faust
Blickwinkel
(Bureau-B, 2024)

Komaj kakšna informacija pricurlja iz tabora, brez zadržkov lahko zapišem, legendarne nemške avantgardne skupine faust. Kajti v ozadju se očitno dogajajo ne povsem razčiščeni spori, sicer se na svežem albumom Blickwinkel ne bi znašel pripis „kurator Zappi W. Diermaier“. Njegova različica fausta je že tretja v vrsti, morda celo četrta, če upoštevamo prvotno, izvirno zasedbo, ki je delovala še v prvi polovici 70. let. Ko so se nekje v začetku 90. let ponovno zbrali trije izvirni člani, so že prekršili nekatera nepisana faustovska pravila, namreč postali so bolj odprt kolektiv, k sodelovanju so vabili podobno misleče glasbenike. S tem se je porušila dinamika znotraj zasedbe in obenem vsem ni bila všeč vsakič drugačna usmeritev. Najprej je odšel Jean-Hervé Peron, a kmalu je k sebi zvabil bobnarja Wernerja Zappija Diermaierja, s tem da je klaviaturist Hans Joachim Irmler tudi nadaljeval s svojo različico fausta. Nekje leta 2010 je Irmler sklenil svojo faustovsko kariero, zato pa je kasneje prišlo še do spora med Peronom in Zappijem. Slednji je k sodelovanju celo prepričal še enega starega kompanjona iz izvirnih faust, in Gunther Wusthoff v bistvu sedaj poudarja legitimnost te „zasedbe“. Od izvirnih faust sta ponovno skupaj le dva.
Pa še to je Wusthoff bolj pridruženi član. Temelje novih „skladb“ so pravzaprav na hitro zasnovali Zappi, basist Dirk Dresselhaus (bolj znan pod imenom Schneider TM) in elektroničar Elke Drapatz. Njihove zasnove so bile namenoma ohlapne, nedokončane, napol improvizirane, saj naj bi jih dokončali številni „gostujoči“ glasbeniki in sicer na daljavo, in ne da bi vedeli za prispevke drugih. Torej imamo natanko enako načelo dela, kot že na prejšnjem albumu "Daumenbruch" izpred dveh let. Le da se je tedaj zdelo, da je bil to enkratni izlet v neznano, eksperiment, ki ga nima smisla ponavljati. A se je zgodilo nadaljevanje.
Morda se poznajo leta, a tokrat v veliki meri umanjka pulziven udar samega Zappija, oziroma se raje prepušča bolj kompleksnim, aritmičnim rešitvam. K temu pripomoreta še ostala dva snovalca temeljev, ki prav tako ne sledita vnaprej pripravljenemu načrtu, raje se prosto vključujeta in „motita“ logičen tek stvari. Le mestoma „ujamejo“ skupni groove, kjer potem zaslutimo starega duha fausta. V pogrevanju že davno doseženega ni nobenega smisla, prevratniška „sedemdeseta“ so nepresežena. Kaj bi k temu porekel Jean Herve-Peron, ki je rad trdil, da so „pravi“ faust kombinacija vsega mogočega; od besed, akustike, hrupa, repeticije, pa tudi liričnih momentov. Tega v aktualni reinkarnaciji ni, še vedno pa ostane „pogled naprej“ in sestop v neznano, kar ne gre kar zanemariti. Morda je prav Jean dosegel, da se je na naslovnici ob imenu faust pripisalo „kurator Zappi W. Diermaier“. Da ne bi prihajalo do nesporazumov.
„Novi“ faust so neka druga zgodba. V veliki meri je album Blickwinkel plod studijskih manipulacij. Tega je na koncertnem podiju skoraj nemogoče uprizoriti. Preveč vsega je. Očitno sta Zappi in Dirk želela vključiti čim več gostujočih prispevkov, tako je večinoma glasba zgoščena, polna notranjega vrenja, tudi prerivanja za košček pozornosti. Zdi se tudi, da „kuratorja“ nista želela izpostaviti določene žanrske usmeritve. V najbolj splošnem bi glasbo lahko označili s predpono „industrijska“, že zaradi kovinskega zvena tolkal in dveh gostujočih glasbenikov, ki prihajata iz kroga nemških pionirjev industrijskega rocka Einstürzende Neubauten. Vseeno „novi“ faust presegajo te oznake, formalizem in sploh vnaprej določena oblika jih ne zanima. Le kako naj bi bilo drugače, če naj uglasbljajo zmedo sveta. So sodobni brez prilagajanja, kar je danes nadvse redka kvaliteta.

(Rock Obrobje, december 2024)

Janez Golič