1. ANGRY WOMEN IN ROCK (Andree Juno)

2. HYMN TO HER: Women Musicians Talk (Karen O'Brien)

3. NEVER MIND THE BOLLOCKS: Women Rewrite Rock (Amy Raphael) - UVOD

4. NEVER MIND THE BOLLOCKS: Women Rewrite Rock (Amy Raphael) - Sister George

5. READING ROCK'N'ROLL: Authenticity, Appropriation, Aesthetics (Kevin J.H. Dettmar in William Richey)

6. SHE'S A REBEL: The History of Women in Rock & Roll (Gillian G.Gaar)

7. THE SEX REVOLTS: Gender, rebellion and rock'n'roll (Simon Reynolds and Joy Press)


1. ANGRY WOMEN IN ROCK
(Andree Juno)


Lynn Breedlove (TRIBE 8)

Tribe 8 je ženski bend. Če bi katera od nas zapustila skupino, bi jo nadomestila samo in edino ženska. V določenih območjih mojega življenja potrebujem okoli sebe samo ženske. Skozi te enklave grem zaradi varnosti in sigurnosti, le tako lahko občutim svojo pravo identiteto. Preostali svet je poln moških. Tudi sama sem del tega sveta. Ne bi se rada getoizirala, ne bi se rada odcepila od sveta. Raje bi spremenila mišljenje ljudi, da bi se prilagodili mojim standardom moralnosti, kakor pa da pograbim deset ljudi, ki mi že verjame in se odselimo nekam čisto sami zase. Rada bi spremenila svet. Zato se tudi žrtvujem za idejo. Mislim, da je pomembno, da smo vključene. Kakor je tudi izrednega pomena, da imamo svoj mali geto, ki nam daje moč, da greš lahko spet ven.
Tribe 8 je latinska beseda, kot fellatio ali cunniligus. Beseda tribadizem se večkrat uporablja za opis lezbičnega seksa. V Viktorjanski Angliji so lezbijke klicali 'tribade'. Dodale smo še 8, da bi beseda imela futuristično konotacijo, čeprav jo že "tribe" stvar dela neke vrste prehistorično. Poudarja, da ima queer kultura vendarle svojo zgodovino.
Ne smatram se za članico hardcore S/M skupnosti, nisem od glave do peta v usnju. Seksualnost ima ogromen spektrum in o tem pišem v glavnem zato, da ljudje spoznajo vse različne, drugačne variacije seksualnosti in stopnje intenzivnosti. V "Femme Bitch Top" sem opisala moje seksualne prakse. Izražati seksualnost na čim več možnih načinov mi daje moč - kar je po svoje grožnja patriarhalnosti, kjer se predvideva, da so to izključno ljudje s penisom. In me se delamo norca iz tega. Mislim, da je moja kombinacija golih prsi in bingljajočega tiča in način kako tekam naokoli z nožem, mačeto ali verigo, pomembna v tem, da se ponovno prevrednoti vse, kar si mislijo o ženski. Razlog, zakaj počenjamo vse te scenske stvari, ki ljudi zelo vznemirjajo, so kompleksni. Konservativna reakcija je površno plitva. Ko režemo vse te tiče, govorimo v tem kontekstu o posilstvu, ki ga občutimo tako, kot bi ga ti, če bi ti ga odrezali. Skrajni čas je, da se postaviš v kožo drugega... Zakaj lahko legalno kažeš gole prsi na mestih, kjer moški masturbirajo in plačajo za to 10, 20 ali 100 dolarje, meni pa ni dopuščeno, da sem zadovoljna kot človeško bitje? Zakaj, zakaj, zakaj?
