Bolj kot prej se sveža muzika peterice Tortoise sliši kot brezciljno nočno pohajkovanje po ulicah Chicaga, Portlanda in Los Angelesa, ko se mesto že umiri. Saj se jim nikoli ni preveč mudilo, le redko so še izpostavili svoje post-hardkorovske korenine. Takoj v začetkih leta 1993 so že začeli spajati nadvse različne zvočne sestavine; v ritmične vaje bobnov in basa so uvajali elektronske efekte, po jazzovsko uglašene kitarske strune so največkrat dodajale filmsko dimenzijo, po robovih so se dotaknili hiphopa in eksperimentalne elektronike. Pa vendarle so bile linije dokaj prečiščene, navdahnjene, jasne... Po začetnem ustvarjalnem izbruhu so sledili vse daljši premori, sočasno je glasba postajala nekako utrujena, narejena na silo. Tortoise so se po prejšnjem albumu The Catastrophist praktično ustavili in kdo je že pomislil, da so šli v zgodovino. Temu je botrovala še selitev treh članom na druge konce Združenih Držav, in skupno delovanje je bilo najprej zamrznjeno, kasneje pa omejeno na delo na daljavo. In tako je minilo devet let do aktualnega albuma Touch.
Če izostanejo navdahnjeni „kaveljci“, nekaj, na kar se oprime poslušalčevo uho, potem so za njegovo pozornost potrebni drugi prijemi. Tako je na albumu Touch pozornost bolj usmerjena na obdelavo glasbenih rešitev, oziroma je zvočna paleta tokrat še bogatejša, večplastna, polna podrobnosti in odmevov, ki vabijo k večkratnemu poslušanju in odkrivanju. Sicer pa je vse „na mestu“; še vedno se načrtno izogibajo „standardom“ popularne oblike pesmi in je zatorej album ponovno striktno inštrumentalen. Zdi se, da so posamezne skladbe nastajale vsaka zase, brez namena, da bodo zasedale mesto v isti zbirki. Vsaka ima svoj ustroj, svoje izhodišče, svoj razvoj, svoj izbor glasbil. Včasih skladbo uvede močan boben, drugič utripajoč elektronski drget, tretjič popačen groove, za katerega nikoli ne vemo, kako se bo razvil oz kam bodo Tortoise zavili. Ta samosvoja dinamika jih definitivno loči od preostalih „začetnikov“ t.i. post-rocka, saj tako kanadski Godspeed You! Black Emperor in škotski Mogwai gradijo na razmerju med tišino in vrtinčastimi izpadi kitarskega hrupa. Tortoise raje raziskujejo mala notranja „trenja“, tu gradijo napetosti, ki se nikoli zares ne razelektrijo. In če Touch vsekakor ne dosega mojstrstva njihovih zgodnjih albumov, še vedno predstavlja posebnost v današnji (katerikoli) glasbeni produkciji.

