1. Biti ali ne biti "bitch"
2. Rok trajanja rocka
3. Letos mi je dvajset let...
4. 'Osmi dan je bog ustvaru rock'...
5. Kritično o rockovski kritiki
6. Ko boš prišel... ali Zlati petelin v Sloveniji
7. Am I?
8. O vztrajnosti in trajnosti
9. Zakaj je punca žalostna
10. Pridi, dala ti bom spet
11. Kdo še potrebuje kritika?
1. Biti ali ne biti "bitch"
"Prejšnji teden sem bil na enem rojstnem dnevu, kjer so med drugim vrteli Meredith Brooks, Nathalie Imbruglio in podobne grozote. Kaj je to, ženske, boste sedele kar križem rok?" mi je zadnjič navrgel eden mojih glasbenih znancev. Saj vem, to mi pravi nalašč. Izziva. Cenena ženska senzualnost, ki se cedi iz radijskih in TV sprejemnikov. Girl power na tisoč in en način. Skladno v časom, ki ga živimo. Blišč za oči, slepota za dušo. Žensko in moško.
Ženske v rock glasbi? Nekoč, tukaj in zdaj. Predvsem zdaj. Zanimivo raziskovalno področje, ki mi z nekoliko časovne distance vsakodnevo odpira nove dileme, poraja nova vprašanja, zgodbe. Povezane in nepovezane. Z glasbenimi navezavami in brez. V tej rockovsko ženski konfrontaciji vidi vsak nekaj drugega.In to je dobro. Raziskava rocka skozi leče spola. Zmuzljivo vznemirljivo, še posebej ker so mi vsi moji stari glasbeni mački 'prijateljsko' odsvetovali brskanje v tej sferi. Ker je to že passe...
Kakor za koga.
Neizpodbitno dejstvo je, da je v tej glasbeni sferi dejansko manj žensk. In ker ne sprejemam teze, da je rock kultura moška stvar, sem v začetku kot stezosledka zgolj iskala ženske ustvarjalke, pevke, glasbenice, producentke, kritičarke, menadžerke.
Kje se ženske izgubijo v vsej tej sferi dela? Rock - kot kultura, način mišljenja in življenja - obstaja? Za koga in koliko časa vzdrži? Imamo v Sloveniji kakšno izjemno rock glasbenico? Kako pokrivajo mediji v Sloveniji to področje umetniškega ustvarjanja?
Spominjam se recimo odziva glasbenega urednika nacionalnega radia, ko sem ga pobarala o alternativni glasbi in zastopanosti žensk v njej. 'Uh, tema je sicer zanimiva, vendar preveč omejena v samem polju rockovske produkcije.'
Skratka, rock je zapostavljen že v sami alternativi, bi zavzdihnila Monika Skaberne, ena najagilnejših menadžerk neodvisne rockovsko glasbene produkcije pri nas. Obstajajo različne poti in načini rockovske ustvarjanosti, ki v ospredje postavljajo zgolj in samo umetniško ustvarjalnost, pa če je to pevka benda Pscyho-Path Melanija Fabčič, eden izmed najboljših ženskih vokalov rocka pri nas, ali pa Katerina Mirovič, ena najbolj sposobnih in ustvarjalnih menadžerk kreativnega gibanja ( glasbenega in likovnega) na Metelkovi, ali pa že prej omenjena Monika,šefica neodvisne glasbene založbe, ki že leta skrbi v Sloveniji za rockovski podmladek in pravo dozo tujega rockovskega underground adrenalina, ali pa za Katrin Radman, nekoč glasbeno muzo in izredno vokalistko benda Coptic Rain, ki na domačih odrih ne dobi prostora za svoje izražanje...in še in še.
Rock ustvarjanje ponuja nek imaginaren prostor, kjer lahko potrdiš svojo identiteto, jo prekoračiš ali celo uideš njenim mejam. Velja za vse. Na splošno. Stereotipni klišejo o ženskah v popularni kulturi iz sedemdesetih padajo kot zrele hruške. Pravzaprav se mi zdi, da se nikoli niso niti prav prijeli. Pa ne samo zato, ker je večina ugotovitev prišla izpod peres moških analitikov. Časi, ko je stavek "I wanna be a ROCK star ( or whatever) zvenel približno enako absurdno kot "I wanna be an astronaut!", če ga je izgovorilo dekle, so definitivno mimo.
Skratka, dragi prijatelj, za ženske v rocku se tudi v Sloveniji ni bati. Le zabave za rojstni dan bo potrebno v bodoče bolj skrbno izbirati. In se odločiti. Za Bitch Meredith Brooks ali parodijo Kim Gordon na to temo. Ali če ostajamo v Sloveniji, za Simono Weiss ali Melanijo Fabčič, na primer.
(časnik Dnevnik, 27.oktober 1999)
Varja Velikonja
2. Rok trajanja rocka
Dan po obisku rokovskega koncerta v domačih logih mi moj glasbeni znanec spet potožil, češ da se zadnje čase na koncertih ne počuti najbolje. Osamljen sredi vrveža mladine, ki ga obkroža. Izrazit lubitelj sodobne rokovske glasbe, ki se ji ni voljan odreči..in vendar. Od kod in zakaj naenkrat taki občutki?
Sprejemanje rokovske glasbe v povezavi v starostno navezo…kako zavreči take pomisleke..Kako zagovarjati moje striktno načelo, da gre za umetnost. Brez Meja, brez kakršniholi omejitev. Starostnih še najmanj.In vendar... če sem iskrena, moram priznati, da tudi sama opažam vedno manj 'starejših' obiskovalcev koncertov popularne glasbe. Če pride v goste z dvajsetletno zamudo kakšna rokovska zvezda tipa Sting ali še bolje Lou Reed, potem je starostna strukrura občinstva dokaj pestra, v razponu dveh generacij, recimo. Povsem drugačno sliko dobimo, če hočemo slediti rokovski glasbi dvajsetega stoletja, ki nam jo po drobtinicah v svojih programih nudijo neuklonljivi in nekonvencionalni, vztrajni organizatorji MKNŽ iz Ilirske Bistrice, ki nam mesečno ponujajo pester in inovativen nastop trenutno svetovno najbolj vznemirljivih recimo jim rokovskim bendov tega trenutka. Obisk v teh undergroud prostorih je omejen na peščico rokovskih ljubiteljev, skupini rokovskih piscev, ki že leta obvladujejo skromen rokovsko alternativni prostor v Sloveniji, in na tiste fanatike iz tujine, ki so jih znana glasbena imena privabila v še tako odmaknjene kmetije pri Cerknem npr, ali pa v Ilirsko Bistrico in kar je še tako majhnih in obskurnih krajev. Kje se izgubijo informacije? Kje se z leti izgubi veselje in navdušenje nad popularno glasbo? V Sloveniji, še posebej.