Verjamem v resnično ljubezen.To sta dva človeka, ki posedujeta drug drugega in tako postaneta eno. Sama nočem postati enota z nekom drugim - toda rada bi dala vse tej drugi osebi. Odraščala sem v družbi, ki je cenila romantične, mitične vrednote ljubezni. Istočasno pa ustvarjamo novo družbo, kjer hočemo biti osvobojene teh pritiskov. Vse je zelo konfuzno in paradoksalno. Toda čutim, da se premikamo naprej, da delamo kompromise, komunikacijo, kako je biti ločena v enoti in imeti obenem strast in priznanje.
Še do nedavnega niso moški ali transeksualci imeli vstopa na Michigan Womyn's Music Festival. Tribe 8 so bile prvi pravi punk rock bend, ki je v okviru nastopa avgusta 1994 izjavil: "Nehajmo slepomišiti, imamo pač različne spolne prakse kot ti, toda vse smo ženske. Pa če smo dyke ali ne, S/M ali ne, žrtve incesta ali ne, pretepene ali ne, vse smo zatirane od istega sistema. To je pravi sovražnik - ne pa me med seboj. Tako dolgo kot bomo vznemirjene od tega sranja, od tega kar so skreirali, tako dolgo bomo kontrolirane in ubite od njih." Velikokrat me ljudje zamenjujejo za tipa. Včasih je težko. Še posebej, ko si na turneji; samo nekaj ušivih uric spiš na poti, se ustaviš, hočeš odtočit kje v kakšni luknji in vsi strmijo vate, kot da bi bil neke vrste frik! Zoprno mi je, če buljijo vame ali če slišim, kako otrokom razlagajo: "Saj je OK, ne bo ti nič storil," in vse to sranje, medtem, ko sama na pol spim.
" Sprejmi me tako, kot sem. Sem drugačna kot vi. Zunaj je še veliko ljudi, ki jih niste videli, zato ker živite v jebenem Bumfucku, Iowa.. Ukvarjaj se s čim, potuj. Počni nekaj, živi življenje. Če se npr. vsi strinjajo, da sem fant, potem je to v redu. Toda, najbolj se bojim vprašanja: A si fant ali punca? Well, če nisi ne fant ne punca, potem moraš biti queer. In če si queer, te lahko ubijem, zato ker si peder ali dyke. Nisi človek in lahko te zbrišem z zemeljskega obličja."
Outirala sem se v poznih 70-ih.; poslušala sem Chris Williamson in Thereso Trull in vso žensko glasbo in na turnejah popila ogromno zeliščnega čaja za moje grlo. "Manipulate" je bila prva pesem, ki sem jo napisala. Pijem zeliščni čaj in delam vse tiste stvari, iz katerih se potem norčujem. Ljudje se počutijo užaljeni, ker mislijo, da se hecam. Vse je en sam paradoks.

