Medtem, ko večina z leti upočasnjuje svoje delovanje, avstralski trio The Necks pospešuje. Skoraj natanko leto dni po studijskem albumu Breed so „udarili“ s trournim Disquiet. Pianist Chris Abrahams, bobnar Tony Buck in basist Lloyd Swanton so skupaj že blizu 40 let in mogoče ravno zato z lahkoto izpeljejo svoje napol improvizirane skladbe.
Uvodna Rapid Eye Movement (mimogrede, malo ima skupnega z glasbo skupine R.E.M.) se v enem kosu razteza čez 57 minut. Z ambientalnimi, skoraj psihedeličnimi toni na klaviaturah jo uvede Chris Abrahams, le počasi in iz ozadja se priključujeta Tony Buck in Lloyd Swanton. Pri The Necks čas teče pač nekoliko drugače. Nikamor se jim ne mudi, glasbene draži vzdržujejo z rahlimi zamiki, razhajanji in zbliževanji. Včasih gredo že tako narazen, da funkcionirajo zgolj z naključnimi toni, a s telepatsko sposobnostjo skupnega muziciranja se vedno znova srečajo, podpirajo, poudarjajo. Zelo malo potrebujejo, da se „ujamejo“, in ko se ujamejo, skladbe stečejo kar same in se počasi sestavijo, naraščajo v enovit tok. Zaradi nadstandardnih dolžin štirih skladb na albumu, ta tokrat ni izdan na vinilu. Zato pa se lepo prilega formatu CD.
Druga, Ghost Net, je z eno uro in 14 minut najdaljša, kar so jih The Necks kdaj posneli (sicer je 60 minut njihov „standard“). S tem, da skladba štarta na polno že od samega začetka, kar je posebnost v njihovi obsežni diskografiji. Tokrat je glavno vlogo prevzel bobnar Buck; s poliritmičnim, preskakujočim vzorcem, ki se nikoli zares ne ponovi, diktira dinamiko skladbe. Bolj stoično, ob strani, delujeta oba kompanjona, vsaj dokler (ponovno) s psihedeličnim soliranjem na klaviaturah bolj močno v tvar ne poseže Abrahams. Kaj je zadnje čase več poslušal zgodnje Pink Floyd?
Obe omenjeni skladbi zasedata vsaka svoj CD, medtem ko sta preostali dve bistveno krajši, „zgolj“ po pol ure in združeno bivata na tretji CD plošči. Na Causeway kar nekaj časa bobnar Buck „počiva“, prepušča drugima dvema interakcijo vibrajoče kitare in klaviatur. Ko vstopi v „igro“, je hitro jasno, da bo to najbolj svobodna „skladba“ na albumu, saj se hitro umakne v ozadje in vodilno nit do konca razvija klaviaturist in pianist v eni osebi. Album se izteče z ambientalno elegijo Warm Running Sunlight, še eno, ki izziva nestrpnega poslušalca.
In prihodnje leto? Bodo postregli s peturnim albumom?

