ti ne dovoli dihati. Vse nepredstavljive obremenitve v zvezi z eno in drugo zgodbo so padle zlasti na pleča žensk, pa še ob nepravični izgubi družinskega in moralnega kredita (Kongo) ter samospoštovanja (Češka).
V knjigi Slovenka na kvadrat sem spregovorila brez dlake na jezku; nikakor se ne želim prestaviti v vlogo neke »sladkorne« mance ali »zagrenjene«, svetlane. Ne bom pa umolknila ali se nehala veseliti. In kako je s prevzemom moškega priimka? Vse narobe, trikrat sem si že morala izboriti pozicijo kot samostojno neodvisno bitje, vsakič z drugim priimkom (ali blagovno znamko?). In vendar se še danes zgodi, da mi, če se prvi predstavi Primož, (zadnjič na Francoskem inštitutu v Ljubljani) pokroviteljsko rečejo: ajaaa, gospaaaa! Seveda se s prevzemom priimka uveljavlja lastniški modus, ki ima v sebi vgrajeno jasno hierarhično shemo. O statusu (poročen/ločen) je treba vprašati psihoanalitike skupaj z vodilnimi predstavniki državne ali občinske uprave. Zagotovo obstaja kakšen razlog, povezan bodisi z negativno bodisi s pozitivno diskriminacijo ločenih ali neporočenih posameznikov in posameznic. Je pa to tudi intimno vprašanje za vsakega in vsako posebej, kjer ni skupnih navodil ali normativov. Je pa težko ostati samosvoj, če te v predajo, v vseh njenih pomenih, sili vse naokrog.

Kaj menite, kaj vas je najbolj oblikovalo kot ustvarjalko in kot žensko? Domače okolje, talent, ki ga dobiš ob rojstvu, šola ali radovednost in trdo intelektualno delo? Kako in kdaj ste klic po pisanju prepoznala v sebi? Kdo vas je na tej poti opogumljal, kdo navdihoval? Komu ste zaupali svoj prvi rokopis, na primer?
V svoje življenje sem zavestno vpeljala »literaren utrip« in zavrgla, recimo, glasbeno žilico, celo izobrazbo. Spodbude so prihajale zlasti z mamine strani, ki je bila tudi moja zgodnja bralka, poslušalka in sogovornica, tu pa sta še učiteljici slovaščine v osnovni šoli in gimnaziji, ki sta najbrž, druga za drugo, pri meni prepoznali nadarjenost. Odločilni so lastna zagnanost, vztrajnost in vložen trud. Že na gimnaziji sem zasnovala šolsko revijo, od 12 let šla skozi vrsto literarnih natečajev, pisala dnevnik ter vodila korespondenco z ducatom prijateljev, prijateljic je bilo takrat veliko manj. Proti koncu gimnazije sem začela redno objavljati v literarnih revijah, v kratkem so prišli na vrsto tudi kritiški zapisi (in odzivi stražarjev ideološke čistosti). Veliko »literarnih« prijateljstev sem ohranila od takrat, z nekaterimi pa smo se estetsko, mnenjsko, z določenimi družbenimi stališči ali dejanji oddaljili do takšne mere, da ni več poti nazaj. Razvojno pot so oblikovali tudi dogodki zlasti pred in po letu 1989, ter diferenciacija znotraj slovaške (in češkoslovaške) družbe s kulturno skupnostjo vred. Tu je še moja prezgodnja izkušnja s prvim zakonom in ne toliko zgodnja z materinstvom, ki mi je izrazito posegla v življenje. To je bil zame, ob stresanju zgodovinskih tal, še en resnično dolgotrajni potres (zmeraj sem bila vztrajna in trmasta, kot da bi oporekala še svoji usodi). V vsakem jazu, tudi mojem, je vse všteto. Lahko bi to poimenovali kot »vse-ontologija« ali, enostavno, neulovljiva človeška bit, kar zveni bolj verodostojno kot »teorija vsega«, ki jo danes obešajo na zvon fiziki, matematiki in astrologi.