Manipulate
Ženska ljubezen je tako prijateljska,
ženska ljubezen je kot zeliščni čaj
ženska ljubezen me dela močnejšo.

(Lesbo, junij 1998)

Varja Velikonja



2. HYMN TO HER: Women Musicians Talk
(Karen O'Brien)


V enem izmed poglavij knjige Hymn to Her nam svojo zgodbo pripoveduje "čudežni otrok" ameriške folk glasbe Janis Ian.

Janis Ian

Janis Ian se je rodila v New Jerseyu l.1951. Pri dvanajstih je začela pisati folk pesmi in nastopati po folk klubih v New Yorku. Njen debi album "Janis Ian" je dosegel US Top Forty in bil nominiran za Grammyjevo nagrado kot najboljši folk album. Izšle so številne retrospektive njenega dela. V sedemdesetih je javno spregovorila o svoji biseksualnosti, v začetku devetdesetih pa so jo članki o AIDS-u in protihomoseksualna gonja spet vzpodbudili k aktivnejšemu javnemu nastopanju.
"Nič je ne bi zaustavilo na njeni poti" , je imela navado reči moja mama, pravi Janis Ian. "Mislim, da je to resnica. Pri enajstih sem prvič prijela v roke kitaro, pri dvanajstih sem napisala prvo pesem in to je bilo v bistvu vse, kar sem hotela v življenju doseči. Vedela sem, da bom svoje življenje našla v glasbi.
V obdobju odraščanja mi ni nikoli nihče omejeval zgolj in le zato, ker sem ženska. Brat je doma pomival posodo, jaz sem brusila nože in v tem smislu naprej. Pri štirinajstih sem napisala pesem "Society Child" in počutila sem se krasno, ko so jo vrteli na radiu. Bilo je leto 1966 in glasbena industrija je bila še razmeroma skromna. Petdeset tisoč plošč je že pomenilo zlato ploščo. Mislim, da nisem posebno pogumna. Celo življenje sem počela stvari, za katere sem menila, da so prave, in včasih se potem na koncu izkaže, da je to pravzaprav hrabra izbira. Mislim, da se niti ne zavedaš, ko v življenju vlečeš izbire. Coming out v medijih je bil zame enako "pogumna" izbira, čeprav v bistvu ni šlo za izbiro."
Ženske umetnice, ne ženske pevke, ampak ženske umetnice, niso v tistih časih imele nobenih pravih vzornic, razen morda v jazzu. Le malo jih je pisalo in komponiralo lastne skladbe. Nina Simone je bila ena redkih - pevka in skladateljica -, ki sem jo poznala in je bila moja vzornica.. [opiriti se s kitaro naokrog, rekoč: "Sem dekle, ki igra kitaro... Tega preprosto ni bilo. Sploh se nisem zavedala, da sem s svojim delovanjem vzpodbudila tudi druga dekleta. V zadnjih petih ali šestih letih spoznavam to, ko prihajajo k meni dekleta, tipa Indigo Girls, in se mi zahvaljujejo.
Hotela sem postati prva ženska pop mainstreama, ki bi se javno deklarirala kot lezbijka. Toda k d lang me je prehitela za tri mesece! Leta 1989 sem se čutila pripravljena za ta korak, toda z založbo nismo uspeli dobiti skupnega jezika. Na lastnem primeru sem spoznala, kako slabo je za otroke- biti "v klozetu". Kaj porečeš, če ti nek 14 letnik, ki visi naokrog, reče: "Janis Ian je verjetno gay," namesto: "OK, ona je gay, saj sama pravi, da je!"
Dejstvo je, da sem v stabilnem razmerju s Pat, da delujeva nenavadno normalno, dejstvo, da sem imela pastorko, vse to so posredna dejstva. Nikoli nisem hotela, da bi me nekdo "outiral", nisem hotela, da bi mislili, da se sramujem svoje spolne orientiranosti, svoje partnerice, ker- kaj pa pravijo o tvojem partnerju?
Vedela sem, da me bo tu in tam zavrnila kakšna gramofonska založba, ker pač niso želeli še ene lezbijke, njihovo "število" je bilo namreč že doseženo.
Nisem se pojavljala veliko v javnosti in nisem hodila na vse tiste TV predstave, kjer bi me predstavljali kot "lezbijko meseca". O tem sem spregovorila preprosto zato, ker mislim, da je o tem zdravo govoriti, še posebej za tisk in da je dobro za otroke, da to berejo.
Vsi me sedaj sprašujejo, zakaj nisem napisala "At Seventeen" za gay ljudi. Mislijo na pesem, ki bi poosebljala vse to, kar prestajajo gay ljudje; to je nesporno. Toda pesem "At Seventeen" je resnično pesem o mojih najstniških letih. Nekatere stvari pač pridejo, ko pridejo.
Nihče ne ve, kako se počutiš, ko prideš ven iz "klozeta", ko si resnično zunaj. Sreča je nepopisna, kar naenkrat ne živiš več v senci.
Ljudje, ki jih poznam, in ki so v "klozetu", največkrat niso igralci, ampak gre za ljudi, ki bi lahko izgubili službe, svoje družine, svoje otroke. V državi Tennesse npr. ne dobiš skrbstva nad otrokom, če si homoseksualec, ni važno, če je drugi partner bodisi zločinec ali narkoman. V tem primeru je torej outiranje rizično. V nekaterih primerih gre dejansko za življenja. Ljudem ne moreš diktirati njihove usode.
Zadeva z mojo biseksualnostjo je bila objavljena v davnih sedemdesetih, toda ne glede na to, je bil tisk zmeraj dober do mene. Rada bi verjela o nujnosti "outiranja", toda ne na vsak način in za vsako ceno. In to je žalostna resnica!
Na Japonskem npr, ne obstaja beseda za "lezbijko"; o tem nimajo nobenega koncepta. Direktno v obraz ti bodo zabrusili, še posebej tipi, da tam pač homoseksualne ženske ne obstajajo.
Janis Ian živi v Nashvillu.
(Lesbo, september 1997)

Varja Velikonja



4. NEVER MIND THE BOLLOCKS: Women Rewrite Rock
(Amy Raphael)


V enem izmed poglavij knjige NEVER MIND THE BOLLOCKS, Women Rewrite Rock avtorice Amy Raphael, nam svojo življenjsko zgodbo razkriva Ellyot Dragon.