Svež, po 11 letih „redni“ album nemške umetnice Michaele Melian, še vedno deluje kot soundtrack za izmišljen film. Kar ne čudi, saj večinoma ustvarja vizualne inštalacije, po drugi strani pa je že od začetka 80. let članica novovalovske zasedbe F.S.K. (Freiwillige Selbstkontrolle, prostovoljni samonadzor). Ni povsem odveč podatek, da so sredi 90. let padli pod vpliv tehna in se kasneje vrnili k „izvorom“. Torej na albumu music for a while Michaela nekako povzema vse ta zanimanja in jih predela v glasbo, ki vseeno odstopa od običajne filmske glasbe danes (ki je večinoma narejena na hitro, na računalnik, z virtualno orkestracijo, nenazadnje funkcionira kot ozadje, nima namena prevzemati pozornosti nase). Za „samostojno“ poslušanje je vseeno potrebno nekaj več, in Michaela tule streže s široko paleto zvočnih in glasbenih rešitev. Ne obeša se na zanesljivo formulo, praktično vsak zapis je zgodba zase, ima svoj pristop, svoj nabor glasbil in rabo teh.
Če bi že iskali tej glasbi primeren filmski žanr, tole zagotovo ne bi bila romantična komedija. Prej drama s post-apokaliptičnim predznakom. Z možnimi odkloni proti nedoločnemu optimizmu, ki ga najbolje „opišeta“ kar uvodna in sklepna elegija. Prirejena skladba Irvinga Berlina, They Say It's Wonderful iz muzikla Annie Get Your Gun iz leta 1946, je tista svetla točka, ki na koncu pomežikne iz teme.
Vmes ni vedno prijetno. Pravzaprav se Michaela spusti vse nazaj v „industrijski“ zvok kakih Throbbing Gristle ali v morbidno orkestracijo a la Univers Zero. Pogled se ji je ustavil tudi na duu Sparks in njuno futuristično My Other Voice, ki je edina vokalna pesem na albumu in še to je „posodobila“ s problematičnim efektom autotune. Verjamem, da je to naredila z namenom. Kot, glejte, to je že vse bilo. Medtem, ko je sama z nekaj glasbene širine in okusa uspela ustvariti dokaj skrivnostno-privlačno delo.

Za glasbo domačega tria Širom se je uveljavila oznaka „domišljijska ljudska glasba“, kar napeljuje, da se Ana Kravanja, Iztok Koren in Samo Kutin zavestno in načrtno izogibajo že uveljavljenim, priznanim oblikam folka širom sveta. Ali pa je to zabeleženo že v njihovem genskem zapisu. Pomaga, da vsi igrajo in preizkušajo meje še kje drugje, v samostojnih projektih ali v sodelovanjih, da se tam prilagodijo, medtem ko so kot Širom definitivno uspeli zgraditi zvok in slog razpoznaven med tisoči drugih zasedb, ki vztrajajo na avtorski glasbi odigrani na „prava“ in večinoma „ljudska“ glasbila. In to ne glede na to, katera glasbila uporabljajo in kako jih igrajo.
In the Wind of Night, Hard-Fallen Incantations Whisper je njihov peti dolgometražni album, ki samo potrjuje njihov unikaten pristop in izvedbo. Že takoj so odprli širok ustvarjalni prostor, ki ga sedaj izkušeno polnijo z vedno svežimi zamislimi. Njihove skladbe nastajajo iz improvizacij, a se razvijajo bistveno drugače kot pri The Necks, ki gradijo na neskončnih variacijah repetitivnih vzorcev. Namreč, skladbe Širom se večkrat mehko prelomijo, iz zamaknjenega obredja se hitro izvijejo v razgibane ritmične vaje in naprej v komorno vzdušje, zvočni prostor pa sproti bogati vrsta strunskih glasbil, nekaj teh je dokaj eksotičnih ali so celo domače izdelave, kar še doprinese k „umišljenosti“ njihovega sloga. Tudi vokaliziranje (petje brez besedil) je sicer melodično, a dovolj abstraktno, da se nam ne zatakne v možganske vijuge.
Glede na to, da skladbe nimajo vnaprej začrtane oblike, se tudi razvijajo sproti in nekako instinktivno. Nekatere se vijejo tam proti 20 minutam, druge, bolj koncizne, se ustavijo pri treh. Pa še vedno ne velja, da so namenjene širši rabi.
V vsakem primeru Širom tudi na petem albumu izkazujejo vrhunsko, izvenserijsko izvedbo avtorske impro-folk glasbe, in nič ne kaže, da bi njihov žar skupnega muziciranja ugašal.