Z objavo prvega samostojnega rokopisa, oddanega pri štiriindvajsetih, pa se je zapletlo. Različni vzroki niso imeli nič opraviti s prepričljivostjo moje pisave (no ja, morda sem bila malo »temačna« in preveč »eksistencialna«), temveč s takratnimi zunaj-literarnimi konteksti. V postopek so se vmešali tisti, katerih dela sem kritizirala kot recenzentka, prednost so dobili sekretar ministra za kulturo in njemu podobni asi. Rokopis sem po treh letih nategovanja umaknila. Do knjižnega prvenca sem zato prišla dokaj pozno, pri štiriintridesetih. Pesniška zbirka Iz skupne zime je tako izšla pri privatni založbi Modri Peter na Slovaškem, ki je začela kot prva v svobodnih razmerah 90. let objavljati izključno poezijo, sedaj se že leta potepa v agoniji zaradi nemogočih razmer v slovaškem založništvu.

Koliko je pri prebujanju pisateljske žilice in utrjevanju pisateljskega principa pripomogla tudi selitev v tujino? Ali odmik od domačih razmer in okolja pomaga pri osvoboditvi duha v celoti?
Prej »žilica« kot »princip«, če se lahko zmeniva, »pisateljski princip« gre pregloboko v dresiranje in disciplino. Nisem pisateljica ali pesnica po principu, temveč zaradi uživanja v besedilu in ustvarjanju. Ko sem prišla v Slovenijo, sem imela izdanih že pet avtorskih knjig, nešteto objav, tudi v tujejezičnih antologijah slovaške poezije, uredniške izkušnje v reviji, ki jo izdaja Združenje pisateljskih organizacij Slovaške (AOSS). Ustvarila sem si bogato mrežo medčloveških odnosov, zaposlena sem bila na Inštitutu za slovaško književnost SAV, torej ženska sredi akademske kariere … Kakorkoli, literarna »žilica« je bila takrat že utripajoča »aorta« mojega načina obstajanja in delovanja. Toda bila sem izčrpana od bremen samostojnega življenja. Zadnjih deset let sem kot ločenka in mati samohranilka, zaradi preživetja opravljala dve službi, vmes mi je uspelo doktorirati iz literarnih ved, čeprav sem magistrirala iz filozofije in estetike. Ogromno moči sem vložila v intelektualen vzpon in tudi družbeni angažma, saj je bila »nežna« revolucija leta 1989 tudi moja obet, priložnost za pre-iz-obrazbo. Že v prvi polovici 90. let smo pa na Slovaškem bili bitko za značaj demokratičnih sprememb. Vladanje takratnega premiera Vladimíra Mečiara je imelo vse poteze avtokratske oblastniške drže. Zapletla in razpletla se je tudi moja devet let trajajoča zgodba z ljubljenim človekom, ki ga ni več na tem svetu. Selitev v Slovenijo leta 2001 je bila »osvobodilna misija«, spet sem začela pisati poezijo, ustvarjati, živeti po svoje, v ljubezni in notranjem navdihu. Dokler v moj vrat ni ugriznila tista birokratska pošast, vampir, ki me je leta in leta zasledoval, pustil pa je sledi tudi v mojem osebnem življenju. Ta zgodba je torej najmanj podvojena in se ne pusti ujeti v enopomenske kategorije. Ampak zahvaljujoč tej ambivalenci je lahko nastala knjiga Slovenska na kvadrat, po eni strani dokument, nonfiction, po drugi literatura, autofiction. Danes sem pa samozaposlena kot pesnica in prevajalka (poleg urednice in publicistke), kar na Slovaškem nima ekvivalenta. Tako da sva na koncu, hočeš nočeš, le pristali pri nekem načelu, celo pisateljskem »zakonu«, kako preživeti, čeprav so kriteriji za doseganje tega statusa v marsičem skregani z zdravo pametjo – in pisateljsko »žilico«.

Ste mama, v tem kontekstu so pasusi v eni izmed refleksij še bolj doživeti. Pa me zato zanima, koliko notranje moči je potrebno, da si v tem obdobju življenja vzamete čas zase, za ustvarjanje, ali obratno, koliko je mogoče prav dani trenutek (realnost vsakdana ženske, umetnice, mame, soproge, hčerke….) humus vašega razmišljanja?