Naslov poglavja :
SISTER GEORGE

Ellyot Dragon, bivša izraelska vojaška desetarka si želi, da bi bili Sister George tako veliki kot so bili the Carpenters. Rojena in odraščala je v Izraelu, sovraži narodno glasbo, ki je -"totalno sranje"- in svojo ljubezen posveča indie rocku. Pri osemnajstih je v vojski končala obvezno dvoletno služenje. Tam je srečala svojo prvo punco.
Spoznala sem jo na osnovnem urjenju. Nosila sem Lou Reedovo majčko, ona je imela na sebi Bauhausovo. Ljubezen na prvi pogled! Nihče v Izraelu ni imel takšnih rdeče oranžnih las kot ona. Zato, ker v Izraelu niso bili nikoli pripravljeni za punk, nobenih napisanih pravil igre ni bilo zanj. Mislim, da je leta 1984 celo obstajalo zapisano pravilo, ki je dovoljevalo zgolj eno barvo na laseh. Imela sem pobrite vzorčke na glavi in krvavo rdeče lase. Policaji so me skoraj redno ustavljali, kregali smo se, toda niso mi uspeli dokazati, da sem počela karkoli proti pravilom.
V Izraelu se je Ellyot kot glasbenica počutila utesnjeno, zato se je pred šestimi leti preselila v London, kjer je igrala v različnih bendih, vključno pri the Darlings s pevko Lesley Woods iz Au Pairs in Debbie Smith (sedaj kitaristko pri Echobelly). Ellyott se je priključila Sister George potem, ko je spomladi leta 1993 v Melody Makerju videla oglas, kjer so iskali pevko iz "Riot Grrrl, L7, Bikini Kill in Hole" za "Queer/dyke bend".
"Šminkarske lezbijke", ki so bile medijska fiksacija leta 1994, so imele nekaj žensk, ki so grešile v straniščih, smrdljivih po naftalinu, toda dykes visokega profila ostajajo redkost - kd lang je svoj came out naredila z izidom Ingenue leta 1992, toda njena seksualnost je še vedno tarča pogovorov. Ker je bil rock predolgo v domeni belih fantov, je bilo moškim od Micka Jaggerja do Morrisseya lažje flirtati s spolno dvoumnostjo. Glasbenicam ni "dano" igračkati se z lezbištvom: Janis Joplin je nosila moške jopiče in občasno fukala ženske, toda živela je v stalnem strahu, da odkrijejo njeno biseksualnost, tri desetletja kasneje nosijo tri članice skupine Elastica jopiče kot modni in ne kot seksualni dokaz.
Ellyott ve, da bodo Sister George - in drugi britanski Queercore bendi kot Mouthful, Men Should Wear Mascara, Sapphic Sluts in Children's Hour - vzbujali pozornost z majčkami z napisi kot: SAMO ZATO, KER SI GAY, ŠE NE POMENI; DA SI OKAY. Prav tako ve, da bo za njen bend v medijih dovolj prostora, dokler traja Queercore trend. Toda, kaj se bo zgodilo, ko Queer ne bo več hit? "Nočem, da cel svet kupi mojo ploščo, ker sem "dyke", temveč preprosto zato, ker sem briljantna."
Pri petnajstih letih sem v šoli zbrala skupaj moj prvi bend. Igrala sem bobne, tu sta bili še dve kitaristki in pevec. Bili smo zanič. Popolnoma zanič! Toda po drugi strani je bilo dobro to, da smo šli na oder in preigravali. Sploh nismo znali igrati ali karkoli. Resnično nismo imeli nobene šanse. V času šolanja na gimnaziji sem hotela postati slikarka. Toda glasba me je vedno bolj prevzemala. V vojski sem v bratovem bendu igrala bobne in nastopali smo na nekaj festivalih. Potem me je nekdo predstavil trem fantom v punk bendu - edinem v državi - saj je menil, da bi bilo frajersko imeti bobnarko v skupini. Bili so čuden bend - nekaj vmesnega med popolnimi sovražniki žensk in resničnimi feministi. Vsi so bili tetovirani - nihče v Izraelu ni bil tetoviran na tak način - in imeli so navado, da so med igranjem slekli majčke. Glasba je spominjala na Dead Kennedys, Butthole Surfers, kar je bilo za leto 1984-85 v Tel Avivu več kot odlično. Z njimi sem vadila kakšno leto, imeli smo en nastop in se razšli.