(časnik Dnevnik, 5.december 2000)
Varja Velikonja
3. Letos mi je dvajset let...
Medtem, ko v svetu že skoraj pol stoletja straši ta hrupna in energična mašinerija novega urbanega kulta, preplet resonance tega časa, ob katerem težko ostaneš neprizadet,. (prosto po R. Muršiču), pa slavi rockovska glasba tudi v Sloveniji.
Novi Rock ima dvajset let.
Čas za razmislek, kaj dejansko potrebuje slovenski rock? Rock, razumljen v najširšem smislu, vključujoč številne glasbene stile, sklicujoč se na različne publike in subkulture.
Se ponuja morda rešitev na letošnjem jubilejnem Novem Rocku?
Začelo se je natanko pred dvajsetimi leti v obdobju punkovskega razcveta na domačih tleh. Ideja je bila preprosta: podpreti mlado punkovsko-rockovsko dogajanje v Sloveniji. S postavitvijo v prekrasen ambient ljubljanskih Križank je prireditev dodatno pridobila na ugledu. Gre v bistvu za prikaz novih, inovativnih smeri v slovenski rockovski produkciji.Organizatorja prireditve, Radio Študent in ŠKUC Ropot, sta v letih sodelovanja bolj ali manj spretno krmarila, da bi zadostila osnovni ideji prireditve.
Recimo, da je nastop v Križankah pomenil za mnoge slovenske rockovske skupine preboj iz anonimnosti v širši kulturni prostor. Saj gre dejansko za prireditev, edini in osrednji dogodek, kjer si lahko v živo preveril svež piš novega, slovenskega, rockovskega ustvarjanja. Na Novem Rocku je dejansko vzniknila marsikatera uspešna slovenska rockovska skupina. Na njem so pred dvajsetimi leti začeli svojo ustvarjalno pot metliški Indust-bag, letošnji častni gostje NR. Ena redkih slovenskih rockovskih skupin, ki vztraja in hote neguje svoje rockersko underground poreklo. Izven soja televizijskih luči, brez medijskega popa, samosvoji in izvorno čisti. Rock na slovenski način. Že dvajset let, letos z novo glasbo ponovno na odru NR. Družbo jim bodo v častni loži delali najboljši alter rockovski bend v Sloveniji, prekmurski Psycho-path.
Nastop skupne Siddharta. Fenomen letošnjega leta. V smislu prodanih plošč in obiska koncertov. Je to to? Bend, ki zanimivo,v preteklosti ni uspel priti na oder skozi sito žirij, ki kreirajo vsakoletni program NR, se letos, v tretje, vrača kot veliki zmagovalec. Kot skupina, ki bo v Križanke končno privabila tako želeno množičnost. Občinstvo.
Res torej samo želja organizatorja po večjem obisku? Ali po drugi strani vendarle priznanje temu, da skupina združuje kakovost, drugačnost, inovativnost, avtorstvo in popularnost.(?!)
Letošnji Novi Rock naj bi torej združil doslednost in radikalnost prekmurskih alter rockerjev Psycho-path, dvajsetletno ortodoksno rockovsko držo Indust-bag in najširše med ljudskimi množicami sprejeto godbo najmlajših med častnimi tremi, skupino Siddharta.
Formula, ki obeta, da se bodo letos slovenske množice tokrat za spremembo namesto na Plavi Orkestar ali Simono Weiss, zgrnile na Novi Rock.
»Rock je danes ključna kulturna praksa, sociološko analizo pa potrebujemo, da ga osmislimo..« razmišlja eden najprodornejših rockovskih analitikov Simon Frith.
Mogoče pa je jubilejni dvajseti Novi Rock prava priložnost, da ga »osmislimo«.
Tudi pri nas, na Slovenskem. Tem za razmišljanje je več kot dovolj….A o tem kdaj drugič.
(časnik Dnevnik)
Varja Velikonja
4. 'Osmi dan je bog ustvaru rock'...
Rada imam rock glasbo. Čeprav pripadam tisti nesrečni generaciji, za katero je Aleš Debeljak nekoč dejal, da je premlada za hipije in prestara za punk. Nekaj vmes, torej. Razmišljam, kdaj se je vse skupaj pravzaprav začelo. To z glasbo, mislim.. Zakaj nisem enostavno požrla vsega kar nudita radio in nacionalna televizija. Zakaj sem hotela nekaj več?
Obstaja več vrst ljubezni. Več vrst glasbe. Več vrst užitkov. Mene je na primer v rosni mladosti uročil Lou Reed, sosedov Miran se je takrat navduševal nad Stevijem Wonderjem, si dopisoval z deklico iz Anglije, na radiu se je vrtelo Lulu. In tako naprej do dandanašnjih ...
Recimo, da sem imela srečo, da so me v življenju obkrožali ljudje, s katerimi sem delila poglede na svet, literaturo in glasbo. Ljudje, ki so (bili) pravi raziskovalci v iskanju biserov sodobne popularne glasbe. Ne, zgodba pri meni ni potekala v stilu...poslušali smo radio Lux....; raje smo prirejali tematske glasbene večere, hodili na radio Trst, kjer smo lažje prišli do željene glasbe, koščka radijskega prostora, LPjev, do stikov z drugimi glasbeniki in ljubitelji glasbe. Skratka,'naivno se nam je zdelo, da bojo dobre vibracije kolektivne transcendence zaznamovale naše skupno življenje'.
Rock je (tudi) način življenja. Je mit, ki ne vzdrži primerjav. Je glasba. Je občutje. Je stanje. Je življenje.Tako in drugačno. Sploh ni nujno, da je vedno in na vsak način drugačno. Rock ne prenese sprenevedanj. Ukan. Pretvarjanja. Vsaj na dolgi rok ne. Rock podira svoje stare klišeje. Takoj naslednji dan v kali zatre ujetost v razne sociološke okvire. Ni več ali samo zunanja manifestacija, ni imidž, (ni) uporništvo. Skratka: pravi rock je točno nasprotje tistemu, kar se pri nas ponuja v medijih, kjer s svojo površnostjo prednjači TV Slovenija. Projekt Zlati petelin in nominacija za naj rock pevca za l.1997 je tipičen primer manipulacije javnosti s to nesrečno besedico rock. Zavajanja. Prevzemanja neke ikonografije in izrazoslovja, vse v želji, da pridobiš določen krog publike ( najmlajše, seveda..) in si s tem seveda odrežeš večji kos profitne pogače. Na ubogega Vilija ( in plejado medijskih kao rockerjev), na njegovo medijsko podobo in popevke lahko obesimo vso staro, klišejsko navlako iz 7o - ih. Rockerji v črnem usnju, z obveznim potenciranim hripavim glasom, kitarist, ki se grozno muči in pači, ko igra ( trpi, ali kaj?..), slaboumna besedila, ogabna melodramatičnost. Kaj je to res vse, na kar tripajo Slovenci v t.i.popularni glasbi. Je to res višek? Požegnan tudi s strani kulturnega ministrstva...
Z distance več kot dvajset let ugotavljam, da se stvari na rockovskem področju niso premaknile niti za ped. No, ja, mogoče za milimeter.