Očitno je kitarist Jeff Parker tisti vezni člen, ki je povezal čikaško glasbeno dogajanje s tistim v Los Angelesu. Dolga leta je bil namreč dejaven v Chicagu, po selitvi na zahodno obalo pa se je hitro vključil v tamkajšnjo klubsko sceno. Še vedno je član Tortoise, ki so nazadnje prestopili k čikaški založbi International Athem, kjer je Parker objavil tudi izjemno odmeven koncertni album The Way Of Out Easy s svojo zasedbo ETA Ivtet, sestavljeno večinoma iz glasbenikov iz Los Angelesa. Tako počasi pridemo na SML, kvinteta, v katerem igrata, na primer, tudi basistka Anna Butterss in saksofonist Josh Johnson, oba člana EVO IVteta. Povezav s Parkerjem je več; tudi SML so oba dosedanja albuma posneli v živo in posnetke za objavo kasneje močno studijsko obdelali. Lanski album Small Medium Large so SML posneli na dveh koncertih v klubu ETA, istem kot Jeff Parker. Aktualni How You Been je bil posnet na več lokacijah in z nekaj „večjo“ zasedbo, vsaj kar se tiče rabljenih glasbil. Očiten je prehod v simbiozo „pravih“ inštrumentov in elektronike, medtem ko je bil na prvem albumu sintetizator zgolj dodatna tekstura. Elektronika vseh vrst sedaj stopa v ospredje; ustvarja pravi gruv, morda le brbota ali žvižga vse naokoli. Ampak vseeno lahko zapišem, da so tu naši Etceteral korak naprej. Seveda pa se SML ne pustijo kar tako ujeti. Gladko prehajajo iz post-rockovskih pasusov v razigran gruv in zlahka tudi zaimprovizirajo na saksofonu.
Snemalni tehnik Bryce Gonzales je mojster svojega poklica, opravil ga je že z Jeffom Parkerjem, in posnetki so slišati izvrstno. Koncertni podij jim daje potrebno „živost“, ki v studijskem okolju tako rada izgine. Naknadna obdelava v studiu pa tu ni goljufija, saj so posnetki namenjeni poslušanju v domačem okolju in se ne pretvarjajo, da so „veren“ prenos koncerta v dnevno sobo.

Dandanašnji se ponuja vrsta strategij, kako naj nova muzika pride do potencialnih poslušalcev. Založba International Anthem, na primer, uvaja svojo strategijo; na dan izida novega albuma tega najprej ponudi v fizični obliki (vinil, CD), šele po dveh tednih ga so spusti na pretočne servise in ponudi digitalni dolpoteg. Ulan Bator, oziroma njihov alfa in omega, Amaury Cambuzat, pa se je odločil za nekoliko drugačen prijem; najprej so šli sveži posnetki na pretočne servise in od fizičnih nosilcev je na voljo le CD, ki ga je mogoče naročiti le prek njihove založbe Acid Cobra. Zaenkrat ni na voljo ne vinila ne digitalnega dolpotega prek bandcampa. Še prek youtube kanala je na voljo le nosilni singel L’Impératrice.
Ta le približno nakazuje, kaj lahko pričakujemo na albumu Dark Times, prvem po osmih letih tega francoskega benda. Vmes je Amaury, kitarist, pevec in edini stalni član, igral z nemškimi kraut legendami faust, pomagal jim je v koncertni postavitvi in pri arhiviranju še neobjavljenih posnetkov iz sredine 70. let. Kako je to vplivalo na usmeritev albuma Dark Times? Ne prav dosti. Ulan Bator ostajajo trdno na svoji strani; res se v udarnejših pesmih (Solitaire) sliši zapuščina hrupa newyorške scene s Swans na čelu, a drugje in večinoma so bolj introvertirani, mrakobni, tesnobni, nekako v skladu z naslovom albuma. Amaury poje s šepetajočim, skoraj grozečim glasom, še najbolj paranoičen pa je komad Into Nothing, kjer gostuje multimedijski umetnik daniel d hedin. Izstopa še stereolabovski Ravages (že zaradi petja v francoskem jeziku in všečne figure na klaviaturah), a v splošnem so Ulan Bator ujeli ravnotežje. Prej so se po eni strani oklepali rockovskemu hrupu, po drugi strani pa poskušali prodor v pop svet s pomočjo produkcije Robina Guthrieja iz Cocteau Twins. Nikjer se niso povsem našli. Očitno je daljši premor pripomogel k premisleku in zaključku, da naj upoštevajo predvsem lastna hotenja in tako je ravno Dark Times najbolj „pravi“, najbolj „njihov“ album z nekaj nujnimi odskoki.