Po tem sem imela dva ali tri koncerte z mojo bivšo punco, ki je bila basistka. Imenovale smo se Polianna Frank in vsi so govorili, da smo "velik up izraelskega rocka". Moja reakcija na to je bila: "Čas je za odhod. Jebi to, nekam prelahko gre vse skupaj." Leta 1988 sem zapustila Izrael in odšla v Evropo. Za kratek čas sem se vrnila naslednje poletje, toliko da smo s Polianne Frank - v katerem so bili takrat tudi moj brat in nekaj prijateljev - posneli album. Takrat sem bila tipična dyke. Ob izidu albuma sem se javno deklarirala kot lezbijka in to na straneh največjega izraelskega časopisa. Mamin odgovor je bil: "Bljak!" Toda za ta korak sem potrebovala nekaj let, morala sem za kratek čas zapustiti državo in razmisliti o vsem skupaj. Mislim, da bi moral biti vsak tri tisoč milj proč od svojih mam, preden je resnično pripravljen začeti z revolucijo. Queercore se najverjetneje ne bi zgodil brez Riot Grrrl. Verjemi, če moreš! Toda Hole so naredile name izreden vtis in so spremenile moje življenje bolj kot Huggy Bear. Prvič sem jih videla na nekem koncertu v Britaniji in dobesedno mi je razneslo glavo. Na odru je bila tista ženska, Courtney Love,... ki me je popolnoma osvojila. Ko sem prvič videla Hole, sem igrala pri Brendas in bila zelo nesrečna. Koncert mi je odprl oči: "Pizda, nekaj moram storiti." Pozitivna energija mi je vlila moči, da zmorem tudi sama: Riot Grrrl so mi dale moč.
Mislim, da sem feministka, z aspekta osvobajanja žensk definitivno. Toda kmalu sem se obrnila k drugim stvarem. Vse skupaj je postajalo bolj zapleteno in osebno. Nimam spolnih odnosov z moškimi in nočem si ustvariti družine. Zato veliko problemov "pravega sveta" s katerimi se bojuje feminizem in ki jih sicer podpiram, ni del mojega življenja. Kot Riot Grrrl se lahko zavzemamo za punce, da bi lahko norele pod odrom ali da bi se jih vsaj poslušalo. Gre za čisto drugo vejo feminizma, o kateri sufražetke niso nikoli niti sanjale. Če bi jim dal nekaj plošč in jim razložil, kaj je rock'n'roll, sem prepričana, da bi rekle, da morajo tam biti prisotne punce. Mislim, da je danes na svetu le malo žensk, ki niso feministke. V skupnosti lezbijk obstaja nek dogovor: "Kdor je dyke, je v redu in jo podpiramo!" Zelo se je približalo v točki, ko so mi ljudje govorili: "Oh, Linda Perry iz Four Non-Blondes je dyke in črnka - moraš jo podpirati!" In jaz: "Jebenti! Njena glasba mi povzroča glavobol! Drisko! Je obupna! Ne maram ljudi, ki me pridejo poslušati samo zato, ker sem dyke. Na noben način! To je to, kar Camille Paglia trdi, ko pravi, da postanejo dyke popolnoma nerazsodne v zvezi z umetnostjo in življenjem. Izraelski Židje so takšni - vsako tujo skupino, ki pride v Izrael najprej vprašajo: "Torej - kaj misliš o Izraelu? Kaj meniš o Arabcih?" Ocenjujejo te na podlagi teh odgovorov. Lahko si najboljša skupina na svetu in rečeš samo eno napačno besedo o Izraelu in to je to. Vizija tunela.