Morda bi delno odgovorila z neko anekdoto iz resničnega življenja. Prejšnji teden me je po mejlu po daljšem času nagovoril znanec, moj vrstnik, profesor filozofije na univerzi, intelektualec par excellence in – novoporočenec. Opravičeval se je za dolgo zamudo, ker skrbi za malega sina, žena pa zahaja v redno službo. Nikakor ne zmore povezati delo in starševske obveznosti. Kako to vam ženskim uspeva? Odgovorila sem, da ženske matere plačamo z nenehnimi očitki vesti, pa redno pripravljenostjo na napad s strani kolegov (tudi kolegic), ki so človeško, tudi v odnosu do vprašanj družbenega spola neobčutljivi. Celo ko si stvari racionaliziramo, moramo same pri sebi izpodbiti občutek krivde ali nagnjenjost k (samo)sekiranju in seciranju. Nato sem dodala, da modrujem, in da je resnica, da v trenutku skrajnega obupa, skoraj že apatije pride do ključnega premika in ženska (ali moški) začne pod vsemi temi pritiski zadeve reševati v velikem slogu, bolj sproščeno in vse skupaj nenadoma deluje veliko bolje. Vendar drži eno in drugo. Zavedati se moramo, da popolnost (pa še po tujih merilih) ubija. Po merilih neke butaste nanizanke, reklame ali »posplošene« tašče bi lahko rekla, da nisem bila dobra mama (moj sin je zdaj že samostojen odrasli človek). Po svojih možnostih in merilih pa sem bila najboljša, čeprav nisem zapustila svojih ljubezni ali izdala svojih potreb. To tudi drugim odločno odsvetujem: preveč požrtvovalna ali brezpogojno navezana ljubezen je grenka za obe strani in se vam obema lahko maščuje, recimo kasneje. Morda je bil ravno pritisk mojega prvega moža, da bi opustila sebe samo, takšno, kot sem, srž najinega problema. Prihajal je iz zelo patriarhalne družine, sedem let starejši od mene, jaz pa sem se takrat šele lovila, in je podzavestni upor postal del mojega vsakdanjika, kljub temu, da je prižigal baklo družinskega nasilja. A v mojih notranjih arhivih še danes utripa rdeča luč: če ne bi tega takrat premogla, bi bila danes, vsaj delno, mrtva. Moja ustvarjalna plat ne bi več živela. V zvezi s takšnimi ali drugačnimi družinskimi ali osebnimi zgodbami, ki jih moramo vsi doživeti, ne bi govorila o »humusu« ali »podlagi« razmišljanja in ustvarjanja. Vse to pomeni veliko več, to sem jaz, moja zgodba, zgodba mojih bližnjih in jezik mojega življenja, čeprav je literatura Velikega Kanona (»posplošenega« moškega) še zmeraj odporna do »ženskih«, bolj otipljivih in konkretnih življenjskih zgodb, oblik in jezikovnih registrov. Ključno je seveda, kako jih podaš, v čem literarno utelesiš svoje »sporočilo« svetu in drugim, še bolje, kako do njega sploh prihaja. Osebno nočem pisati butaste kolumne za gospodinje, nasprotno, pisati hočem inteligentna, izzivalna, sproščujoča ali nadležna besedila tudi za gospodinje. To, kar zna svet moških interesov (ki mu služijo tudi ženske, jasno) podvreči ženskam kot žensko in za ženske, je v časih skrajno žaljivo. Ampak to smo že pri vprašanjih moči in prevlade.

Kako različne so bile vaše levitve (razvojne) v odnosu do lastne mame, na primer? In kako ste gradili lasten in svojski lik mame?
O tej temi malo govorim in pišem ter toliko bolj razmišljam. Tudi ta linija odnosov v življenju ni enostavna, odvisno od osebnosti matere in hčere, ali jima uspe preplavati skozi čeri, ki jih na tej poti čakajo. Moja mama je zelo močna osebnost, nikdar tega ni zlorabljala, nasprotno, vso svojo moč in energijo je usmerjala v pomoč drugim Včasih so se med nama pojavila tudi kratka obdobja tekmovalnosti ali jeze, iz sicer zelo tesnega odnosa sem se včasih celo – navznoter – umaknila. A so to bile bolj epizode v nihanju mojega ego tripa, kot resne težave v vzajemni komunikaciji. Mama mi je vedno stala ob strani, to pa je neprecenljiva lastnost. Zdaj, ko se stara, me včasih prešine groza, kaj bo, če je ne bo. Z odhodom v Slovenijo sem vendarle izgubila intenziven stik s starimi prijateljicami, zato mi odkritosrčni, iskreni pogovori z njo pomenijo še toliko več. Zavedam se, da so se uteži prevesile v nasprotno smer in da me danes mama bolj potrebuje za oporo zase, bolj kot jaz njo, zlasti po nepričakovani očetovi smrti leta 2005. Večkrat se zgodi, da v njej vidim punčko, kot je nekoč najbrž bila. Kljub temu, da je mentalno zelo aktivna – in tudi kadilsko, hm. V knjigi zajemam del zgodbe, ki se nanaša na njeno pisanje. Presrečna sem, da se je odločila za raziskovanje in zapisovanje svetov svoje notranje imaginacije in spominjanja. Celo življenje je zelo strastna bralka. Zdaj ji je književnost, le da na strani avtorstva, vrnila vso njeno pozornost in ji je pomagala prebroditi najtežje trenutke, ki jih kdo lahko doživi v paru. Pri KUD Apokalipsa smo ji pomagali z izdajo njene prve knjige, pri šestinsedemdesetih letih starosti, v zbirki Posebne izdaje. Gre za naš prvi naslov v slovaščini, pa še v dialektu, ki je na Slovaškem, zlasti v regiji, na katero se nanaša, postal prava uspešnica. Nobenega drugega naslova nismo prodali v takšnem številu – a ni to hecno? Mami sem pojasnila, da je to, kar počne, oral history, prispevek k dialektologiji in tudi etnološko dragocen opis regionalne kulture na Záhorí, ali – slovaškem Zagorju.