Govoriti o rockovski kulturi v Sloveniji je še vedno tabu tema. Tema, rezervirana za glasbene kritike, urednike in proučevalce subkultur, tema za malo nočno kroniko...Zgolj glasbeni dogodek, zreduciran na mladostni užitek in nič več kot to. V moji deželici. V mojem majhnem mestu. Kjer je prostora le za gledališče in kino in cerkev in nogometno ( ali tenis) igrišče. Tabu bo vse dotlej, dokler me bodo ljudje nejeverno spraševali : "Aaa, ti pa še vedno hodiš na rock koncerte? Aaa, tebi pa je ta glasba še vedno všeč?"
Čudno, da me nikoli ne vprašajo, če še vedno rada berem Sylvio Plath ali pijem pivo.. npr...
Napisano je tudi Nacionalno poročilo o kulturni politiki Slovenije. V njem se je našel prostor tudi za urejanje rockovske subkulturne sfere. Vprašanje je le, kdaj in kako bodo stvari zaživele v praksi. Z mrežo glasbenih klubov po Sloveniji, z vsaj eno dostojno, akustično (!!) dvorano za rock koncerte. Do takrat pa:
Long may I run!
(časnik Dnevnik)
Varja Velikonja
5. Kritično o rockovski kritiki
Naj se sliši še tako kontradiktorno, branje rock'n'rolla je stvar, ki me od nekdaj vznemirja. Eno je deliti estetski užitek z nekom potem, ko si recimo preposlušal novo ploščo, ali ko odhajaš s koncerta. Občasno lahko nastopi tako imenovan »efekt nostalgije«, ki ti ga morda sproži določen motiv. Tretje pa je tako imenovani miselni kolaž, razmišljanje in pisanje o popularni glasbi, nekje vmes med entuzističnim in akademskim pristopom. Kako metaforično opisati nek efekt, kako uspešno prenesti izkušnjo o tem, kako glasbo občutiš?
Znani ameriški glasbeni frik in večni cinik, Frank Zappa, je pisanje o rocku opisal kot situacijo, "ko ljudi, ki ne znajo govoriti, intervjuvajo ljudje, ki ne znajo pisati, za ljudi, ki ne znajo brati."
Če parafraziram: pisanje o rockovski glasbi je odraz točno tiste stopnje, ki jo ta kultura pri nas zavzema. Pa če so to aktivni ustvarjalci rockovske produkcije v Sloveniji ali vsi tisti, ki ta rock'n'roll cirkus spremljajo in o njem pišejo. Za nas. Medtem, ko je pisanje o rock glasbi izven naših meja že zdavnaj postalo enakopraven del kulturniške kritike in esejistike, se zdi, da si pri nas korak za korakom šele utira svoja pota.
Prav mediji so ključni generatorji razvoja popularne glasbe in delovanja sodobnih glasbenih podkultur. Še posebej pomembno vlogo igrata na tem mestu Radio in TV, ki naj bi bila stebra razvoja popularne glasbe nasploh. Kar se tiskanih medijev tiče, so vsi poskusi specializiranega rockovskega časopisa MADE IN SLOVENIA , neslavno propadli že po nekaj številkah. ( odlične izdaje Groma, nekaj poskusov SubRocka, Rock Vibe...) Danes vendarle izhaja Muska, ki skuša s svojo uredniško politiko čim bolj slediti predvsem sodobni, popularni glasbi in njeni vpetosti v čas. Nekoč in predvsem danes. Informacijo o novih nosilcih zvoka, koncertnih dogodkih, mora poslušalec dobiti NEMUDOMA.
In v kakšni vlogi nastopa rock kritik?
V SSKJ na 493 str. dobimo pod pojmom k r i t i k a : 1.analiza novega znanstvenega ali umetniškega dela zaradi splošne presoje in ločitve pozitivnih in negativnih sestavin; 2. kritik: kdor se poklicno ukvarja s kritiko.
Predpostavljam, da ima dober rockovski kritik (še) vedno rad glasbo, o kateri piše. Da ga ta še vedno vznemirja do te mere, da o njej vedno znova raziskuje, jo inovativno in kreativno predstavlja, analizira, in to lastno videnje in občutenje lansira javnosti (in da NI, kot se to pri nas npr. dogaja ,recimo direktor lokalne radijske postaje, pevec v lokalnem bendu in mimogrede še gostujoči s svojo oddajo na nacionalnem radiu...). Kdo je tu lahko objektiven??
V nasprotju s splošnim mnenjem, ki pravi, da je kritik frustriran glasbenik, Frith zatrjuje, da je pravzaprav frustriran diskdžokej.
Bistvo predstavljanja nove glasbe in glasbenih izdelkov je torej, vzbuditi v bralcu željo, da le ta omenjeni izdelek poišče. Da bralca predramiš. Animiraš. Za izdelek. Za GLASBO. In ne za dodatke v stilu, kakšno dobro oprsje ima ( še vedno ) pri petdesetih Debbie Harry ali s kakšnim občutkom, strastjo in ljubezenskim žarom se odkrito, kakšno naključje, spet pri petdesetih, izpoveduje Joni Mitchel na svojem zadnjem glasbenem izdelku. Kot se je to v rockovskih kritikah zapisalo našim kritikom. ...Od rockovskega kritika se pričakuje, da je pronicljiv, razgledan, duhovit, pošten, glasbeno odprt in iskreno radoveden do konca in naprej. Da z določeno mero distance in občutkom za prefinjeno analizo recenzira , ocenjuje in predstavlja nov, vznemirljivo čuten, melodičen in dopadljiv glasbenih izdelek. Rockovska kritika naj bi se navdihovala iz svojih subjektov, vendar naj bi bila istočasno ločena od njih. Morala bi biti senzualna, psihološka in bistra. In ne nazadnje bi morala stati na lastnih temeljih, brez uslug cenenih trikov in razvpitosti subjektov, sebi kot v opravičilo. V današnji fazi razvoja najdemo rockovsko pisanje na absurdno širokem nizu pristojnih mest: od nacionalno potrošniških revij do lokalnih tednikov, od fanzinov do univerzitetnih antologij, od dnevnikov do reklamnih letakov založb, promotorjev koncertov, trgovin. Kljub različnim pristopom in nivojem pisanja, ostaja rockovska kritika še vedno v kulturnem getu.
Kaj lahko storimo, da bi stvari spremenili?
Veliko je pristopov do kritiškega dela in kar nekaj poti, kako vzpodbuditi, zgraditi in navdahniti občinstvo v informirane poslušalce in bralce.
»Namesto, da se vsi skupaj, umetniki in pisci, novinarji in akademiki, posamezno umikamo v svoje ločene svetove, kjer samozadovoljno govorimo sami s sabo«, ugotavlja Anthony De Curtis v svojem Intru v knjigi Reading Rock&Roll, «bi vsi skupaj morali poiskati nove smeri komunikacije. In dokler bodo kritiki nadaljevali svoj lasten ples, sploh ne bo važno, ali sploh plešejo«.
