Scene, gibanja, založbe...

Povodov za ta sestavek je več. Eden izmed konkretnih je prenosni predvajalnik Pono, ki ga je zelo uspešno lansiral Neil Young. Ostali povodi imajo že brado; od večnega vprašanja, kaj igra bolje, vinilna plošča ali CD, potem kako je mp3 in splet nasploh spremenil poslušalske navade. Zanima me relacija med tehnološkimi izumi, kako so se razvijale naprave za predvajanje glasbe, kako so se ustrezno razvijali zapisi, nosilci in nazadnje formati, in prav na koncu kako to vzajemno vpliva na naše poslušalske navade.
Ena od evropskih držav, kjer je glasbeno dogajanje uspelo zadržati veliko mero samosvoje mentalitete, obenem pa že silijo čez državno mejo, je Belgija. O tamkajšnjih skupinah, ki so se v zadnjih letih relativno uspešno prerinile iz anonimnosti, v naslednjih vrsticah..
S poštenim odnosom do 'svojih' varovancev, se Laurencu Bellu niti ni bilo potrebno truditi, da bi prišel do novih, zanj zanimivih izvajalcev. Ti so namreč k njemu prihajali kar sami, pač, dober glas je segel daleč čez britanski otok. Kar nekaj teh je z nastopi na različnih lokacijah v Londonu proslavilo prvih deset let delovanja Laurencove gramofonske založbe Domino.
Konkretni povod sestavka je objava retrospektivne zbirke OHM: Early Gurus Of Electronic Music, ki jo je z veliko truda in entuziazma založila newyorška Elipsis Arts. Ne le, da je na enem mestu zbrala vse ključne ustvarjalce oziroma njihove skladbe - vsak posnetek predstavlja pionirski korak v nekem aspektu elektronske glasbe -, ampak je trem CD ploščam dodala zajetno knjižico s komentarji avtorjev glasbe ali vsaj izvajalcev dotičnih skladb.
Medtem ko velike, v korporacije združene založbe bijejo plat zvona, trdijo, da zaradi presnemavanja CD plošč in pretakanja datotek MP3 preko interneta, grozi propad glasbene industrije kot jo poznamo, majhne, neodvisne založbe z entuziazmom oz. odnosom do objavljene glasbe ohranjajo potrebno ljubiteljsko bazo. Prvih šest let delovanja je tovrstna angleška založba Fat Cat kronala z objavo dvojne pregledne zbirke Branches And Routes.
Naziv 'industrijska glasba' si je izmislil kar protagonist sam in s tem jasno zakoličil njen 'uradni' začetek. Brez zgodovine oziroma pripadajočih vplivov seveda ne bo šlo, niti brez odklonov, ki 'žanru' jemljejo izvorno moč. Kopica ponovnih objav plošč zgodnjih industrijskih skupin priča, da zanimanje zanje še obstaja, in je glede na okoliščine, v katerih je nastala, zlahka ponovno aktualna.
Kljub temu, da je bil Stockhausen izredno vpliven avtor, so njegovi sopotniki naleteli na težavo. Eksperimentalna glasba je bila v redu, toda vsi so vračali k rock'n'rollu, ki je nudil instant zadovoljstvo, takojšnji rezultat in stalno zabavo ob sobotnih večerih. In čim so se mladi Nemci naučili igrati pop glasbo, so jo takoj vključili v svojo kulturo, raje kot da bi po opičje oponašali anglo-ameriške skupine. Rodil se je t.i. krautrock.
Lou Reed je eden tistih, ki je bil že večkrat prezrt, v določenem obdobju nerazumljen, in kasneje ponovno odkrit in cenjen. Najprej že z The Velvet Underground, kasneje, ko mu je uspel veliki met z albumom Transformer, je ponovno presenetil s ponotranjeno ploščo Berlin, in največji šok je med ljubitelji povzročil njegov dvojni album iz leta 1975, Metal Machine Music.
Ko so "krautrockerji" utrli pot elektronskim eksperimentom in jih sčasoma vpeljali v pop formo, so naredili le pionirski korak, ki se je tedaj zdel kot stranski rokav v glavnem toku burnega dogajanja v rocku konca šestdesetih let. A v popularni glasbi se vse vrača, in ne le, da so se vrnili originalni krautrockerji, sodobni nemški ustvarjalci so "njihov" princip popeljali še dlje…
Izvajalcem na razvitem glasbenem trgu v bistvu ni nič lažje. Industrija zabave se še kar širi in zahteva svoje, konkurenca je hujša kot kdajkoli prej. Izdanih plošč (naslovov) je trikrat, štirikrat več kot pred desetimi leti, a prodaja stagnira. Kot protiutež noremu pehanju za uspehom se tudi v središču glasbene industrije dogaja nekaj povsem nasprotnega - obstaja niz izvajalcev, ki jim gre v prvi vrsti za zadovoljevanje lastne kreativne sile, morebitni komercialni uspeh je izven njih. To velja tudi za Veliko Britanijo in še posebej za Anglijo, za katero se ni zaman prijel sinonim Otok.
Izraz postrock si je izmislil britanski glasbeni novinar Simon Reynolds, da je lahko umestil nekatere britanske, kasneje pa tudi ameriške skupine, ki so s svojo glasbo štrlele iz vseh znanih opredelitev. V primeru postrocka ne gre za žanr, ki bi izšel iz glasbenega dogajanja na določenem geografskem področju ali iz slogovno podobnosti posameznih izvajalcev. Gre prej za medžanrsko smer, ki jemlje nekaj tu, nekaj tam, in poskuša vsemu skupaj dodeliti prepoznavno podobo.