»Ti se moraš povzpeti, ciljati v višino, si salto pramatere, akrobatke, pod šotorom; si bolečina breztežnosti, ocean sredi vzdiha,« se vam zapiše v lucidno izpisanem prologu v knjigo, ki se dejansko bere kot nekakšen oseben manifest. Koliko se je vaša ambicija in intelektualna bistrost v realnem življenju »tepla« s čisto navadnim, realnim, krutim svetom iz mesa in krvi? Ali povedano drugače, koliko vas je v življenju vodila volja in koliko čisti človeški nemir in strast?
Ja, to ste dobro ujeli – »oseben manifest«. Že dlje časa pravzaprav razmišljam, kaj je to, kar se je zapisalo čisto na koncu, stoji pa na začetku knjige kot dobrodošlica za bralce, hkrati pa preizkuša za njihovo potrpežljivost, prefinjenost in zvestobo. To se mi je že zgodilo že večkrat. Kot da se nekaj v meni noče vdati in si za bralca izmisli »past«, pravzaprav uganko, ki se dokončno sestavi šele na koncu »celotne« zgodbe. Hm, čisto nezaveden habitus sfinge, ne zdi se vam? Če ne boste odgovorili/odreagirali pravilno, vas ne bom spustila naprej, oziroma vas bom požrla. Kar dobro si znam zamisliti neko pustolovsko raziskavo, ki bi razkrila, kako pisatelji in pisateljice vstopajo v magičen prostor lastnega besedila, z njimi pa tudi bralci in bralke. Namreč, kakšne igre igrajo sami s sabo in z drugimi takrat, ko morajo ostati popolnoma samosvoji, hkrati pa se popolnoma izgubiti, ponikniti v svojem drugem in drugačnem. Zagotovo bi se pokazalo, da imajo nekateri izdelane strategije ali obrede, drugi pa se podzavestno odzovejo, tako kot jaz. »Tepanje« med ambicijami in realnostjo življenja pozna vsak umetnik. Pri ženskah je še slabše, saj ni domačega »servisiranja«, ali kakšnih posebnih razbremenitev, nasprotno, zahteve in pričakovanja naraščajo z vseh strani, pa še mediji znajo pri tem odvrteti svojo zahrbtno igro. Mecena bi rabila, to je res, a ga nimam. Zadnje vprašanje v tem sklopu je zelo dobro, bistvo pa tiči, vsaj domnevam, v ravnovesju. Namreč če izgineta strast in notranji nemir, je vsega konec. In če primanjkuje volja? Le stežka se boste uveljavili, ostanete latentni umetnik ali pa umetnik, ki je družbeno neprepoznaven. Mimogrede, utrip na Slovaškem zapišemo »tep«. Tep srdca, recimo. Zanimivo, kako blizu sta si ti dve slovanski besedi: preTEP. A tudi volja in uVELJAvitev. Jezik nam marsikaj zanimivega izda, to pa me fascinira. Tudi to, da sem se PRIMOŽila v Slovenijo. Pravzaprav – vse štima. In kako doseči tisto ravnovesje? Danes potrebujete manj odgovornosti in več prostosti. Vsaj moj primer je takšen, zlasti kar zadeva pozitivne strasti.