Saj res, koga briga…
(časnik Dnevnik, 20.april 1999)
Varja Velikonja
6. Ko boš prišel... ali Zlati petelin v Sloveniji
Nagrada za največje dosežke v slovenski zabavni glasbi. Večer slovenske glasbe. Edina in najelitnejša prireditev pri nas na področju slovenske zabavne glasbe.
Zlati petelin petič. In petnajst novih nominacij. Pozorna predvsem na nominirance na področju rokerskega izvajanja. Tu so se prebili Lara Baruca, Siddharta in Psycho-Path. Veliki zmagovalci večera so po pričakovanju novi upi slovenskega popa, ljubljanski bend Siddartha in Tinkara Kovač. Oboji z dodelanim instant imidžem, starim glasbenim ustrojem, malo flavtice zgolj takole..za okras. Neposrečen izbor voditeljev.
Višek prireditve je Kekec song v kičasti izvedbi plesalcev ljubljanske Kazine. S posiljenim slovenskim mitskim izročilom ..ali kakor to danes veliko bolj živo in pristno izpove Ali En v svoji novi skladbi Who's the real Kekec? Le kje tiči Ali En?
Novost letošnje prirteditve je uvedba kategorije za tako imenovano resno glasbo. Kot, da so doslej podeljevali nagrade za 'ne-resno' glasbo. Paradoksalno se slisi, da Mojca Menart izpostavlja Slovensko filharmonijo kot instutucijo resne glasbe, kot institucijo, ki mimogrede poje precejšen delež proracunskih sredstev, namenjenih za kulturo. Ko bi ta sredstva namenili neodvisnim izvajalcem, ki se ukvarjajo z 'neresno' glasbo in žanjejo uspehe doma in v tujini, bi….Vendar bodo vsi poizkusi izenačitve obravnavanja resne glasbe in rocka ( v najširšem smislu pojma) v našem kulturnem okolju naleteli na neplodna tla, vse dokler ne bomo uspeli preseči stereotipa obravnavanja različnih zvrsti glasbe.
Resna neresna glasba… terminologija, ki ne vodi nikamor. Podeljevalci, ki nimajo posluha za nominirance.Kaj sele za žanr glasbe…
Kaj je pravzaprav Glasba?
Lahko bi rekli, da ve to vsakdo po svoje in končno vsak zase. Tudi strokovna žirija, ki je letos ocenjevala, razvrščala in nagrajevala slovenske izvajalce na glasbenem področju. In če bi vsi o tem vedeli enako in to enkrat za vselej- kaj bi bilo potem? Najprej torej ločitev na resno in zabavno glasno, potem na dobro in slabo glasbo. V izbor je seveda prišla samo t.i. dobra glasba.
Prerekanja o terminih resna in zabavna glasba predstavljajo temo večnega, z vedno istimi argumenti vodenega spora. Prerekanje o socialnih funkcijah in estetskih kriterijih resne in zabavne glasbe bi ne bilo mogoče, če ne bi ta zveneča fenomena, ki ju z etiketiranjem ločujemo in držimo na oddaljenosti, na drugi strani skupaj zvezana s širšim pojmom »glasbe«.
Glasba je res univerzalna umetnost. Dostopna vsem. In dojemljiva vsakemu posebej. Na svoj način…Povedano z besedami Johna Blacking'sa je glasba esencialno estetska izkušnja in kreativna ekspresija vsakega posameznika v družbi, o izmenjavi občutenj in idej. Glasba ni sama po sebi niti revolucionarna, niti nazadnjaška.Je izvor močnih občutij, ki na koncu, še posebej, ker so socialno kodirani, lahko prevladajo nad nekim splošnim okusom.
Če se postavim v vlogo ocenjevalca v strokovni žiriji, razmišljam, kako ti ljudje vrednotijo posamezne posebne stile, glasbene žanre in tudi zvezdnike in zvezdnice? Ali če parafraziram, ali to na koncu pomeni, da je v bistvo osebna preferenca v bistvu tista, ki na nek način vrednoti popularno glasbo ? Na kakšen način glasba nudi užitek ali bolečino? Kaj je sploh glasbeno razumevanje?
Peter Kivy svetuje, da je najboljši način, da glasbo razumeš v tem, da jo poskusiš opisati.
In kakšno glasbo nam ponuja vsakoletni pregled nagrajene slovenske glasbe v letu 1999?
Predstava Zlati petelin je odraz stanja na slovenski glasbeni sceni. Vse na kupu. Od otroških zborov, do kopij ameriškega mjuzikla, od jazza do narodnjakov, od opernega pevca do alter rokerjev. Pod vodstvom Super Maria.
Ali naj se na koncu vendarle pridružimo mnenju Zorana Predina, češ, da je najboljši petelin tisti, ki se kuha v juhi…
(časnik Dnevnik)
Varja Velikonja
7. Am I?
Ena izmed razlag rokovske kulture je, da ni omejena le na ceremonialne priložnosti, ampak še posebej dandanes, zbližuje ljudi brez kakšne posebne aure in namena njihovih originalnih ustvarjalcev. Rokovska publika tudi ni zgolj pasivna množica, ki bi sprejemala plošče kot corn flakes, kot nekje ugotavlja Simon Frith, temveč aktivna skupnost, ki oblikuje glasbo v simbol solidarnosti in inspiracijo za akcijo..( tudi kadar govorimo npr. o 'plesnem' navdihu, recimo). Rokovska publika ni vedno manipulirana, ampak lahko dela prave izbire. Kako pa pri nas?
Pričujoči uvodnik je poskus refleksije zastopanosti pojma homoseksualnosti v liriki domače popularne glasbe. In širše. Osredotočen le na najbolj eklatantne primere nekoč in danes.
Obstajajo različni načini, kako je v rokovski glasbi razpoznavno, upodobljeno in razumljeno besedilo: notranji govor, ponavljajoče se poudarjene fraze, misli... Pesem je vedno nastop govorjene besede, slišane v akcentu nastopajočega. In besede so najbolj pomembne takrat, ko pravzaprav niso del avtorske celote, ampak so povsem odprte interpretaciji, tako avtorski kot poslušalčevi.