Ob različnih priložnostih je Nick Cave pogosto izpostavil svoje navdušenje nad avstralskim pevcem Chrisom Baileyem iz skupine The Saints. Povabil ga je tudi pri snemanju albuma Nocturama, poje spremljevalne vokale v pesmi Bring It On, in seveda kasneje on Baileyevi smrti leta 2022. Na svoji spletni strani Red Right Hand, preko katere si dopisuje z oboževalci, je Nick zapisal „Lahko samo ponovim, da so bili po mojem mnenju Saintsi največja avstralska skupina in da je bil Chris Bailey moj najljubši pevec.“ Ta izjava pomaga v toliko, da se ponavlja v PR sporočilih, ni pa bila dovolj, da bi Bailey dočakal objavo albuma, ki ga je posnel že leta 2018. Končno so ga obelodanili pri angleški založbi Fire pod naslovom Long March Through the Jazz Age.
Ena od večnih težav The Saints je bila stalna menjava članov. S tem se je spreminjala tudi glasba. The Saints so v začetkih veljali za punk skupino, njihov prvi singel (I'm) Stranded velja za prvo punk singlico objavljeno izven ZDA (septembra 1976). Tudi istoimenski album je bil brezkompromisni izbruh punk energije. A že drugi, leta 1978 objavljen Eternally Yours je povsem druga zgodba. S pihali in klaviaturami so se močno odmaknili od prvotnega zvoka, približali so se R'n'B-ju, kasneje tudi soulu. Ko je odšel kitarist Ed Kuepper, je šlo s skupino hitro navzdol, odslovili so jih tudi pri založbi EMI. Vseeno je Chris Bailey še naprej snemal naprej z različnimi glasbeniki, le nekega širšega odziva ni bilo več.
Nazadnje se je Bailey odločil, da posname album pod imenom The Saints ob pomoči bobnarja Petra Wilkinsona, ki se je The Saints pridružil leta 1999, vpoklical je še kitarista Daveya Lanea in pomagal je še producent Sean Carey. Ker so pesmi nastala ob akustični kitari, se to pozna tudi na končnem izdelku. Od zgodnje furioznosti je ostalo bore malo, ostal je ta malce prevzetni vokal Chrisa Baileya, sedaj položen v klasični amerikana zvok, ki nima želje po izvirnosti ali presežkih, le po pošteni osebni izpovedi. Ali kot poje v sklepni Will You Still Be There: We carry on along our way / Stumbling blindly from day to day / Till we become just a memory / Carry on (Nadaljujemo po svoji poti / Slepo se spotikamo iz dneva v dan / Dokler ne postanemo le spomin / Nadaljujmo).

Tudi Gabi Delgado ni dočakal objave svojih zadnjih posnetkov. Poslovil se je leta 2020, za vedno pa bo zapisan v glasbene anale kot polovica dua DAF (Deutsch Amerikanische Freundschaft). Dovolj je, da je z Robertom Görlom v začetku 80. let posnel in objavil tri ključne albume (Alles Ist Gut, Gold und Liebe in Für immer), pesmi s teh so postale male „klasike“, ki jih Gorl sam še vedno izvaja pod imenom DAF.
DAF sta se kasneje večkrat sestajala in razhajala, medtem pa je Gabi našel zaveznika v francoskem mojstru elektronike Marcu Hurtadu. Že leta 2004 sta na noge postavila „projekt“ Neue Weltumfassende Resistance, ki pa, v času delovanja uspel objaviti zgolj dva posnetka, še ta na kompilacijah različnih izvajalcev. Eden od razlogov je, da sta delovala na daljavo (na relaciji Nemčija-Francija-Španija) in to dokaj poredko. Dejansko sta se srečala le trikrat in takrat postavila zadnjo piko na nastajajoče posnetke.
Marc Hurtado skupaj z bratom Ericom deluje pod imenom Étant Donnés, ki beleži mnoga sodelovanja, vse od Lydije Lunch, z Michaelom Girajem do Genesisa P. Orridgea. Torej mu je „temačen“ zvok osemdesetih blizu, in to se kaže tudi na post-humnem albumu Neue Weltumfassende Resistance.
Vloge pri nastajanju albuma niso bile vnaprej določene. Logično bi bilo, da bi Delgado prispeval vokale, Hurtado muziko. Večinoma je res tako, ni pa nujno, vse je bilo lahko obrnjeno na glavo. Kar pa ne vpliva na končni vtis, ki je „klasično“ odtujen industrijski elektro z nekaj odkloni v neposredni tehno ali v izpade elektronskega hrupa. Besedila, kolikor jih je skozi šepetanja in pridušeni suspenz možno razumeti, so še vedno dvosmiselna; mislijo zares in z distance, a tematsko je Delgado s kratkimi parolami ostal v okvirih politike, ekonomije, seksa, „življenja“... Pravzaprav danes, v času korektnosti, delujejo celo bolj provokativno kot v osemdesetih... Delgado je bil neizprosen do konca.