Nisem tipinja, ki hodi veliko ven. Postala sem sovražna do lezbične scene. Sovražim klube. Glasba me je pritisnila ob zid. Spoznala sem, da se me je tehno dotaknil točno na tistem mestu, za katerega sploh nisem vedela, da obstaja; nisem vedela, da je lahko tako nasilen in nervozen. V meni je vzbudil serijsko morilko. Vsega skupaj smo imeli en koncert in to v Heaven, ki je bil zelo čuden - nekaj pesmi je bilo krasnih, potem pa je bilo preveč rock'n'rolla za publiko, ki ima rada kd lang, Erasure in misli: "Radi smo imeli punk iz leta 1976 in sedaj je ta mrtev." Lezbična in gay skupnost je popolnoma, popolnoma brezbrižna do glasbe - nimajo pojma o glasbi. O tisti, ki ji jaz pravim glasba. Nočem igrati samo v gay shajališčih. Smo outirani, toda nismo gay band - nismo tam za gay skupnost.
Ne skrbi me, da bi Sister George bili dostopni. Pesem kot je "Let's Breed" je pop pesem. Ko smo jo začeli delati, smo vedeli, da zveni skoraj tako kot usran komadič Breedersov. Ima tisti pop riff. Krasno. Če pišemo čudovite pesmi hočemo, da jih ljudje slišijo. Če bi se prodali, bi bilo preveč podobno krvavi Evroviziji! Prodati se, bi pomenilo, da greš na turnejo z Guns n' Roses. Cilj se ves čas spreminja. Postaneš pohlepen in ko dobiš medijsko podporo in uspeh, postanejo sanje resničnost. Nikoli več ni tako dobro. Kaj je že rekla Virginia Wolf? "Moč užitka zelo hitro premami." To je tako resnično. Pišem v nerednih presledkih - resnično sem lena kot fuks! Politične pesmi mi ne ležijo in nikoli ne bi mogla napisati (Tom Robinson's) "Glad To Be Gay". Bližje mi je Bertold Brechtova linija približevanja politiki - poiščeš majhne detajle, kako politika vpliva na osebe in pišeš o tem. Na ta način dosežeš, da se ljudje poistovetijo s tvojim načinom pisanja. Lahko bi napisala "Prosim, odložite orožje," toda je nekoristno, popolnoma nekoristno. Uporabljam humor in ironijo in cinizem. Ali jo, kakorkoli - vsaj poskušam. Mislim, da je resnično genialno - če veš, kako to početi. Malo je primerov, da skupina lahko poje "I'm an Antichrist" in da to deluje.
Že na samem začetku sem se javno deklarirala za lezbijko. Večina ljudi mi zaradi tega ni grenila življenja. Opravljanje se je dogajalo v glavnem za mojim hrbtom. Večina ljudi, ki sem jih poznala takrat, je še vedno v Izraelu. Mnogi so govorili, da bodo zapustili državo, toda nihče tega ni storil. Le eden ali dva od vseh mojih prijateljev. Ena od njih, Dana Fainaro, živi tukaj in je čudovita gledališka direktorica; in druga, moja prva punca, tista z Bauhaus majčko, je tattoistka v Seattlu. Seznanila me je z Nirvano - pošiljala mi je vse tiste kompilacije skupin iz Seattla. "Nirvana so največja skupina v Seattlu! Res so odlični! Moraš jih slišati!" Tisti dan, ko me je prišla obiskat, so v Seattlu izdali albim Nevermind. Kupila ga je zjutraj na letališču in mi ga prinesla in jaz vzhičeno: "Ja! Kaj pa je to? Zajebano dobro!" Vsi ostali v moji hiši so tulili: "Zapri to sranje! Kaj je to za eno sranje?" In čez pol leta je bil to največji hit in vsak je imel kopijo.
(Lesbo, maj 1997)