Nekoč
Enega najbolj izrazitih in inovativnih pristopov v alternativni kulturi osemdesetih je ubrala skupina Borghesia. Danes Zemira Alajbegovič zatrjuje, da nikakor niso bili le rokovska skupina, saj so svojčas njihovi nastopi bolj spominjali na multimedialne performance kot pa koncerte.Zanimivo pri fenomenu Borghesie je, da je glasbeni tisk poleg glasbe (ena najbolj originalnih evolucij elektro industrijskega zvoka) posvetil precejšnjo pozornost predvsem njihovi zavezanosti gibanju mirovnikov, gayev in lezbijk, kar je resda internacionalni angažma, nevezan na določeno okolje, pa vendar tesno povezan s politiko. Še bolj eksplicitna je skupina na leta 1986 izdani plošči Njihovi zakoni, naša življenja, ki skozi elektronske funky obrazce, tehniko cut-upa in s komponiranjem v studiu, razgrinja manifeste sekcij Magnus, Lilit in Sekcije za kulturo miru ter zahteve po ukinitvi 133.člena nekdanjega zveznega zakona o verbalnem deliktu, ter je zato tudi svojevrsten program civilne družbe na Slovenskem. Borghesia je bila dejansko vezni člen gay, lezbične in mirovniške scene v Sloveniji, njihovi člani pa so dajali čvrsto podporo vsem oblikam t.i.seksualne svobode. Sistematično je preganjala "subverzijo tradicionalne seksualnosti" z zanikanjem klasične družine, v zameno za čisti čisti užitek in ugodje, ob katerem lahko ponovno preveri naravo senzualnosti in formulira nove pomene in vzroke t.i.seksualne deviantnosti.
Povsem drug glasbeni pristop so ubrali Videosex, ki so v sredini osemdesetih z dodelanim zunanjim videzom in svežo glasbo prevetrili celotno domačo glasbeno srenjo. Na trenutke je njihov odločen tretma lezbištva, sadizma in voyažerizma sprožal prave senzacije. Izstopa lirika v pesmi Ana, (Ana, ti dobro znaš, to što mi radiš je zabranjeno kod nas...) to je skladba, ki tudi po glasbeni plati vzdrži še dandanes.
Sicer pa pri nas težko zaslediš tako prefinjeno liriko na temo homoseksualnosti, kot jo v eni svojih pesmi nakazujejo beograjski Idoli, ko pravijo:...Retko te viđam sa devojkama ...Skratka, gre za nek prefinjen boj z oblastjo na način, ki je danes primerljiv s tem, kar v svojih miselnih refleksijah počenja Peter Mlakar. Morda je pri nas bil še najbolj iskrivo ciničen na svoj način Jani Kovačič, ko v pesmi Žare lepotec le ta ugotavlja, da je bil vedno in povsod prvi...tudi homoseksualec, denimo.
Danes
Popolnoma odprt in toleranten pristop k tematiki 'drugačnosti' zasledimo pri tekstopiski benda Psycho-path Melaniji Fabčič, ki v pesmi White Knuckles pravi, da ji je všeč moški -tak in drugačen (všeč mi je rumen, rdeč, črn, bel, roza, moder, majhen, zelen, običajen moški, gay moški, ...) . Na drugi strani imamo celjski lokalni bend Lokalne pizde , ki se na svojem albumu dičijo s pesmijo Pedri smrdijo. Kar predstavlja še en beden prispevek več k že tako homofobični slovenski srenji.
Am I?
(Lesbo, december 1999)
Varja Velikonja
8. O vztrajnosti in trajnosti
V času, ko glasbena industrija povečini proizvaja potencialne uspešnice in mediji zvesto sledijo le popularnim, se s takim oblikovanjem množičnega okusa posledično izgublja zgodovinski spomin in zamegljuje vrednost tistih ustvarjalcev, ki ne glede na komercialni potencial vztrajajo na svoji poti. Ker delujejo po notranjih nagibih, torej se v največji možni meri ogibljejo oguljenih obrazcev ali jih z njim lastno distanco dodobra preoblikujejo, je njihov glasbeni izraz izviren in neizčrpen izvor zamisli njihovih naslednikov.
Morda najpomembnejši odmik od preverjenih obrazcev rock'n'rolla predstavlja newyorška skupina Velvet Underground. Njihov spoj avantgardnih prijemov (ki jih je prinesel John Cale) in srčnosti rock'n'rolla (Lou Reed) ter brezkompromisna drža do pričakovanj kogarkoli, jim v času obstoja niso prinesli širšega odziva. Šele ko je rockovska kultura z vpetostjo v tržne mehanizme izgubila nedolžnost, je mlajši rod rockovskih ustvarjalcev v sporočilih Velvet Underground našel podporo za svoje prevratniške poteze.
Podoben spoj rockovske neposrednosti, spontane norosti in improvizacije, za povrh izveden le na orglah, nadvse primitivni ritem mašini in vokalu, sta v New Yorku že v zgodnjih sedemdesetih letih 'zganjala' Martin Rev in Alan Vega. Pod imenom Suicide sta šele z dogajanjem v klubu CBGB leta 1974 doživela zasluženo pozornost in se vse do danes 'vračala med žive'. Prav skupine, ki so svojo glasbeno pot začele v omenjenem newyorškem klubu, lahko štejemo kot začetnike ameriškega punk rocka. Večina članov Blondie, Talking Heads, Television in Ramones je bila študentov umetnostnih smeri, in že zato njihova glasba ni bila tako neposredno angažirana kot angleški punk rock, ki mu je dala zagon predvsem delavska mladina.Ko so omenjene newyorške skupine prerasle okvir klubskega dogajanja in vse po vrsti podpisale snemalne pogodbe z velikimi založbami, je praznino kmalu zapolnil nov val ustvarjalnih sil. T.i. no wave scena je bila odgovor na komformizen predhodnikov, rušenje še zadnjih konvencij rocka. Resda je bila majhna po obsegu in povsem na obrobju, a glavni protagonisti so dejavni še dandanašnji. In če so se mnogi sčasoma le unesli in prilagodili uveljavljenim smernicam, Arto Lindsay, Ikue Mori, Sonic Youth, Rhys Chatham, Glenn Branca, Whartom Tiers, Lydia Lunch in drugi še vedno vnašajo 'motnje' v znane oblike popularne glasbe.
Tudi angleški punk rock se je v začetku v veliki meri uprl uveljavljenin načelom delovanja in predstavljanja rockovske skupine. Le da se je kar prehitro, spet po zaslugi nenadejane popularnosti, obrnil v svoje nasprotje. Ustvarjalno so preživeli večinoma tisti, ki niso priplezali prav visoko na lestvicah popularnih. Ti so kmalu zavrnili sicer vznemirljivo preprostost punk rocka in ga začeli nadgrajevati z avantgardističnimi postopki repeticije, cut-upa, manipulacijami s trakovi, in s tem še poudarili odtujenost post-industrijske družbe. Vsaj v Angliji so se v tem polju izoblikovali dve struji; prva je kmalu zašla v plesni modernizem (Gang Of Four, Wire, Joy Division oz. New Order, Cure…), druga pa je obrnila hrbet popularnim oblikam in se posvetila razgaljanju medijskih manipulacij. Skupine kot Cabaret Voltaire, Current 93, Psychic TV in Coil, Test Tepartment ali vsaj člani istih, deluje še danes.