Neodvisna založna RVNG Intl. iz Brooklyna že dolga leta objavlja serijo FRKWYS, v kateri se delovno srečujejo novodobni avtorji z vplivnimi pionirji na svojem področju. V 18. izdaji jim je uspelo povezati avant-rockovsko zasedbo Horse Lords (trije od štirih članov so se pred leti preselili iz New Yorka v Berlin) in skladatelja Arnolda Dreyblatta, ki se je iz New Yorka v Nemčijo preselil že sredi 80. let prejšnjega stoletja. Po nekem naključju so vsi ugotovili, kako podobne so njihove skladateljske metode. Resda se Dreyblatta pogosto uvršča v tradicijo minimalizma in eksperimentalizma, vendar izstopa zaradi značilne uporabe resonance, alikvotnih tonov in mikrotonalnosti. Vsled tega sam izdeluje glasbila, ki omogočajo reducirano različico čiste intonacije, kar vključuje uglaševanje intervalov le na čista razmerja harmoničnega niza. Z njegovim prispevkom se tudi uvede album Extended Fields, z minimalističnim ponavljajočim vzorcem, ki počasi, preko interferenc in sozvočij ter nazadnje z vključitvijo rockovske zasedbe preidejo v bolj kompleksno obliko. Ta spoj z običajnimi prijemi (tričetrtinskim ritmom) ne bi uspel, Horse Lords izpostavljajo drugačne izzive. Domišljeno raziskujejo razkorak med sinkopiranim bobnom in trzajočo kitaro, vmesni prostor pa polni bas, ki se prav tako premišljeno sprehaja med obema. Včasih se približa „običajni“ sekciji, še raje namenoma odstopa in z natančnimi variacijami gradi zoprn občutek „neuigranosti“. Kaj šele, ko vmes poseže odrezav klarinet, ki prav tako igra z zamiki. Lahko bi zapisali, da vsi skupaj nasprotujejo splošni percepciji „skladnosti“ oziroma pravilnosti. Ker Horse Lords ta razhajanja raziskujejo že dolga leta, so odlično uigrani v tej neuigranosti. Še posebej, če poslušalec le prehitro ne obupa in se spoprime z njihovim načinom dela. Sčasoma namreč prav TO postane pravilno in skladno.

RETROMANIJA

Tudi The Notwist so že v tistih letih, ko počasi čistijo arhive. Tega je v zadnjem času res precej; po eni strani si avtorji/izvajalci želijo obelodaniti čim več glasbe, ki je tega vredna, četudi morda ob svojem času ni bila dovolj dobra za objavo ali se določene pesmi niso skladale s „konceptom“ albuma, za katerega so bile posnete. Na drugi strani so ljubitelji, ki si želijo slišati vse, kar je ostalo na trakovih in diskih.
Torej imamo na tristranskem vinilnem albumu Magnificent Fall izbor neobjavljenih ali težje dostopnih pesmi, predvsem iz kasnejšega obdobja skupine. Namreč, pojavljanje skupine The Notwist zlahka razdelimo na dvoje obdobij. Prvo je bilo skoraj metalsko, ali vsaj trdorockovsko z žgočimi kitarami v ospredju. To je že davno za njimi. Kasneje so prestopili v bolj sofisticirane oblike, v indie pop so vpletali sestavine v 90. letih aktualne elektronike (glitch, IDM...) in tudi orkestracijo, jazzovske motive, folk petje... Ta, bolj občutena plat njihovega početja je na tej kompilaciji v večini, za dobro mero je dodan en koncertni posnetek in nekaj remiksov. Da se nekako zaokroži obseg njihovih zanimanj.
Še vedno velja, da bo ta zbirka zadovoljila le zveste ljubitelje The Notwist. Nenazadnje je njim tudi namenjena. Nekih presežkov, potencialnih uspešnic, bistvenih odstopanj od njihovega zvoka tule ni. So pa bili pazljivi pri razporeditvi pesmi; četudi med nekaterimi zeva 10 letna razlika, se lepo navezujejo prek sodelovanj ali slogovno ali prek navezav, pomembnih predvsem njim samim. Obenem so s to izdajo taktično zapolnili premor med izdajami rednih albumov, ki tudi postaja vse daljši. Iz njihovega tabora pa je že pricurljala novica, da bo teh arhivskih izdaj še več...