»Ona je čarovnica. Ima tipke, s katerimi otipava neizrekljivo. […] Vrzi ven poglavja, v katerih si najbolj pametna. Ostani ves človek,« se bere kot napotek za pisanje, kot napotek za preživetje v tem sebičnem in napuha polnem svetu. Katera poglavja v vašem življenju je bilo najteže odvreči?
Če »odvreči« pomeni »pospraviti« in nadaljevati, potem tista, kjer sem se počutila izdano. To se je zgodilo trikrat in je bilo vsakič povezano z »moškim mojega življenja«. Če bi poskušala določiti naravo te izdaje, sem bila prvič izdana kot oseba s samosvojo integriteto, drugič kot ženska in tretjič živo bitje; na vseh treh ključnih ravneh nekega samo razmišljujočega Jaza. Omeniti bi morala tudi prizadevanje v zvezi s skrbništvom za sina, enkrat po ločitvi, drugič po poroki ter posledični selitvi v Slovenijo. Čeprav se mi zdi, da so najtežja poglavja tista, ki se jih ne da odvreči. Ma, pravzaprav je tako, da težkih poglavij sploh ne moreš odvreči. To je mogoče samo v literaturi, v življenju, paradoksalno, ves čas potiskaš pred sabo svojo lastno sled. Korakaš naprej v lastnih stopinjah za nazaj. Če si pameten, s tem tudi rasteš in krepiš, se dviguješ v vertikalo, proti Enemu.

Ste deklarirana feministka v najboljšem pomenu besede. Zakaj menite, da se še dandanes tega pojma drži slabšalen prizvok? Zakaj je ženska izkušnja še vedno v ozadju (samo preglejte slike v dnevnem časopisju, kjer dnevno, resno politiko obvladujejo same moške glave)? Po drugi strani imamo na primer pri nas, na vodilnih, vojaško represivnih organih dve ženski, ki pa delujeta po povsem moških, agresivnih načelih, kaj menite?
Feminizmi so ne le o osvoboditvi žensk iz primeža patriarhalnih odnosov, ampak tudi o krivičnih družbenih (kulturnih, civilizacijskih), hierarhično zgrajenih ureditvah. Povezani so s političnimi prizadevanji, da te hierarhije odpravimo, oziroma presežemo, ter raziskavami, ki gredo vzdolž (družbeno)spolne osi omenjenih asimetrij. Zame je sporočilo zelo razumljivo in navdušujoče. Slabšalen prizvok jim dodajajo tisti, ki se zaradi feminizmov počutijo ogroženi v svojih resničnih ali navideznih privilegijih, ali pa tisti, ki o feminizmih ničesar ne vedo in se zatekajo k t. i. »splošnim domnevam«. Osebno do njih ne gojim ne jeze ne prezira, saj se zavedam, kako je včasih težko izstopiti iz kroga in samokritično ovrednotiti lastna prepričanja ali doživetja. Žalostno pa je, da ostajajo ljudje ujeti v družbeno spolnih apriorizmih. Ponavadi je to znak, da je njihova mera tolerance do drugih izrazito pogojena z njihovimi lastnimi omejitvami ali zunanjimi statusnimi določitvami, torej z oslabljeno (samo)refleksijo ter okrepljenim osebnostnim mankom. Še posebej bi rada opozorila, da današnja družba še vedno temelji na univerzalnem liberalnem konceptu, ki je moškega, njegove poteze, interese in posebnosti postavil za zgled vsega človeštva, kulturo, ali še bolje, zahodno civilizacijo, pa je zasnoval na njegovi prevladi. Druge in drugačne je tako izrinil iz simbolnih in družbenih omrežij, oziroma jim dodelil servisni, nižji status. Ta novoveški antropološki koncept, zasnovan na družbeni pogodbi, nadaljuje v liniji tradicionalnega patriarhata, zasnovanega na krvnih vezeh. V takšnem sistemu je spolna razlika še zmeraj odločilno bistvo za družbeno uveljavitev. Namreč, niti zakoni, recimo antidiskriminatorni, ne morejo odpraviti (popolnoma nasprotujočo) logiko sedanje družbene ureditve, njihova implementacija pa predstavlja resnično dolg proces. V takšnih okoliščinah pridejo v družbeno ospredje zlasti ženske, ki bodisi prevzamejo diskurz moči bodisi s svojim delovanjem in umestitvijo v družbeni matrici poudarjajo podrejenost ženske moškemu. Ali bolj konkretno, ministrice in druge ženske, ki se gredo moško ligo, znotraj katere ni enostavno zagovarjati pravice žensk, ali pa zvezdnice, od »pepelk« do »blondink« in »divjih mačk«, ki odsevajo stereotipno predstavo moškega o ženski. Drugim ženskam uspeva veliko težje. In četudi pridejo v ospredje, večinoma v nekem izbirnem krogu bolj ozaveščenih kolegov in kolegic, ki sledijo resničnim potrebam današnjega časa tako kot vi ali jaz.