Ker se 'vse' vrača, se je pred leti vrnil tudi t.i. krautrock, nemško avant-rockovsko dogajanje s konca šestdesetih let. Navkljub izvirnim glasbenim oblikam so tiste skupine kmalu zabeležile zavidljivo raven komercialne uspešnosti in kritiške pozornosti, a se v novo nastalih razmerjih niso znašle. Praktično vse pomembne skupine so razpadle (faust, Can, Amon Duul, Neu!…), in se po desetletjih tišine vrnile, ali v originalnih zasedbah ali s ponovno aktivnimi člani istih. Za vse, ki še vedno razmišljajo, da je rock glasba le glasba mladih, citiram izjavo še enega 'veterana', neuklonjivega Davida Thomasa, ki če ne straši s svojimi Pere Ubu, ustvarja samostojno: “Rock je jezik, s katerim se izražam. Je kdo vprašal Picassa pri njegovih devetdesetih, zakaj še riše?”
(Večer)
Janez Golič
9. Zakaj je punca žalostna
Z uvrščanjem rocka v umetnost pritiče tudi pravica, da se rockovske pesmi in plošče lahko smatrajo kot kvalitetno, individualno ustvarjanje.
Borimo se z množično razširjenim kolektivnim okusom na lestvicah popularnosti iščoč v tem vsaj nekaj, kar imamo lahko za svoje. In ko to končno najdemo in ko vrtimo gumbe na radiu, da bi to ponovno slišali, to naenkrat ni več samo naše, temveč pomeni hkratno vez s tisoči drugih, ki delijo izkustvo z nami. Če je v igri ena pesem, to mogoče ne pove veliko, ko je v igri kultura, način življenja, pa je to nezamenljivo. (Greil Marcus v Mystery Train)
Razmišljam, kdaj sem zadnjič radovedno in z zadovoljstvom prisluhnila besedilu kakšne skladbice. Na kakšni ravni je lirika v domači popularni glasbi? Kdaj me je čudežni splet ritma, zvoka in besed zapeljal do te mere, da sem uživala v duhovitosti, domiselnosti, iskrivosti ali preprosto povedano, pisavi. Ko je rock opredeljen kot glasbena poetika, kot osebna drža, potem so besedila (njihova sporočilnost in vsebina) pomembna prvina. Toda šele s stičiščem, prekrivanjem govorice besed z govorico zvokov prihaja do tiste interakcije, ki daje presežek. Ta je določljiv samo na območju čutno čustvene percepcije in refleksije, ki se izmikata območju racionalnega spoznavanja. Besede v pesmih so najbolj pomembne takrat, ko niso del avtorske celote, ampak so odprte interpretaciji, ne samo izvajalcev, ampak tudi nas poslušalk in poslušalcev.
Če tokrat zožim koncept pisanja na refleksije o spolu in seksualnosti v domači popularni glasbi, potem je tu manko dobrega okusa na dodatni preizkušnji. Na eni strani lahko zasledimo izrazito stereotipnost v večini besedil, ki gradi predstave o ženski na klasičnih predpostavkah device-matere-kurbe. Mit, ki ga neumorno iz roda v rod gojijo naši tekstopisci in tekstopiske širom po Sloveniji. Od najbolj banalnih, surovo prostaških opazk na račun piva in rastočih jošk, do tisoč modro belih rožic, do tistih dvajsetih ljubic…ampak ta glavna je seveda le ena. Zanimivo, da se moram tudi tokrat v iskanju oaze treznosti razuma in iskrenosti umetniškega izraza ponovno zateči v novi val osemdesetih, ki je pljusknil z vso različnostjo in duhovitostjo in dregnil med drugim tudi v odnose med spoloma.
Ona hoda sama kroz grad, misli sve, što misli da zna…skupine EkatarinaVelika ali še bolj ekspresivno v pesmi Ona se budi (celoga života/nečim joj pune glavu/lutkice, krpice, suknjice/su stvari za devojčice/igrati lastiš/ona nije nikad znala/skuvati ručak/nikad nije bila njena stvar), do na drugi strani popolnoma drugačnega umetniškega pristopa, odkrite parodije Buldožerjev na temo moški/ženska v pesmi Žene i muškarci. V igri je popolnoma enakovreden štos. Odnos, ki je odprt in razumljen z obeh strani. Brez podtonov in kakršnegakoli odvečnega pojasnjevanja.Tomaž Pengov in Goran Šalamon (Demolition Group) sta pesnika, ki sta žensko posadila na piedestal in jo obdelujeta izključno iz svoje pozicije. Iskreno, osebno, pesniško. Peter Lovšin je v svoji karieri prešel od ene najlepših ljubezenskih pesmi v slovenski rockovski zgodovini (Zadnja ljubezenska pesem) do instant prežvečenih, uživaških, rockovskih tripov v stilu sex, drugs&rock'roll. Ne, Metka se ne more več žogat'….in punca je res najboljše, da kar umre. Po njegovem vzoru, preoblečeno v estetiko praznega MTV-jevskega bombardiranja, so svoje punce na prestol poželenja ustoličili Big Foot Mama.
Kje je ekspresivnost in različnost pogledov na identitete, na vsebine, na različne prikaze ženskosti. Skok v zgodovino nam obudi podobe skupine Videosex ( pesem Moja mama, ni prava mama, prave mame se ne spomnim' več…), do socialno angažirane skladbice Otroci samohranilk Janija Kovačiča na eni strani in igranja z njegovo Črno muco na drugi.
Vsebine, ki se poigravajo. Vsebine, ki so življenje samo. Poudarjena seksualna individualnost, ki poskuša transcedentirati stereotipe tako, da govori o prepovedanem. In na ta način kreira drugačne možnosti rockovskega zapisa. Eksperimentalne igrice, intenzivna domišljija, osebna proza. Iskanje svobode v sebi kot predpogoj svobodnega delovanja navzven. Le najmočnejša in nekompromisna glasba je tega sposobna.
In z veseljem lahko ugotavljam, da so v zadnjih letih prav rockovske ustvarjalke tiste, ki so najbolj avtentično in pogumno zapisale novo poglavje v izrazoslovju slovenskega rockovskega pesništva.
Melanija Fabčič, pevka in tekstopiska benda Psycho-Path je v svojih besedilih izzivalno drugačna od vsega slišanega doslej (Lahko penetriram? Je sploh možno prodreti v …nekaj? Kakšnega si želiš? Pretvarjaj se, da se razletiš in si negibna…negibna…varna!? Popoln, penetracijo presegajoč seks…varno v pesmi Sex Doll, ali Rada imam moškega, ki diši po svežini, je čist, rada imam velikega moškega, všeč mi je pritlikavec, všeč mi je posrednik. Všeč mi je svobodnjak in nimam rada druge priložnosti. Všeč mi je tvoj tip A-B negativen…rumen, rdeč, črn, bel, rožnat, plav, majhen, zelen, normalen, gay, napačen , neumen...v White knuckles). Gre za večplasten, skrajno angažiran in močno ustvarjalni rockovski pristop.