Varja Velikonja



5. SHE'S A REBEL: The History of Women in Rock & Roll
(Gillian G.Gaar)


PHRANC

Na zahodni obali ZDA je pevka in tekstopiska Phranc, ki je bila povsem odkrita v zvezi s svojim lezbištvom, v svojih pesmih ponujala duhovite dovtipe in nenehno delala na tem, da bi bila glasba v središču pozornosti. "Ljudje so osredotočeni na našo seksualnost bolj kot na glasbo in to sovražim. To sovražim! Toda to mi ne bo vzelo poguma, zaradi tega ne bom molčala!"
Ta "vse ameriška-židovska-lezbična-folk pevka", kot se je Phranc poimenovala, pravi: "Moje pesmi pojejo vsem. Imam nekaj pesmi, ki se dotikajo lezbištva, toda seksualnost je le del mene - kot na primer moja frizura ali moji čevlji, ni niti največji niti najmanjši del. Toda v obdobju odraščanja je bilo zelo malo deklet, ki bi se deklarirali za lezbijke, dejansko sem se počutila, kot da sem edina.Vendar nisem! Mladi ljudje morajo izvedeti, da niso edini. Morali bi imeti pravico, da odrastejo in da so v resnici to, kar so. V tem vidim bistvo mojega početja."
Phranc se je rodila kot Susie Gottlieb, odraščala je v Los Angelesu, glasbo je začela spoznavati že pri petih, od klavirja, do violine in kitare pri desetih. "Odraščala sem ob poslušanju plošč Peta Seegerja, melodij z Broadwayskih predstav , največji pa je bil vpliv Allana Shermana." V najstniških letih je začela obiskovati ženske glasbene koncerte in igrati po kafičih; pri 17 je zapustila dom, ker "nisem mogla biti queer doma. V LA je obstajala močna lezbično feministična skupnost, to so bili časi, ko je bila ženska glasba dokaj nova. Tam sem odraščala."
Kot "radikalna mlada lezbijka, separatistka", je Phranc še naprej igrala kitaro in pisala pesmi, medtem, ko je delala za časopise kot Lesbian Tide in Sister; sčasoma se je preselila v San Francisco, da bi raziskala tamkajšnjo žensko skupnost in se hitro ujela v mestni punk in hard core sceni.
"Kar me je res povleklo v to punk zadevo je bilo to, da sem se prvič počutila resnično enakovredno v skupini ,"razlaga Phranc. "Srečala sem ljudi mojih let, ki so bili siti tega, ker jih zaradi mladosti niso jemali resno. Bila sem resnično mlada, v tistih časih ni bilo veliko mladih lezbijk (v gibanju); bili sta še dve, stari 16 in 17 let. Vse ostale so bile vsaj deset let starejše od nas." Odkrila je tudi, da ponovno uživa v kontaktu z "zunanjim svetom".
"Bilo je razburljivo, saj sem se v veliki večini primerov poistovetila z ostalimi sovrstnicami, ki so bile jezne in vznemirjene in kreativne in politične."
Phranc je prenesla zanimanje za punk nazaj v LA, kjer je igrala v bendih Nervous Gender ( pri njih nisem pela, je kasneje izjavila, ampak "sem vreščala") in Catholic Discipline. V zgodnjih osemdesetih se je spet znašla v akustiki, npr. v pesmi "Take Off Your Swastika". "Posebej zaradi te pesmi sem si resnično želela, da bi se besedilo slišalo. Oblika balade je krasen način, da poveš zgodbo skozi pesem. Punk rock je bil krasen. Preprost in močan z veliko sporočilnostjo."
Svoj prvi album Folksinger je Phranc izdala leta 1985 v samozaložbi z denarjem, ki ga je zaslužila s poučevanjem plavanja. Pesmi z albuma se dotikajo različnih tem, od popularnega ženskega wrestlinga v blatu (s spremljajočim zborom ), do papeže nesmrtnosti v smešni knjigi ("Caped Crusader"), do njenih izkušenj kot instruktorice plavanja (One Of the Girls), kjer ji hočejo njeni študentje obriti noge ( sugestija, ki jo srečamo v odmevni "No way!") Folksinger je požel dobre ocene, toda slaba distribucija je pomenila slabo prodajo. Naslednjih nekaj let je Phranc preživela na turnejah z The Smiths, X, in The Viollent Femmes in se potem spet vrnila v studio. "Zatežilo mi je, da spet čakam, da mi nekdo posname ploščo, zato sem se odločila, da jo posnamem sama," se spominja. Producent je bil bobnar the Violent Femmes Victor De Lorenzo, album je bil posnet v studijih Milwaukee. Phranc priznava, da bi lahko nalepka "all-American-Jewish-lesbian" odvrnila kakšno glasbeno založbo, toda v isti sapi dodaja: " Nihče ne bo tega priznal. Nihče ti ne bo odkrito povedal, da zaradi tega ne boš dobila pogodbe."
Toda pri Island Record so podpisali pogodbo s Phranc in l.1989 izdali I Enjoy Being A Girl. "Island je tipičen primer, kjer so me vzeli takšno, kakršna sem. Vse, kar sem počela, je bila čista glasbena kreativnost. Nobenih pritiskov ni bilo v tem smislu, da bi spremenila frizuro ali svoj look. Res je bil krasen občutek, da za teboj stoji močna založba, ki te podpira."Dokaj ilustrativna je izjava vodje marketinga pri Islandu za L.A.Times: "V trgovinah s ploščami nimamo posebnih predalov za židovske lezbične folk pevke. Dejstvo, da je Phranc lezbijka sploh ni pomembno, razen v tem primeru, da je to del nje."
"Ta izjava je bila prava brca v rit vsem tistim v glasbeni industriji, ki so bili dotlej ovira na moji poti," komentira Phranc.

"Androginost je vstopnica / vsaj zdi se tako / zato nikar ne nosi dolgočasnega, seksi topa / in punca, prišla boš še daleč." (z albuma Folksinger )
(Lesbo, marec 1998)

Varja Velikonja