Tuxedomoon so ena tistih skupin, ki je navkljub izjemni eklektičnosti pristopov vedno ohranila svoj zvok. Naj si je to bil proto-postpunkovski udar komada No Tears ali filmsko nastrojena jazzovska tema, naj si bo to elektronski eksperiment ali otožna pop pesem, vedno so to bili Tuxedomoon. Ker so bili večinoma izven trenutnih glasbenih smernic, nikoli niso doživeli posebnega uspeha, so pa vseh teh skoraj 50 let delovanja zadržali trdno in zvesto bazo ljubiteljev.
Ključna albuma sta še vedno prva dva; leta 1980 objavljen Half-Mute in leto kasneje izdan Desire. Po selitvi iz San Francisca v Evropo so se lepo vključili v dogajanje najprej na Nizozemskem, kasneje še v Belgiji in opazil jih je tudi režiser Wim Wenders in nekaj njihove glasbe uporabil v filmu Nebo nad Berlinom. Vmes so se dogajale spremembe v zasedbi, večkrat je odšel in se vrnil violinist Blaine L. Reininger, sicer skupaj s Stevenom Brownom ustanovni član skupine. Sledile so še selitve na vse konce sveta in delovanje zasedbe je postalo sporadično. Nazadnje so na evropski turneji zgolj obeležili obletnico albuma Half-Mute, nedavno so se spomnili še na album Desire, a le z razširjenim ponatisom.
Zveste ljubitelje bodo najbolj zanimali dodatni posnetki, nekateri objavljeni prvič. Tu se zgodba rahlo zaplete. Namreč, Tuxedomoon so že večkrat brskali po arhivih in jih objavljali v različnih oblikah. Najprej leta 1987 na dvojnem albumu Pinheads On The Move, zbirki redkih singlov in do tedaj neobjavljenih posnetkov. Ne tako davno so objavili zbirko osmih vinilnih albumov, na dodatnem z naslovom Appendix je ponovno nekaj neobjavljenih posnetkov ali vsaj do tedaj neobjavljenih verzij. Ni še konec. Ob 30. obletnici delovanja Tuxedomoon je izšla zbirka treh CD plošč in DVD, 7707tm, ponovno z dodano kompilacijo Unearthed polno neobjavljenih posnetkov. Kaj še ostane. No, vsaj trije, ki so končno našli mesto na razširjeni izdaji albuma Desire ob 45. obletnici izvirne izdaje.
Vso to napeljuje, da v arhivih ni ostalo več presežnih posnetkov. Vsaj ti trije, na novo objavljeni, to niso. Prej so vaje iz vadbenega prostora, ki se niso razvile v zadovoljive pesmi, še te v demo kvaliteti. Zato pa je dodan singel Dark Companian, ki ga tudi niso uvrstili na noben svoj album. Ampak zakaj potem manjka pesem Crash, sicer z B-strani singla What Use?, ki jo je kasneje posvojil Reininger in ga dodal svojemu solo albumu. Zato pa je uvrščen remiks komada 59 to 1, ki je izvirno na B strani singla Dark Companion. Razširjena izdaja je sklenjena z dvema koncertnima posnetkoma; In Heaven je spisal David Lynch za svoj film Eraserhead, nekako primerno je sklepna prav koncertna izvedba Desire, ena lucidna projekcija potrošniške mrzlice.
In mimogrede, šušlja se, da počasi le pripravljajo svež album. Bil bi že čas.