Podobno kot pri besedilih Branke Smodiš, pevke benda Baby Can Dance, kjer močna osebnoizpovedna lirika v vsem svojem žaru zaživi skupaj z melodijo, vendar so Brankini vzkliki in hrepenenja vedno na površini (Ali si še vedno tako slasten, kot si bil včeraj, ja brez dvoma, vzela si te bom in vse kar čutiš, je moj dih, zbolela sem za boleznijo imenovano »požiranje tvojega črnega telesa« v Call me), ali njen jasno determiniran vzlik v pesmi That Man (ta moški ni tvoj, ampak bi moral biti MOJ…).
Besedila ene najbolj spregledanih pesnic pri nas, Petre Kolmančič, nekoč pevke benda Wasserdicht, uvrščajo v svoj repertoar številne rockerske skupine pri nas (kdo nori, kdo stke resnico iz prediva zmot v pesmi Kdo nori s CD-ja Rokerji pojejo pesnike). In tu je seveda ta trenutek najbolj močna, socialno angažirana in povsem prezrta poezija v pesmih Ksenije Jus, kjer deluje dobesedno oboje, kjer glasba in beseda posredujeta določen življenjski občutek, resnico, ki je včasih lahko čisto fizične narave (ta svet ima mogoče res probleme, a jaz nisem zaenkrat podpisana pod nobenega v pesmi Izgubljeni ljudje, ali Nič več ne znam počakati/ še sebe bi zamenjala/ če bi lahko/ saj ni težko/sprašujem se/kje sem doma/kdo sem in kje se vse to konča…pojdite ven iz moje glave/pojdite raje v svoje glave v pesmi Prste stran z njenega CD-ja Total).
Besedila kot spontani scenarij naših življenj. Nepretenciozna, pogumna, agresivno iskrena moč pisanja tekstov in neposredna, osebna drža do tem, ki jih ponujajo v razmislek.
Punca enostavno nima več časa biti žalostna.
(Lesbo, št.15/16, 2002)
Varja Velikonja
10. Pridi, dala ti bom spet
Pred kratkim sem v American Music Press (januar 2003) prebrala odprto pismo Joan Jett (ex Runaways, kasneje Blackhearts, pionirka ženskega rocka v poznih sedemdesetih in osemdesetih, aktivna še dandanašnji…), ki ga je le ta naslovila na revijo Rolling Stone. Nanaša pa se na vsebino prispevka, ki je v reviji izšel pod skupnim naslovom »ženske v rocku«. Revija pisma seveda ni objavila, ker…gre vendarle za revijo, ki rock vedno bolj obravnava po svojih merilih, ne kot glasbeni stil torej, temveč predvsem kot najnovejšo trendovsko preobleko najdražjih, elitnih stilistov.
Še posebej pa me je ganila naslednja izjava Joan Jett, »naj se sliši še tako čudno, je ROCK nekaj zelo pomembnega in svetega za marsikaterega izmed nas. In če uporabiš besedico »rock« z mastnimi črkami zraven slikice jebene Britney Spears, potem v trenutku preobrneš publikacijo v štos, v nekaj neresnega…
Ob prebiranju žolča, ki ga je Jettova stresla na odgovorne v reviji Rolling Stone, se z mislimi nehote vrnem v domače loge in na obravnavanje popularne kulture pri nas. S poudarkom na rockovski glasbi in še posebej na zastopanosti žensk v tem polju ustvarjanja, da seveda zožim ta glomazni spekter vsebin, ki se drenjajo pod plaščem popularne kulture. Seveda je zelo naivno pričakovati kredibilno ocenjevanje in spoštovanje do žensk v sredini, ki je še vedno močno homofobična, zelo seksistična in še vedno patriarhalna. Ugotovitve lahko argumentiram z brezštevilnimi primeri iz kritiškega sveta, z nedomiselnimi naslovnicami revij, z minimalnim časom in prostorom, ki ga osrednji mediji namenjajo tem »obrobnim« vsebinam. Ki so dobesedno nametane po raznih prilogah osrednjega slovenskega časopisa in so bolj informativno reklamnega značaja. Vsebine, ki so le novice iz sveta popularne glasbe in veliko manj artikulirajo, raziskujejo, vrednotijo, iščejo, primerjajo; umetnice, predstave, nastope.
Ko je leta 1996 na Novem rocku prvič nastopila, dotlej razmeroma neznana Ksenija Jus, se je znanemu domačemu rokovskemu kritiku zareklo, da si bo treba nastop ogledati. Tako in drugače. Da ne omenjam nekorektnih in netolerantnih opazk in ocen v medijih, v stilu.. (Dragi) pridi, dala ti bom spet, ko je tekla beseda o nastopu ženske skupine Tožibabe. Dasiravno so jih kot prvo žensko hardcore skupino pri nas mediji z radovednostjo spremljali. Ali kakor zatrjuje Marsa, «ma odzivi medijev takrat (1986) so bili najboljši možni. Bile smo totalen šok, totalna atrakcija. Bile smo ljubljenke, pošiljali so nas na festivale..sama sem hotela imeti dober bend, ne »glede na to, da smo ženske«…Bistvo vsega je torej glasba in ne ženska, ki naj z minicami motivira folk.«
Spremembe na področju sprejemanja rockovske kulture v Sloveniji se dogajajo izredno počasi in skorajda neopazno. Ko že mislim, da se stvari izboljšujejo, je dovolj, da vklopim katerega od programov nacionalke, pa sem že demantirana. Kajti o sprejemanju rockovske kulture lahko govorimo šele takrat, ko jo začnejo priznavati in promovirati tudi sredinski mediji. In če se pri nas res vse spreminja, tega nikakor ne moremo trditi za medije. Vsaj kar se glasbe tiče. Demokratizacija in komercializacija v obliki več radijskih in televizijskih programov ter časopisov je komajda kaj spremenila, in še to velikokrat le na slabše. Glasbena kritika, kot je večinoma razumljena tudi pri nas, v smislu iskanja in izpostavljanja čimveč šibkih in negativnih točk, je brez smisla in skrajno neproduktivna. Nikakor ne gre za to, da vedno samo nekritično hvališ. Poslanstvo vidim v tem, da glasbo, ki je relativno neznana in ni stalno prisotna v medijih, preprosto približaš poslušalki, poslušalcu, in jima pustiš, da si oblikujeta lastno mnenje. Da mu predstaviš nove stvari, širiš obzorja, predramiš v iskanju nečesa drugačnega, neprežvečenega. Skozi lasten spekter pogleda. Kritika kot filtriranje, kot odstiranje sestavnih slojev in nikakor ne kot samohvala in osebnostni kult novinarja.
Ali obstaja ženski pogled v rockovski kritiki? Različni odtenki artikuliranja rockovskih vsebin? Kompetentno in poglobljeno spremljanje rockovske glasbe zahteva nenehno seznanjanje z novostmi, ki jih širšemu občinstvu posredujejo redki rockovski fanatiki in fanatičarke.