Glede na naravo stvari, bi se premik zgodil prej ali slej. Še dolgo je švedska pevka Anna von Hausswolff vztrajala pri vzvišenemu gotskemu zaklinjanju, ki po petih albumih ni kazal več „presežka“. Težak, masiven zvok cerkvenih orgel spremljan z huronskimi bobni in liturgičnim petjem se je počasi ujel v lastno zanko. Časa, da je razvila sveže zamisli, je bilo dovolj. Če odštejemo inštrumentalni izlet na albumu All Thoughts Fly, je minilo sedem let, odkar je objavila zbirko „pravih“ pesmi. Ampak premik ni radikalen rez, prej tekoč prehod v bolj komunikativno muziko. Na albumu ICONOCLASTS imamo še vedno sestavine „mogočne“ simfonije, a obenem je to nadgradila s „sodobnejšimi“ produkcijskimi prijemi. Več je orkestracije, spremljajočega petja, celo eteričnih pasusov s saksofonom, elektronskih pomagal in sploh studijskega dela, v daljših skladbah pa se struktura večkrat prelomi in Anna tudi zapoje z drugačnim, bolj „naravnim“ glasom. Njena naklonjenost do black metala je očitno že preteklost. Po drugi strani bo duet z Iggyjem Popom verjetno tudi pritegnil kakega poslušalca več.
Če se mestoma zdi, da je postala bolj sprejemljiva, je to površinski vtis. Do sredinskih zvezdnic ji še precej manjka. Preveč dramatična in nepredvidljiva je še. Tiste sestavine ki bi jo pripeljale med širše poslušalstvo, so prekrite z „motečim“ dronanjem in padci v hrup. Očitno je tokrat prepustila večji delež avtorstva v glasbi, aranžmajih in produkciji multiinštrumentalistu Filipu Leymanu, sicer svojemu dolgoletnemu sodelavcu, ki sicer sklada predvsem filmsko glasbo. Ta je vnesel potrebno raznolikost, sicer bi bil uro in 12 minut dolg album težak poslušalski zalogaj. To, da je album izšel na noč čarovnic, pa verjetno tudi ni naključje!

Že iz „razreza“ zvočnih zapisov je jasno, da so ti zgolj del posnetega gradiva. Torej so izvirno skladbe tria The Dwarfs Of East Agouza precej daljše, kot dejansko zabeležene na albumu Sasquatch Landslide. Nekako je bilo potrebno zajeziti „vrenje“, ki puhti iz njihovega muziciranja.
Težko, skoraj nemogoče je s preprostimi oznakami etiketirati njihovo početje. In bi se po desetletjih angažmaja v raznoraznih formacijah že počasi umirili in kanalizirali početje. Ampak ne, Maurice Louca, Sam Shalabi (Land Of Kush, Shalabi Effect...) in Alan Bishop (ex Sun City Girls) ne poznajo pomiritve, preračunljivosti, predvidljivosti, raje so se še enkrat brezglavo vrgli v eksperiment vseh vrst. S svojo neskončno domišljijo in izkušnjami, ki trajajo več desetletij, nas z lahkoto peljejo po ulicah Kaira, po Maroku in nazaj v Montreal, kjer je ta muzika nenazadnje nastala in se zabeležila. Tako imamo vznesena obredja, vzhodnjaške strunske prebliske, kaotične pihalne vdore in da to ne bi bilo dovolj, še studijske posege s popačenimi efekti, hrupom in natrganimi cvileži. Prisegel bi, da se vmes zaslišijo tudi zgodnji faust. Jasno je, da če bi želeli, bi zlahka ponudili bolj uglajeno, privlačno, komunikativno muziko, tako, ki bi se prilagodila plesnemu podiju. Tu in tam je namreč v njihovem izvajanju čutiti standardne prijeme, a kaj, ko so večinoma prekriti z motečimi disonancami. Medtem, ko večina ponuja največji razpon svojih hotenj v samem začetku glasbenega potovanja, ga The Dwarfs Of East Agouza le še širijo, stalno bogatijo, nadgrajujejo, in absolutno ohranjajo živost in živahnost svojega izraza. Sklepna Goldfish Molasses z oddaljenim otroškim petjem samo priča, da se pravzaprav šele vračajo v obdobje naivnosti. Le kaj še bo prišlo iz njihovega tabora?