Prihodnost je ženska, je bilo nekoč zapisano. Ali res?
Prihodnost smo mi vsi, samo skupaj lahko kaj bistvenega premaknemo, tudi v odnosu do drugih živih bitij ali narave, do tega resnično čarobnega planeta. Ženske pa pri tem imamo zagotovo pomembno vlogo, moški se morajo osvoboditi svojih strahov, patriarhalna družba bi se morala zavedati svojih malikov in lažnih izhodišč. Kako to doseči? Ne vem. Vem le, da je treba začeti pri lastni družini kot tudi vzgoji otrok. Da ne govorim o vlogi medijev, ki so danes v veliki meri prevzeli izobraževalno in vzgojno vlogo, le da na napačen način. Odgovornost in skrb za »konkretnega« drugega mora postati merilo pri presojanju človekovih dejanj. Kaj je bogastvo brez človeškega osmišljanja?

Kako v tem kontekstu ocenjujete trenutni položaj v založništvu v Sloveniji in kaj vse bi se moralo pri nas spremeniti, da bi vsa pestrost in raznolikost vsebin, ki jih pri Apokalipsi in vseh njenih edicijah odpirate,lahko zagledala luč sveta?
Čeprav je v primerjavi z drugimi državami postkomunistične tranzicije založništvo v Sloveniji na boljšem, je zaznamovano s številnimi kroničnimi boleznimi, ravnodušjem na odločilnih pozicijah, veliko je tudi slabe krvi in nerazumljivih zastrupitev med samimi založniki ter založniki in ustvarjalci. Nekomercialni založniki plačujejo previsoko ceno, da ostajajo zvesti svojim vizijam, vrednotam in konceptualnim odločitvam. Da služijo slovenskemu trgu misli in umetnin, Slovenijo pa povezujejo s kulturno Evropo in svetovnimi izgledi. Največje težave bi telegrafsko poimenovala: monopolizacija trga, ustvarjanje tesnih interesnih alians med založniškim, nevladnim oziroma statusnim, medijskim in političnim sektorjem, ki služi kanaliziranju »demokratične« moči in denarja v določene žepe, s tem povezana naraščajoča koruptivnost okolja, netransparentnost ravnanja z denarnimi viri in izguba osnovnih kulturnih orientacij v prid neoliberalnim pristopom. Posledično padec solidarnosti in povezovanja z drugimi partnerji na tem polju, ogrožanje pluralnosti pobud, paraliziranje založništva z birokratskimi ukrepi, ki ne upoštevajo realnih težav v založniškem sektorju, koristijo pa prej privilegiranim kot nepravično zapostavljenim v založniški mreži. Nezadostna distribucijska mreža in problematična politika že obstoječih knjigarn, kar pelje k odpiranju lastnih, finančno nadležnih knjigarn pri posameznih založbah, itn.
Da bi Apokalipsa splavala iz tega vrtinca, v katerem »uživa« že nekaj let (v mislih imam zlasti ubijalski razkorak med ogromnimi potenciali in nevzdržnimi infrastrukturnimi pogoji za njihovo izvedbo), bi morali na odločilnih mestih javno priznati visoke vrednosti vsebin in programov, ki jih ponujamo. Morali bi bolj pravično nastaviti kriterije za slehernega založnika posebej, na podlagi opravljenega dela in z obzirom na dosedanje delovne pogoje, opustiti »statusne« vidike pri odločanju. Mediji bi morali nameniti enako pozornost vsem zgodbam znotraj slovenskega založništva, nacionalnega interesa v kulturi ne bi smeli istovetiti z interesi tistih najbolj predrznih in prodornih, ki se že vidijo, pa tudi obnašajo kot novi tajkuni. In za nameček, Društvo slovenskih pisateljev, pa še marsikdo drug, ki so zato plačani, bi morali voditi tale obupen diskurz in opozarjati na vrzeli v sistemu, ne pa jih še poglabljati. Lepe sanje za svetovno prestolnico knjige, a ne?

Varja Velikonja