Kritika rockovske godbe izpod peres slovenskih avtorjev in redkih avtoric ostaja vedno bolj razpršena po različnih medijih. Le ti ji v sklopu uredniških politik odmerjajo zgolj obrobno mesto, poleg športa, horoskopov in TV sporedov. V časopisnih edicijah, kjer naslovnice največkrat polnijo slike nagic, je izbor tekstov pod močnim vplivom današnje glasbe, filma in televizije. Ne preseneča torej, da se na rockovsko kritiko v trenutku, ko je prešla v straight svet, obesi vso šaro tega sveta, vključno s seksizmom. Vse povsod en sam velik dolgčas.
Prave vsebine ostajajo tako še vedno na obrobjih. Le poiskati jih je treba. In si dati vsake toliko duška, kot je to storila Joan. Upravičeno. Le kje so naše slovenske Johance?
Pridi, dala ti bom spet je kljub vsemu že zgodovina. Kljub popolni medijski razprodaji glasbenega okusa in glasbene kritike. Ali kakor slikovito razmišlja znana rockovska kritičarka in analitičarka Leslie Berman o svojem prispevku rockovske kritike: »Sem kar resna feministka. In del mene pravi, da se bomo borili, vse dokler ne bodo spregledali, da imamo prav, in bomo korakali z ramo ob rami in bomo povsem enaki. In del mene, ki pravi: Jebite se, imele bomo svojo revolucijo.«
(Lesbo, št.17/18, 2002)
Varja Velikonja
11. Kdo še potrebuje kritika?
Vprašanje, kdo sploh še potrebuje kritika je podobno vprašanju, kdo še potrebuje glasbo. Rad se namreč poigravam z mislijo, da smo kritiki v podobnem položaju kot glasbeniki. Ne le zaradi tega, ker ob negativnih kritikah glasbeniki radi odvrnejo, da smo kritiki le zafrustrirani glasbeniki, ampak relacija vzdrži na kar nekaj točkah. Še več, pomen kritike hodi v korak s pomenom popularne glasbe sploh. Ali, zahtevnejša glasba zahteva zahtevnejšo kritiko. Ste od naših estradnih umetnikov kdaj izvedeli kaj več kot cvetke iz zasebnega življenja in koliko časa si pudrajo nos pred nastopom?
Resnejša kritika popularne glasbe se je pojavila vzporedno z tehtnejšo vsebino popa in rocka.
Kulminirala je s citatom Jona Landaua, zapisano leta 1974 v nepomembnem časopisu: »Videl sem prihodnost rock'n'rolla, imenuje se Bruce Springsteen«, in citat je šel v legendo (Landau pa je postal Springsteenov menedžer in producent). Dobre kritike so glasbeniki in njihovi predstavniki hitro obrnili v svojo korist, predvsem ob medijskih najavah z navedki. V času, ko je popularna glasba še premikala meje, so se ustoličili tudi glasbeniki kritiki. Imena Simon Frith, Michael Bracewell, nesrečni Lester Bangs, Simon Reynolds, Jon Savage še danes nekaj pomenijo in njihove kritike so zbrane v odmevnih knjigah. Nekaj let kasneje je punk obrnil marsikaj na glavo, tudi negativne kritike sebi vprid. Spomnimo se le znamenite kritike prve singlice Panrktov gospoda Dimitrija Rupla v reviji Teleksu, citat »to morate preslišati« je postal geslo, s katerim so se Pankrti veselo ponašali.
Ja, rad se igram z mislijo, da je razmerje med kritikom in glasbenikom tesnejše kot se morda zdi. Druži nas podobna prizadevanja in pričakovanja, navdušenje in zavračanje. Vsaj sam od avtorske glasbe pričakujem določeno mero izvirnosti, lucidnosti, primerno tehniško veščino, relacijo do družbene stvarnosti, in nenazadnje svojstven slog, nekaj, po čemer izvajalca/avtorja prepoznamo med tisoči drugih. In kaj ne bi tega mogli prevesti tudi na kritiške zapise? In ta mora biti nenazadnje potrditev ali zavrnitev vrednosti glasbe, predvsem, zakaj bi se določeno glasbo splačalo poslušati. Poudariti mora posebne vrednosti, najti zgodovinske reference, glasbeni dogodek umestiti v širši kontekst. Seveda glasba ni šport in nimamo instrumentov, s katerimi bi izmerili, enostavno ločili med slabimi in dobrimi. Kritik s svojim imenom in preteklimi ocenami zgradi renome, zaupanje. Če se dvakrat, trikrat bralec/poslušalec ne strinja z njim, bo verjetno skeptičen tudi četrtič. Podoben vtis mora pustiti tudi »dobra« popularna glasba. Mora pritegniti poslušalca, ga tudi vznemiriti, mu postaviti kakšno vprašanje. Poslušanje naj postane aktivni proces (kot bi zapisal Simon Frith).
Znani angleški glasbeni novinar Simon Reynolds mi je nedavno v intervjuju izpovedal primerjalno izkušnjo. Ko je pred 25 letih začel s pisanjem kritik, ni imel na voljo nobenih drugih informacij kot le glasbo s plošče. Danes je položaj ravno nasproten – informacij je neskončno, vemo vse o izvajalcu, plošča kot fizični nosilec glasbe pa izginja. Vzporedno se pomen, presežki in subverzija popularne glasbe izgublja v morju neskončnih možnosti in reciklaž.
Izginjanje nosilcev glasbe in posledično zmanjšana vloga založb pri posredovanju glasbe na tržišče ima tudi pozitivne plati. Kogar zanima pomembnejše aktualno glasbeno dogajanje ni več odvisen od vse bolj okrnjene ponudbe licenčno objavljenih nosilcev. Smo v položaju nepregledne in razpršene produkcije, kjer bi bil kritik lahko (spet) koristen izbirčnež. Moral bi vedeti in poznati več. Je prvi filter v razširjeni ponudbi, v smislu žanrske pestrosti kot kvantitete, ki jo omogočajo domači snemalni studii in hitra objava preko spleta. Razen če dojemamo glasbo zgolj kot neobvezno zabavo, potem res ne potrebujemo več kot informativni zapis ob določeni izdaji posnetkov, koncertu, portretu. Potem je dovolj predelava piarovskega dopisa, ki ga založniki z veseljem ponujajo medijem. Kogar popularna glasba zanima preko teh ozkih meja, ima po novem še eno možnost.
Če pogledamo skozi prste nepisanemu pravilu, kdo bi se lahko začel ukvarjati s kritiko (najprej deset let aktivnega spremljanja, deset let zgolj opisovanja, šele potem ocenjevanje), lahko pozdravimo tiskano izdajo glasbene revije RSQ, ki se v veliki meri posveča slovenski rockovski sceni. Mladi rod glasbenih kritikov dokazuje, da gre pri nas pri popularni glasbi spet zares. Želim jim čim več drznosti, tudi nesramnosti, predvsem pri lastnih „teorijah“ in napovedih, raziskovalne žilice in pronicljivosti. Enostavno naperkovanje že objavljenih ocen na spletu in zanašanje na piarovska obvestila pa lahko kaj hitro privede do sodobne inačice kritika kot - zafrustriranega didžeja.
(CNVOS - Zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, marec 2009)
Janez Golič