RETROMANIJA

Patti Smith že v tretje „praznuje“ okroglo obletnico svojega debitantskega albuma Horses. To je storila ob 30. obletnici, kasneje še ob 40. obletnici (tudi s koncertom v Ljubljani) in sedaj beleži še 50 let od izdaje dejansko enega najpomembnejših albumov avtorskega rocka nasploh. Še vedno pa bi se našel kdo, ki mu je ljubši, na primer, njen drugi (Radio Ethiopia), tretji (Easter) ali celo četrti Wave.
Ugibam in verjamem, da Patti izkazuje albumu Horses največ pozornosti tudi zato, ker se je njena spremljevalna zasedba le počasi formirala in sproti so se oblikovale tudi pesmi, ki so na koncu pristale na debitanskem albumu. Najprej jo je na nastopih spremljal le kitarist Lenny Kaye, ki je ob njej še danes. Kasneje so se počasi pridružili drugi glasbeniki, s katerimi je stkala močne vezi, z njimi redno nastopala v newyorškem klubu CBGB in nazadnje je pod producentskim vodstvom Johna Calea nastala plošča, ki jo vedno znova obuja.
Ob 30. obletnici (torej leta 2005) je že izšla razširjena izdaja albuma, takrat je bil dodan koncertni posnetek iz londonske dvorane Royal Festival Hall. Tokrat je Patti raje posegla po arhivih, izvirnemu albumu (tokrat brez koncertne izvedbe My Generation, saj ni bil del izvirnega albuma) je dodala vrsto poskusnih posnetkov in alternativnih izvedb, največjo vrednost pa imajo trije, ki jih kasneje v nobeni izvedbi ni uvrstila na ploščo. Iz podobnih razlogov ni uvrstila dveh pesmi s prvega singla Piss Factory / Hey Joe, takrat se njena spremljevalna skupina še ni sestavila.
Zgolj ugibam, da pesmi The Hunter Gets Captured by the Game, We Three in Snowball, niso imele pravega rock'n'roll potenciala, da bi pristale na izvirnem albumu, pa tudi predolg bi že bil za objavo na enojnem vinilu. Vseeno pa te pesmi nosijo to zanosno energijo, stopnjevanje in zaklinjanje, s čimer se je Patti Smith proslavila tako na glasbenih kot na literarnih odrih. Podobno zanosno in predano zvenijo tudi ostali, okrnjeni poskusni posnetki, nekateri narejeni še brez bobnarja Jaya Daughertya. Vse to nakazuje, da je ta „deluxe“ izdaja bolj ali manj namenjena že zapriseženim ljubiteljem. Tisti, zapriseženi dobremu zvoku, pa bodo še posebej navdušeni, ker so tokrat posnetki sneti iz originalnih „master“ trakov.

V začetku 80. let prejšnjega stoletja so bili The Dream Syndicate eni tistih, ki so kitari vrnili vodilno vlogo v rockovskih zasedbah. Takrat se je po zaslugi novega vala začel zasuk v sintetizatorsko/plesno smer, na zahodni obali ZDA pa se nekateri niso strinjali s tem „napredkom“. Pravzaprav so želeli „rock'n'rollu“ vrniti začetno iskro, vrniti so se želeli k tradicionalnim oblikam s postavitvijo kitara-bas-boben in obenem vpeljati nekaj avtorske note. „Scene“, ki so jo sestavljali še vsaj Thin White Rope in Green On Red, se je hitro oprijel izraz Paisley underground, nekje bolj ob robu pa so delovali še The Gun Club, ki so prav tako izšli iz punka, a ga hitro nadgradili s countryjem in bluesom.
The Dream Syndicate so skozi 80. leta objavili štiri albume, med ključne po splošnem mnenju sodi njihov prvi, The Days of Wine and Roses. Bil je tudi dovolj komercialno odmeven, da so lahko prestopili k veliki založbi A&M in v produkciji Sandyja Pearlmana (The Clash, Blue Oyster Cult) je nastal njihov drugi album Medicine Show. Očitno jim je ta še posebej ljub, kajti (z nekaj zamude) bodo proslavili 40 let od izdaje albuma s koncertno turnejo in pri založbi Fire je izšla obširna „deluxe“ edicija albuma na štirih CD ploščah.
Torej niso skoparili z dodatnimi posnetki, že na prvem cedeju sta izvirnemu albumu dodana dva poskusna posnetka in en v živo. Na preostalih cedejih je potem vrsta koncertnih posnetkov, ki so nastali na različnih prizoriščih, tehnična kvaliteta pa kar precej niha (od sprejemljive do solidne), a očitno so odločala izvedbe. Namreč, že samo John Coltrane Stereo Blues se najde v sedmih različicah, tudi v taki, ki traja celih 15 minut in večina tega odpade na kitarski medigri Steva Wynna in Karla Precode. Pravzaprav koncertni posnetki kažejo drugačno „sliko“ takratnega zvoka skupine, na studijskem albumu se namreč že kaže „zvok osemdesetih“, predvsem bobni so pretirano izpostavljeni in imajo „sintetični“ prizven. Kar so le nekaj kasneje povzeli tudi uveljavljeni izvajalci, na primer Lou Reed (New Senations) in Bruce Springsteen.
Dodano vrednost predstavlja nekaj priredb, zaigranih v živo, ki nenazadnje uokvirjajo njihova zanimanja. Morning Dew odkriva njihova zanimanja za folk, Don't Fear The Reaper je primer klasičnega rocka in Suzie Q je klasika benda CCR, ki se tukaj ponovno razprostira na 15 minutah. Če bomo dovolj glasni, nam jo morda odigrajo januarja tudi v Šiški.

