ŠKM BANDA
nouvi sad
(Kapa/God Bless This Mess, 2019)
Mnogokrat se zgodi, da določen avtor/izvajalec v nekem obdobju naredi obrat v nasprotno smer.
Ko se zave, da je svoj dotedanji dosežek prignal do logičnega konca, ko je razvil vse potenciale in bi ga vztrajanje na začrtani smeri odvrnilo od njegovega bistva.
Ki je iskanje novih izraznih možnosti, pa vendarle v okviru istovetnosti.
Zdi se, da je prekmurska ŠKM Banda s prejšnjim albumom Panontikon prišla do tega „konca“.
Fantje so izkazali ves potencial, ki se je nakazoval na prejšnjih albumih in nastopih, še toliko bolj, ker je bila glasba večinoma akustična in že zato igra strunskih glasbil bolj prefinjena in natančna.
Morda celo preveč natančna in naštudirana.
Že klinično prečiščena in naštudirana do zadnje podrobnosti.
S tem se po drugi strani izgublja žar skupnega igranja, interakcija, živost izvedbe.
Aktualni album nouvi sad je torej obrat...Najprej nazaj na elektriko in posnetki so narejeni, vsaj tako je zapisano, v živo v studiu. Torej imamo takoj nekaj več energičnosti, živosti, dinamičnih prevratov, a obenem jim leta skupnega igranja omogočajo že skoraj telepatsko sporazumevanje, ki je potrebno za takojšen odziv vseh na številne spremembe tempa in obrate v razpoloženju. Zdi se, da fantje iz vsakega namiga najdejo skupno zamisel in jo zlahka uresničijo. Uvodna Puščava že streže s prelomom, ki ga ločuje nekajsekundni premor. Skladba Brina je še odmev Panontikona, z akustičnim uvodom in počasnim razvojem v rockovski drnec. Kaj šele sklepna Bejli, ki v dobrih 11 minutah ponuja vse, kar ŠKM banda znajo in zmorejo. Žal pa je vmes vsaj en „ampak“.
Tehnične veščine so v redu, še boljši pa je skladateljski navdih. Torej, ŠKM Banda uresničuje in obvlada marsikaj, zlahka preči zahteven teren, a prevečkrat izgublja smer in cilj je zabrisan ali izmikajoč. Prevečkrat zmanjka prepoznavna nit, motiv, ki bi pritegnil in bi ga skupina potem razvijala in izkoriščala po svoje. Obenem je polje, v katerem se gibljejo, že dodobra iztrošeno. Najboljši časi čikaške šole post-rocka so že zdavnaj mimo, izjemna dela poznih Gastr Del Sol so nepresežena, akustični Pullman je bil le enkratni izlet skupine talentiranih glasbenikov. Tokrat so šli ŠKM Banda še nekoliko nazaj, njihovi prehodi spomnijo celo na King Crimson (obdobje albuma Larks Tongues In Aspic, npr), in bi jim namesto samooklicane oznake post-jazz bolj pristajala oznaka post-prog. Vsekakor pa ostajajo, če ne najboljša, pa še vedno ena bolj zanimivih kitarskih zasedb v regiji, če ne širše.
povprečna raven dinamičnega obsega: DR11
(Rock Obrobje, januar 2019)
Janez Golič