Dolga in zavita je ustvarjalna pot Marca Hollanderja, ustanovnega in edinega stalnega člana belgijskih Aksak Maboul. Malo, skoraj nič ni bilo znanega o njegovi „predzgodovini“, s čim se je ukvarjal preden je leta 1977 na hitro ustanovil Aksak Maboul (v bistvu na pobudo založbe Kamikaze) in s kompanjonom Vincentom Kenisem posnel album Onze Danses Pour Combattre la Migraine. Ta še ne kaže, kam vse bodo zavili Aksak Maboul, preveč uglajen in „varen“ je v primerjavi z naslednjimi koraki. Namreč, leta 1979 so se Aksak Maboul pridružili gibanju RIO (Rock In Opposition) in s pomočjo Freda Fritha in Chrisa Cutlerja posneli album Un Peu de l'Âme des Bandits, ki velja za enega od temeljev gibanja. Poln je namreč prevratniških glasbenih idej, enovitost izraza se je zaenkrat poslovila.
Leta 1980 se je skupini pridružila pevka Véronique Vincent, z njo so Aksak Maboul snovali nekakšen avant-pop album, ki pa je nedokončan obležan na trakovih za dobrih 30 let. Skupina se je namreč razšla, Hollander se je posvetil založbi Crammed, in album Ex-Futur Album z naknadnimi popravki je izšel šele leta 2014. Sledil je še dvojni Figures, končno s povsem svežimi pesmimi in slogom, ki na retro način sledi sedanjosti. Če je Figures njihov najbolj očiten sestop v področje pop glasbe, je enourni kolaž Une Aventure de VV (Songspiel) spet bolj eksperimentalen, spet odpira neznano področje, kam še bi se lahko usmerili Aksak Maboul. Žal se je med pripravami na snemanje novega albuma poslovila Veronique Vincent, nadaljnja usoda skupine je sedaj pod vprašajem.
Ostane arhivska zbirka Before Aksak Maboul (documents & experiments 1969-1977), ki že z naslovom kaže na vsebino. Glede na potek dogodkom, bi se vse lahko obrnilo drugače. Že spomladi leta 1969 sta Marc Hollander in njegov prijatelj Paolo Rodoni ustanovila skupino Here & Now, ki je bila kljub dilentatski free muziki resen kandidat za podpis snemalne pogodbe z založbo BYG, pod njeni okriljem so na primer snemali Don Cherry, Terry Riley in Art Ensemble Of Chicago. Na koncu se ni izšlo, Hollander pa je vztrajal in še kar igral z vrsto različnih glasbenikov, a do pravega snemanja ni nikoli prišlo. Pomembno je bilo srečanje z Vincentom Kenisem, s katerim je kasneje dejansko vzpostavil zasedbo Aksak Maboul. Tako imamo v arhivski zbirki množico amaterskih posnetkov, narejenih na kaseto ali domači magnetofon. Noben posnetek v času nastanka ni bil mišljen za objavo. Zato pa kompilacija kaže na izjemno širok spekter zanimanj in pristopov Marc Hollanderja; vse od popolne improvizacije, avant-rocka, odbitih elektronskih eskapad, tolkalskih vaj na kovinskih odpadkih preko minimalizma in celo funky seanse do dopadljive klavirske igre, vse združeno v kolaž, ki bi ga zavidali tudi faust, ki so podoben pristop objavili na albumu Tapes. A šele leta 1973.
Kot velja za take in podobne arhivske izdaje, zadovoljile bodo le radovedne in že zaprisežene ljubitelje skupine. Ali pa take, ki morda to še postanejo.