V času nastanka oziroma izdaje prvega albuma RIVA in EP-ja Sport, je za nemške Kreidler komaj kdo slišal. Album je leta 1994 izšel le na vinilu in v omejeni nakladi, EP pa zgolj na kaseti. Zato pa se je vse hitro spremenilo z globalnim zanimanjem za t.i. post-rock; v Chicagu so vzniknili Tortoise, na Škotskem Mogwai, v Kanadi Godspeed You! Black Emperor. Morda so ravno zato Kreidler pobrskali po arhivih in izbrali nekaj posnetkov iz teh prvih izdaj in jih skompilirali v „zgodnja dela“ - Early Recordings 1994-95. Toliko, da se ve, da niso capljali za svetom. Še njihovi sodobniki Tarwater in To Rococo Rot so svoje prve albume izdali pred Mogwai in GY!BE, prav tako so Kreidler sočasno širše opozorili nase z drugim Weekend prav tako leta 1996.
Temelji so bili položeni že v samem štartu. Njihova zasnova je vedno bil z dub postopki modificiran boben. Le redko pa je ta povzemal reggea vzorce, pravzaprav se je vsak zapis rodil iz drugačne perspektive. Res niso želeli postati „žanrski“ oziroma zavezani določeni delovni etiki. Nekaj so zagotovo prinesli iz svoje zaledja, vsi so bili študentje „art“ smeri, pa tudi zapuščina slavnih zasedb iz Düsseldorfa je naredila svoje (Kraftwerk, NEU!, DAF, Die Plan...). Studijsko obdelana tolkala potem „oblagajo“ vse mogoče teksture, od analognih klaviatur in kitar do digitalnih efektov in celo nekaj vokalov. Tak eksperimentalni pristop lahko hitro zdrsne v „golo“ igračkanje, če ne bi bili v rokah glasbenikov z vizijo. Je pa res, da ti začetni poskusi trpijo za tehničnimi pomanjkljivostmi prostora, v katerih so nastali (beri domača garaža), kar se je na naslednjih izdajah bistveno spremenilo. Vseeno so zgodnja dela Kreidler vrednejša od zgolj dokumenta časa in prostora, ponujajo že dobršno mero vznemirljivih rešitev.

Foto/Photos:
The Necks (bandcamp)
Michaela Melian (bandcamp)
Širom (bandcamp)
Anna von Hausswolff (bandcamp)
The Dwarfs Of East Agouza (Hans Van Der Linden)
Patti Smith Group (Frank Stefanko)
The Dream Syndicate (fire records)
Kreidler (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. november 2025)

Janez Golič