Thurston Moore: SONIC LIFE - A Memoir
(Faber & Faber, 2023)
Mladi nadebudni rockovski pisec Thurston Moore ni bil nič razočaran, ko so mu iz glasbene revije Creem odgovorili, da je njegova poslana recenzija „brez glave in repa“ in da se odpovedujejo njegovim prispevkom. No, vsaj odgovorili so mu. In približno 50 let kasneje taisti Thurston spiše malo knjižno mojstrovino, biografijo Sonic Life.Če se že v štartu odločiš, da te zanima večinoma „underground“ dogajanje, ne nujno zgolj rockovskega predznaka, in da se boš vanj aktivno vključil, si obsojen na preživetje na robu.
Začelo se je nedolžno, s singlico Louie Louie, ki jo je domov prinesel pet let starejši brat Gene. Nadaljevalo z večernimi odhodi v dve uri oddaljen Manhattan, kamor se je Thurston odpeljal z očetovim „hroščem“, ni smel zamuditi noben nastop skupin Television, Blondie, Ramones, Talking Heads v klubu CBGB. Ali Suicide in The Cramps v Max's. Ko so te zasedbe postale prevelike za klubsko dogajanje, so vrzel zapolnili nič manj vznemirljivi protagonisti tako imenovanega no wavea z Lydio Lunch, Mars in DNA na čelu. Thurston ni smel manjkati. Takoj po srednji šoli se je sam preselil v zanikrn apartma na spodnjem Manhattnu in začel uresničevati sanje. Za drugo mu ni bilo mar. Pustil je šolo, redna služba je bila preveč zavezujoča, raje se je oprijel priložnostih del in se vrgel v srž dogajanja.
Življenje na spodnjem Manhattnu je bilo sredi sedemdesetih let relativno poceni, a nevarno. Zelo nevarno. Ropi, posilstva, umori. Tudi v njegovi neposredni bližini. Tudi glasbeno udejstvovanje je bilo posejano s številnimi preprekami; nesoglasja v zasedbah, borba za plačilo po nastopih v loftih, galerijah, klubih... A počasi in zanesljivo se je Thurstonu odpiralo; postal je dokaj trden član kitarskega orkestra Glenna Brance, sestavil je skupino The Coachmen, vzpostavil je mrežo poznanstev, prek katere je zelo zgodaj organiziral festival Noise. Še nekaj prehajanj glasbenikov in glasbenic skozi različne zasedbe in rojeni so bili Sonic Youth. Thurston in Lee Ranaldo na razglašenih kitarah, Kim Gordon z odrezavim petjem in basom v rokah. Manjkal je le zadnji trdni člen.
Sonic Life je mala enciklopedija, popis „kdo je kdo“ na newyorški sceni od sredine sedemdesetih let naprej, vse v prvi osebi. In več, saj Thurston dogajanje opisuje s strastjo nekoga, ki je vsrkaval praktično vsak gib, gesto in odnos nastopajočih. Obenem je bil čas pravi, kmalu se je razživel hiphop s klubskimi besednimi dvoboji, ki jim je bil Thurston priča kot redar. Sočasno je iz Kalifornije plusknil val hardcore punka z Black Flag na čelu. Prihajali so bendi iz Anglije in Evrope. Vse to je Thurston sprejemal in filtriral skozi lastno vizijo sonične mladine. Ko so se stkale še močne osebne vezi v zasedbi in se je kot bobnar ustalil Steve Shelley, so postali Sonic Youth neustavljivi. Ne glede na okoliščine, ki še dolgo niso bile rožnate; skupna turneja s Swans je bila serija konfliktov, stalno iskanje placa za vaje, založnikov, promoterjev je bilo utrudljivo in najbolje je bilo, če so se potrudili kar sami.
Vztrajnost se je le izplačala. Nekaj je pripomogla mreža lokalnih radijskih postaj, subkultura fanzinov, tudi osrednji mediji si niso več privoščili malodušnja. Predvsem v Angliji so osrednji časniki (Melody Maker, NME...) le prepoznali unikatni zvok Sonic Youth, ki jih niso več označevali le za satelit orkestra Glenna Brance. Prelomen je bil album Daydream Nation (1988), in po skoraj desetih letih undergrounda so Sonic Youth splezali na velike odre. Thurston in Kim sta lahko najela spodoben apartma, nekaj kasneje, po globalno uspešnih albumih Goo in diRty, so si postavili lasten snemalni studio. Kar jim je omogočilo produkcijo na dveh tirih; korporativno za širše občestvo, eksperimentalno za lastno dušo in najbolj zagrizene fene. Ja, globalni uspeh jih ni uspaval, vsi so bili vzporedno še vpeti v projekte, s katerimi so zadovoljevali drugačne izzive.
Od tu naprej Thurston dogajanje popisuje z velikimi koraki. Morda je prehitro prekoračil predpisan obseg knjige. Ali pa so Sonic Youth v zadnjih letih ujeli v lasten krog snemanja in izdaje albuma, ki mu je sledila obširna turneja. Po dogodku 11. septembra se je spremenilo vse. Odpovedali so se snemalnemu studiu sredi Manhattna, družina Thurston-Gordon se je preselila v Massachusetts, kapital je preplavil mesto in odgnal kreativno dogajanje v Brooklyn in dlje. Na hitro izvemo o Thurstonovi novi ljubezni, sledila je ločitev s Kim Gordon in tu se kaj hitro konča tudi zgodba o Sonic Youth. Thurston se je očitno načrtno izognil rumenemu obračunavanju s Kim, vse skupaj je opravil z nizanjem dejstev.
Sonično življenje ga je močno zaznamovalo, preželo vse celice njegovega telesa, saj je knjigo sklenil kar s pomenljivim naslovom zadnjega albuma Sonic Youth – The Eternal.
(Rock obrobje, januar 2024)
Janez Golič