Prvi album manchesterske zasedbe The Durutti Column je doživel že vrsto ponatisov. Že prvi nakladi iz začetka leta 1980 je bil LP plošči dodan 7 palčni t.i. „fleksi“ singel oziroma mala „pregibajoča“ plošča. Kasneje so se vrstili ponatisi na CD z različnimi dodatnimi posnetki do aktualne izdaje, ki se bohoti na dvojni CD plošči s kar 38 posnetki (na izvirnem LP-ju jih je bilo devet). Le kako je album The Return Of The Durutti Column še vedno tako intriganten in iskan, čeprav je njegovo nastajanje spremljalo veliko nezadovoljstva ravno s strani glavnega ustvarjalca?
Skupino je odkril in ji bil naklonjen sam Tony Wilson, lastnik leta 1978 nastale založbe Factory. Takrat še kot „prava“ skupina“ so The Durutti Column objavili dve pesmi prav na prvi plošči, ki jo je izdala Factory. Bil je deljen dvojni singel EP A Factory Sampler še z Joy Division, Cabaret Voltaire in Johnom Dowiejem. Ravno na dan izida plošče je prišlo do razpada The Durutti Column, Tony Wilson pa je vztrajal, da njihov kitarist Vinnie Reilly vseeno posname album pod tem imenom. Vpoklical je še znamenitega producenta Martina Hannetta in snemanje polno nesoglasij se je začelo. Vinnie je želel „čist“ zvok kitare, Hannett pa se je rad igral z vsemi elektronskimi efekti, kar jih je premogel studio. Obenem je Wilson želel, da bi bilo na albumu več petja, a Vinnie je ztrajal pri striktno inštrumentalni glasbi (to se je spremenilo že na drugem albumu LC). Na koncu je bil močno presenečen, da so ti posnetki sploh izšli na plošči. Vinilna plošča je bila vstavljena v ovitek iz brusnega papirja na zunanji strani, da je uničevala plošče, ki so bile na polici zložene poleg. Ovitke pa je skupaj lepil sam Ian Cutris.
Glasba ni imela veliko skupnega z ostalimi skupinami pri Factory Records ali takratno sceno v Manchestru nasploh. Vinnie je speljal igranje kitare skozi efekt odmeva in reverba ter se napol improvizirano poigraval z jazzovskimi akordi z vplivi flamenka in celo new agea tipa Mike Oldfield. Pri angleškemu glasbenemu tedniku NME so ga označili za hipijevsko nadrkavanje. V manjšo pomoč sta mu bila le basist Peter Crooks in tolkalec Toby. Ostala je izpostavljena kitarska igra, ki ji je Vinnie Reilly ostal zvest do danes. Ker je s kitaro eksperimentiral že od svojega 11 leta, je lahko izpilil svoj slog do popolnosti in predvsem transformiral notranja občutja v drseče lebdeče kitarske tone. Že zato, ker je bil tako zelo izven vsega in je zadel prave strune, ki so v resonanci z občutji tesnobe in upanja, je njegova glasba preživela in nadživela marsikateri modni trend.
Aktualna, remasterizirana in razširjena izdaja, združuje vse do sedaj izdane posnetke, tudi tista dva iz prve plošče pri Factory, in kopico domačih poskusnih posnetkov in še nekaj koncertnih iz leta 1981. Za nekaj časa dovolj.

Foto/Photos:
Tortoise (bandcamp)
SML (Charlie Weinmann)
Ulan Bator (discogs)
Chris Bailey (The Saints) (Elisabet Corlin)
Marc Hurtado & Gabi Delgado (bandcamp)
Horse Lords (bandcamp)
The Notwist (bandcamp)
Tuxedomoon (bandcamp)
Vincent Kenis & Marc Hollander(zasebni arhiv / personal pictures)
The Durutti Column (bandcamp)

(Rock Obrobje, 1. december 2025)

Janez Golič